V izteku tega tedna imam namen pred vami mirno in tiho pogledati v dva dneva, v četrtek in v torek. V četrtek smo dobili v Ljubljani v Severnem parku doprsno skulpturo Aleksandra Sergejeviča Puškina, romantičnega obsedenca, ki je svetu zapustil verze, polne čustvene vznesenosti. Že od samega začetka so bili njegovi stihi namenjeni živemu recitativu in nacionalnemu melodičnemu zanosu. Metrika njegovih verzov je poudarjala lep patos. Predvsem je bil nasproten dolgočasnemu klasicističnemu izrazju, izhajajočemu iz razsvetljenske filozofije.

Lepo je tisto mesto, ki hrani v sebi spomin na nepreračunljive pesniške moči. Še lepše pa je tisto, ki ohranja spomin na umetnike romantike. Aleksander Sergejevič Puškin je bil mulat po materi, njen oče, Aleksandrov ded, je prišel v Rusijo, v Carsko selo, iz Etiopije. Puškin je nosil v sebi skoraj moderen, svobodomiselen izraz. Danes bi zanj uporabili besedno zvezo multikulturnost; sredi ruskegao jezika je ohranjal svojo multikulturno občutljivost. Že zaradi svojega rasnega porekla je bil v skupnosti izvzet, tudi zato se je še sam izvzel iz roda, da bi bil še bolj drugačen, da bi jeziku, v katerega se je rodil, poklonil verzifikacijo najvišje duhovne vrednosti, prepolno evropskega individualizma in iracionalnega pozicioniranja.

Konstruiranje novih literarano-zgodovinskih pojmov romantike je z nekaj vmesnimi koraki pripeljalo umetniško skupnost do avantgardne pozicije, ki se je uveljavila takoj na začetku XX. stoletja. S stilno formacijo romantika se je začelo vse spreminjati. Z romantičnim prostranstvom se je zgradila tudi naša modernost, ki jo še vedno živimo v visokem modernizmu XXI. stoletja. Puškin se je rodil leta 1799, romantik Prešeren leta 1800, njun predhodnik Lord Gordon Byron pa dvanajst let prej, leta 1788.

Vsi trije so vnesli v svojo kulturo, v svoj nacionalni jezik, izume, ki so izoblikovali naciji visoko razvit umetniški jezik. Postali so nacionalna duhovna vrednota. Takšnega jezika ni poznala ne njihova kultura, ne civilizacija nasploh. Do skrajnosti so pospešili XIX. stoletje, nič jih ni moglo zaustaviti, nobeno državno ljubosumje, noben konkurenčni, realistični, naturalistični stil, kaj šele industrializacija. Romantična umetniška življenja so postala nepovratno enkratna, ne da se jih oponašati. Vsak podoben poskus pripelje do nelagodja. Romantični genij se je v XIX. stoletju izvzel iz večinskega sveta, zavestno se je osamil, da se je uskladil s svojimi notranjimi nameni, da bi lahko s piedestala slavnostno izgovarjal svoje verze, prestreljene s plemenitim  patosom. Umetnik genij je svoj zanos istovetil  s svojo končnostjo. Zato so romantični junaki tako radi stali nad previsnimi stenami in klifi ter zrli v sončni zahod, da bi že v naslednjem hipu s skokom v globel dobili dokončen odgovor, kaj oziroma kdo stoji za našimi življenji.

Romantični pesniki so peli pesem planetarni skupnosti, pristali pa so v nacionalni književnosti. Majakovski je, medtem ko je zasmehoval romantično nacionalno staromodnost, z istim planetarnim patosom javno izvajal svoje pesmi: Mi izvajamo svojo poezijo v ruščini, točno tako ameriški pesniki izvajajo svojo poezijo v angleščini. Tudi zato se je pojavila potreba po planetarnem razumnem jeziku, po medzvezdnem jeziku.

V torek sva se z Dunjo srečala na Nabrežini z dr. Tatjano Rojc. Naši skupni načrti so nas v hipu premestili v avantgardno konstruktivistično stilno formacijo, ki naj bi jo v bližnji prihodnosti manifestirali v Milanu, v mestu, ki je izoblikovalo futuristično lepoto. Predvsem pa je izoblikoval sebi lastno mitologijo, to pa je bil pogum posebne vrste. 

Programska misel dneva: Miti so besede, obredi so dejanja!

Smo leta 1927, deset let po veliki Oktobrski revoluciji: šele leta 1927 je "Tržaški konstruktivistični ambient" v celoti  materializiral konstruktivistično optimalno projekcijo s svojo zahtevo po gradnji lepote s funkcijo, z množico funkcij. Leto 1927 je bilo leto prve velike emancipacije modernizma. Tržaški konstruktivistični ambient ni bil zgrajen v času za čas, temveč je bil zgrajen zato, da bi šel skozi čas, postal je nosilec prihajočega stoletja. "Tržaški konstruktivistični ambient" je s svojimi levitacijskimi konstrukcijami proizvedel kozmično lepoto. Dr. Janez Vrečko pravi, da ko pogledamo v Tržaški konstruktivistični ambient, pogledamo v korteks Srečka Kosovela. Levitacijske konstrukcije v njem so lebdele in še vedno lebdijo v supremacijski pokrajini, med belim in črnim kvadratom. Lahko si jih ogledate v stalni zbirki Moderne galerije.

Smo leta 1929: tega leta je Berlinu izšla posebna številka revije Der Sturm urednika Herwartha Waldna, posvečena Mladi slovenski umetnosti, Junge Slowenische Kunst. Urednik revije Tank, gledališki konstruktivist Ferdo Delak, pa je imel ob tej priložnosti v Berlinu predavanje z naslovom Nova slovenska umetnost, Neue Slowenische Kunst. V tej številki je bila objavljena fotografija detajla Tržaškega konstruktivističnega ambienta (umetnina je bila poimenovana retroaktivno).

Za razumevanje konstruktivizma in konsov ter njegovem razlikovanju od futurističnega literarnega eksperimenta ter "parole in liberta", "osvobojenih besed" je ključnega pomena dedukcija, ki jo je opravila v svojem raziskovalnem delu dr. Tatjana Rojc. Z natančim opazovanjem in razumevanjem dela Srečka Kosovela nam je odkrila pomembno spoznanje, ki utemeljuje osrednjo razliko med konsi ter "parole in liberta". Posledično pa razliko med konstruktivizmom in futurizmom.

V kozmopolitanskem mestu, kar je Trst pred prvo svetovno vojno zagotovo bil, se je na samem začetku dvajsetih let s pojavom škvadristov in takoj zatem fašistov vzpostavila koalicija z umetniško futuristično avantgardo. Koalicija futuristov kot stilna formacijska enota v umetