Komentar

Pismo iz emigracije: Zakaj letos ne bom volil predsednika republike?

V nedeljo bomo dobili predsednika republike za naslednjih pet let. Ne bomo pa dobili spremembe. Do konca mandata, torej čez pet let, bo zgrajene natanko 16 kilometrov in 875 metrov železnice do Kopra, imenovane drugi tir, kar pomeni, da bo po zagotovilih Mira Cerarja Slovenija prehodila natanko 62,5% poti v prihodnost, tajkuni neuspele tranzicije, blizu kadrom bivše SDV, pa bodo še naprej polnili žepe z davkoplačevalskim denarjem. Dokončana bo umazana lakirnica Magna, v katero bo država vrgla več subvencij, kot v vso kulturo skupaj.

10.11.2017 22:59
Piše: Blaž Mrevlje
Ključne besede:   volitve   predsednik   Borut Pahor   Marjan Šarec   Slovenija   SDV   Ivan Serpentinšek   soočenja

V nedeljo predsednika republike ne bom volil. Pri ustvarjanju iluzije demokracije namreč ne mislim sodelovati. Menim, da je v dani situaciji to še najbolj državotvorno dejanje. 

Normalne države bivšega Vzhodnega bloka so ob pravem času izvedle lustracijo. S tem družbeno skrajnim, a v ključnih zgodovinskih trenutkih nujnim aktom so se znebile glavnih kriminalcev, ki so v komunističnem eksperimentu 20. stoletja fizično likvidirali kulturno elito in inteligenco celotnih narodov zato, da so kot večinoma neizobražena revolucionarna drhal, ki je uzurpirala - vsaj teoretično (in utopično) dobronamerno idejo komunizma -, posegli po oblasti ter nato sodržavjane izželi do kosti za izživljanje svoje psihopatologije. Kot lahko vidimo na primeru Poljske, ki nas je že prehitela po levi in desni, so z lustracijo odstranili večino primarnega rakavega tkiva. Številnih politkomisarskih metastaz, ki so se skrivale v teh in onih javnih institucijah, pa se Poljaki rešujejo še danes.

 

Za samoohranitev in zagotavljanje lastnih privilegijev so "prašiči pri koritu", kot se je slikovito izrazil George Orwell, v nadaljevanju za vzdrževanje privida sreče "bratstva i jedinstva" narodov in narodnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije prvič - luksirali kritično misel plebsa, drugič - ustvarili odkriti sistem terorja in tretjič - v vseh smislih ugrabili institucije države.

 

Ta tris je zagotavljal, da socialistični plebs, ki se je s težavo prebijal iz meseca v mesec, ki je vozil stoenko, čakal v vrsti za kruh in pralni prašek, na cesti preprodajal nemške marke ter švercal leviske iz tujine, ni preveč opazil oz. smel opaziti, kako se socialistični "Napoleon" - Ljubičice bijela - in njegovih tisoč razbojnikov žrtvujejo za narod in pravzaprav za njih trpijo v luksuzu razkošnih vil, privatnih letal, jaht, potujejo po svetu v stilu filmskih zvezd, se mučijo z ruskim kaviarjem, francoskim šampanjcem in se udeležujejo takih ali drugačnih drugih bakanalij.

 

 

Iz preteklosti v sedanjost

 

Po štirih desetletjih eksperimentiranja se je začela Ponzijeva shema balkanskih komunističnih revolucionarjev dokončno - kot vsaka druga zabloda - sesuvati sama vase. Ko se je z Modrim vlakom v večna lovišča popeljal Ljubičice bijela in je imel tudi zahod dovolj dekadentne komunistične povampirjenosti, ki jo je moral v svrhe miru in stabilnosti na Balkanu znova in znova dokapitalizirati, je krah Ponzijeve sheme dobil usodni pospešek. In konec 80-ih let prešnjega stoletja so slovenski komunisti protestno, vsaj izgledalo je tako, zapustili kongres Komunistične partije Jugoslavije.

 

Pod katero lipo so se zbrali Strici, "ki jih ni v resnici", in se dogovorili, na kakšen način bodo ugrabili samostojno Slovenijo, kako bodo ustvarili navidezno demokracijo z ustanovitvijo različnih inkarnacij Komunistične partije Slovenije, za pokrivanje različnih subkultur le-te ter kako si bodo razdelili plen, ni povsem jasno. Je pa več kot očitno, da se je nekaj podobnega na ne povsem znanem kraju, ob ne povsem znanem času in na ne povsem znani način, definitivno zgodilo.

 

Edino, kar je danes povsem jasno, je, da so s tem kriminalci sodobne Slovenije, po mnenju nekaterih tujih in domačih strokovnjakov, pokradli nekaj deset milijard davkoplačevalskega denarja in dodobra upostošili novonastalo državo, ki Država v pravem smislu še niti ni začela biti. Koliko življenjskih usod so spremenili, koliko ljudi je zaradi teh izprijencev morda naredilo samomor in kakšna bo škoda sistematičnega izgona nekaj deset tisoč sposobnih mladih državljank in državljanov Slovenije v tujino, kar je na nek način novodobna likvidacija inteligence ter tiste, ki so ostali doma, pognali v apatičnost, bo pokazala prihodnost. Bojim se, da se posledice fenomena negativne selekcije že zelo konkretno kažejo.

 

Kakorkoli. Imamo jo, samostojno Slovenijo. In imamo jo, demokracijo. Zaenkrat navidezno. In v demokraciji, pa čeprav navidezni, je voliti pravica državljana in ne dolžnost. Zato sam tokrat predsednika republike ne bom volil. Na prvi pogled iz tehničnega razloga - ker v tujino nisem dobil volilnega lističa. V resnici pa so vsebinski razlogi tisti pravi, zaradi katerih se nisem pomujal do konzulata oz. ambasade in uveljavljal svoje demokratične pravice. Če bi bil v Sloveniji, volitev ne bi bojkotiral, bi pa na oddani volilni listič napisal krajšo verzijo tega teksta in nikogar obkrožil. Pri ustvarjanju iluzije demokracije namreč ne mislim sodelovati. Menim, da je v dani situaciji to še najbolj državotvorno dejanje. Morda bo pomagalo k začetku tvorjenja Države, kakršne smo si želeli udeleženci plebiscita pred toliko mnogimi leti. Ker to, v kar se je sesedla Slovenija, je, oprostite izrazu - en velik kravjek.

 

Volilna soočenja sem spremljal. Prvi krog je bil vsebinsko prazen. Predvsem zato, ker so se kandidati v pomanjkanju časa precej lovili in tipali, kako bi najbolje izkoristili svojih pet minut pred kamerami. Najbolj všeč sta mi bila Romana Tomc, ki je v dolino šentflorjansko vnesla prepotrebnega evropskega duha in Andrej Šiško, ki je družbenokritično provociral in dosegel, predvsem glede na zasluženi fiasko ministrice brez vsebine Maje Makovec Brenčič zavidljiv rezultat. Borut Pahor, ki posebne reklame v prvem krogu ni potreboval, se je držal bolj ob strani. Včasih tudi dobesedno. Marjan Šarec pa je deloval, kot da se kot sicer dober igralec še ni povsem naučil teksta, ki mu ga je pripravil in pripravljal ter tekom kampanje optimiziral neznani dežurni tekstopisec. Ostalih, moram priznati, niti nisem opazil.

 

V drugem krogu sta se znašla, pričakovano, Pahor in - kot je napovedovala ulica - Šarec. "Neki ma, ta Šarec", bi lahko rekli - glede na meklarenski pospešek od nič do več kot 20% glasov v treh tednih. Če so opazili ta fenomen v Ljudski republiki Kitajski ali Demokratični ljudski republiki Koreji, bodo verjetno na izobraževanje poslali kakšno študentsko "izmenjavo".

 

V prvem delu drugega kroga so me motile predvsem tri stvari.

 

Prvič, za Slovence tako tipičen pokroviteljski odnos starejšega (Pahorja) do mlajšega kolega (Šarca) - kar pa mu je ta nemilostno vračal z za predsedniško kampanjo nepotrebno, pobalinskostjo in ciničnimi nasmeški. Posebne vsebine nisem opazil. Všeč mi je bila voditeljica prvega soočenja na RTV Slovenija Erika Žnidaršič, kar so ji nekateri sicer očitali, ko je večino časa stala ob strani in mladega alfa samca ter starega vodjo krdela pustila, da sta se razkazovala in rukala kar sama.

 

Drugič, preveliko izpostavljanje stricev iz ozadja, ki jih, notorično seveda, v resnici ni. Gospod Pahor je zanje dejal, ne da si jih ne upa imenovati, pač pa, da ni neumen, da bi jih. Gospod Šarec ga je, po drugi strani, preveč očitno izzival, naj jih vendarle razkrije. Če smo se česa naučili v četrt stoletja neuspele tranzicije v deželi prividov, je to, da je resnica ravno diametralno nasprotna od tistega, kar večinoma politiki trdijo. Nekomu, ki ne vodi države iz Murgel, tega ni potrebno hiteti razlagati na javno televizijo. Tako tudi nekdo, ki je nedolžen, na zagovoru pred preiskovalno komisijo ne potrebuje odvetnika. Obstoj stricev je na koncu Pahor, čeprav jih še vedno ni imenoval, tudi potrdil, ko je protikandidatu Šarcu z več kot povednim nasmeškom dejal, da skrbijo zanj bolj, kot si to on v tem trenutku misli. Za slednjega je bilo to, prepričan sem, pravo razodetje.

 

In tretjič, ponovno pomanjkanje vsebine. Do nekaj več vsebine smo gledalci vendarle prišli v drugem delu drugega kroga oz., če sem natančen, na soočenju obeh kandidatov na televiziji Nova24TV v sredo in na včerajšnjem soočenju na RTV Slovenija. V obeh primerih zaradi lucidnih vprašanj voditeljev obeh oddaj. Kljub omenjenim soočenjem, kakršna bi morala biti v vsebinskem smislu že od začetka, pa me kandidata nista prepričala. Predvsem me nista prepričala, da pomenita spremembo, čeprav sta se trudila ustvariti tak vtis. Vsak po svoje.

 

 

Borut Pahor, št. 0013588-00015

 

Gospod Pahor ima več težav. Največja je ta, da seveda ni nikakršna novost na slovenskem političnem parketu in posledično tudi ne more biti drzni znanilec sprememb, kot nam želi prikazati. Na političnem parketu je že več kot 26 let. Toliko več, da ima, kot lahko najdemo na internetu, celo člansko izkaznico Službe državne varnosti. Torej še iz časov SFRJ. Glede na dostopne podatke na internetu je njegova številka 0013588-00015. Kar ga, po domače povedano, uvršča v elitni klub stricev iz ozadja. Tistih, ki jih do nedavna ni bilo, oz. vsaj ni bil tako neumen, da bi jih/se (samo)imenoval. Torej Pahor ne samo, da ni znanilec sprememb, je tudi direct link do starih in najbolj zakrknjenih komunističnih struktur.

Strici partizani s predsednikom vseh državljanov, ki noče biti moralna avtoriteta.

 

 

Moti me, da Pahor na vsak način želi biti predsednik vseh državljank in državljanov. Zato, kot sam pravi, ne želi biti moralna avtoriteta in želi biti politično nevtralen. Kar je, predvsem v smislu članstva v združbi članov bivše SDV, seveda traparija. Člani te lože, četudi se morda politično razidejo (za potrebe kamere ali pa v resnici), je nikoli ne zapustijo. Vsaj ne brez resnih posledic. Vedo preveč skrivnosti. Kakorkoli že, gospod Pahor je to željo po všečnosti pripeljal do absurda, pahoroval je v stilu:"da bi se izognil kritiki, nič ne reci, nič ne naredi, bodi nihče". Te maksime se je Borut Pahor držal več časa kot pa ne. Absurda, ki bi se ga sramoval sam Aristotel. Ta je med vrline voditelja štel tudi to, da se kdaj pa kdaj komu, hote ali ne, voditelj tudi zameri: "Če te ne kritizirajo, pomeni, da te niso niti opazili". In, razen na Instagramu, je večinoma tako tudi bilo.

 

Nadalje me je zmotilo njegovo izmotavanje in motoviljenje na področju zdravstva. Na vprašanje o dobaviteljih, ki v verigi zdravniško-dobaviteljske mafije bogatijo, ni odgovoril nič. Pahor je postal predsednik konec leta 2012. To je točno takrat, ko so se začele pojavljati časniku Finance prve zgodbe o ropu stoletja na področju zdravstva, javnosti znanem kot afera Darko Zorman.

 

Zgodba, ki se ne bi smela zgoditi, je v vse podrobnosti razkrila stranpoti in podrobnosti tega plenjenja in zablode sodelujočih big and small potatoes. Z znižanjem cen smo redki posamezniki in novinarji dosegli, da se samo v največji bolnišnici, UKC Ljubljana, po izračunih ustanove same, na samo tem enem medicinskem materialu od 20.000, kolikor jih bolnišnica nabavlja, privarčuje na letni ravni 2 milijona davkoplačevalskih evrov. Zgodba ravno te dni dobiva epilog s poročilom preiskovalne komisije Jelke Godec, ki bo vsebovalo tudi naznanitve sumov kaznivih dejanj vpletenih fizičnih in pravnih oseb.

 

Specializirano državno tožilstvo Harija Furlana in Nacionalni preiskovalni urad Darka Majheniča že štiri leta preiskujeta to, kar je parlamentarna komisija naredila v manj kot enem letu. Ko novinarji obe instituciji odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala vprašajo, kako je s preiskavo, dobijo vedno isti generični odgovor: "Preiskava je v teku, zato postopkov ne moremo komentirati." Preiskava, kakopak, poteka v neskončnost, zato tudi postopkov ne morejo komentirati - v neskončnost. In medtem, ko smo se že večkrat vprašali, kdo ima tu koga za norca, sem pogrešal Pahorjev klic: "Ej, fantje, kaj se pa greste!?" Ga ni bilo. Verjetno to ni v njegovi pristojnosti.

 

Še bolj nezaslišano se mi zdi, da se Pahor nikoli resno ni odzval na škandal z otroško srčno kirurgijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Podobno je bilo pri vprašanju zdravstvene reforme. Ki bi jo moral izvesti že najkasneje, ko je bil sam predsednik vlade. Ko postanejo vprašanja neprijetna, se Pahor odgovorom izogne. Če ne gre, pove, da zadeva pač ni v prisotjnosti predsednika Republike Slovenije. Kako pripravno.

 

V času Pahorjevega premierskega mandata se je zgodila še korupcijska afere s TEŠ6, kjer so se korita ponovno dodobra napolnila z davkoplačevalskim denarjem. Ampak, krucifiks, vse je OK. So what.  Poročilo, kot smo vajeni v deželi prividov, ni ugotovilo nič konkretnega. Pahorja ni niti motilo, ko so Miki Miška, Jaka Racman, Superman in drugi junaki kapitalizma od iranskega poslovneža, s katerim ni hotela sodelovati nobena evropska banka severno od Balkana, preko našega največjega bankomata za slovenske tajkune in slične kriminalce, prejeli 1.000.000.000 (eno milijardo) evrov. Svetovalcu predsednika se to predsedniku ni zdelo pomembno omeniti. Za predsednika je bila s tem neprijetna stvar zaključena.

 

Na drugi strani pa se aktualnemu predsedniku države zdijo nedopustne davčne oaze. Čeprav že vrabci čivkajo, da je loža, kateri pripada, prečrpala prav vanje milijarde evrov slovenskega davkoplačevalskega denarja.

 

 

Edino, kar mu štejem v dobro, je priznanje, da je bila največja napaka v 26 letih samostojne Slovenije naivnost, da bo uvedba demokracije in demokratičnih institucij prinesla blaginjo ter, kot je priznal, da je bila največja osebna napaka, da je naredil iz predsedniške funkcije cirkus. Vendar mora v obeh primerih odgovarjati sam. V prvem plebsu, v drugem sebi - in plebsu.

 

Sedemsto prehojenih kilometrov po poteh spominov in tovarištva ter 840 obiskanih prireditev v času trajanja mandata je sicer lep rekreativni dosežek, vendar nikakor ne argument, zaradi katerih bi volil gospoda Pahorja.

 

 

Marjan Šarec

 

Priznam, da sem na začetku na gospoda Šarca postal za nekaj sekund pozoren. Ne bom mu očital vloge Ivana Serpentinška. Človek v življenju lahko počne različne stvari in je tako življenje lahko bolj zanimivo. S Serpentinškom so se verjetno identificirali prenekateri Janezi. Če je bil začetek predvolilne kampanje za predsedniške ali parlamentarne volitve gospoda Marjana Šarca že takrat, potem ima gospod Pahor s svojim tekanjem po Sloveniji zamudo.

 

Tudi Šarec ne more brez njih. Strici partizani na vsakem koraku.

 

 

Ker gospod Šarec nima predsedniške kilometrine, mu ne moremo veliko vsebinskega očitati. Vsekakor pa je kmalu postalo jasno, da tudi on ni sprememba. Ko sem ga videl na slikah z ljudmi namaškaranimi v partizanske uniforme in skupaj s prvim predsednikom Milanom Kučanom, je bila odločitev jasna. Ne me narobe razumeti, sam izhajam iz partizanske družine. Po eni strani so bili moji predniki sredinski in zmerni komunisti, po drugi strani je bila družina verna. V obeh primerih so bili zavedni Slovenci in so se kot partizani odpravili v boj proti okupatorju. Ampak, hej, v 21. stoletju partizanske uniforme na dan, ko niso maškare?! Mahanje z zastavami Jugoslavije ali Jugoslovenije na prireditvah, kjer bi morala plapolati zastava samostojne Slovenije?

 

Trudil se je, zelo se je trudil, tale Šarec, ampak težko bo ljudi prepričal, da za njim ne stojijo strici, "ki jih ni v resnici" ter da je ravno on drzni znanilec sprememb.

 

 

V nedeljo ne bo nobenih sprememb

 

V nedeljo bomo dobili predsednika republike za naslednjih pet let. Ne bomo pa dobili spremembe. Do konca mandata, torej čez pet let, bo zgrajene natanko 16 kilometrov in 875 metrov železnice do Kopra, imenovane drugi tir, kar pomeni, da bo po zagotovilih Mira Cerarja Slovenija prehodila natanko 62,5% poti v prihodnost, tajkuni neuspele tranzicije, blizu kadrom bivše SDV, pa bodo še naprej polnili žepe z davkoplačevalskim denarjem. Dokončana bo umazana lakirnica Magna, v katero bo država vrgla več subvencij, kot v vso kulturo skupaj.

 

Ali je Slovenija res publica in ali po več kot četrt stoletja res lahko govorimo o demos kratos, presodite sami. Meni vse skupaj deluje bolj kot Socialistična fevdalna republika Jugoslovenija in s tem gnilobni velikan, podvržen putrefactio cadaveris, ki pa kljub temu, da se nezadržno širi in približuje točki razpoka, ne more in ne more doseči tistega usodnega risalnega žebljička. Velikana tisti, ki se nezadržno in hitro bližajo podobni usodi, zaenkrat še vedno in vsakič uspejo potegniti nekoliko nazaj.

 

Pridružujem se mnenju voditeljice četrtkovega soočenja na RTV Slovenija, ki je dejala, da so ideje prvega kroga ostale tudi ideje drugega kroga. Ali drugače: ne gospod Pahor ne gospod Šarec nista prepričala. Lahko rečemo, da če za življenje na splošno velja, da so edina stalnica - spremembe, za življenje v Sloveniji zaenkrat velja, da je edina sprememba - stalnica.

 

Verjetno največ o tej kampanji in obeh kandidatih pove slika, ki jo je gospod Pahor objavil na svojem Instagram profilu in jo v zadregi nerodno "zagovarjal" češ, da je tekel naravnost in da ni gledal ne levo ne desno. Je še kdo od vas opazil gospoda predsednika v "rumeni majčki in modri kapici?". Jaz sem le napol "nago babo zopvno", kot bi rekel alter ego predsedniškega kandidata Marjana Šarca, gospod Ivan Serpentinšek.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
7
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
22
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 2,423
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 1,992
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 1,986
04/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,212
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,709
06/
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
Miha Burger
Ogledov: 1,623
07/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,114
08/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 967
09/
Državljanska vojna (1941-1991): Grahovo v ognju groze, v katerem je zgorel tudi pesnik France Balantič
Uredništvo
Ogledov: 2,846
10/
Ameriške predsedniške volitve 2020: Ko milijarderji jokajo
Mitja Kotnik
Ogledov: 1,614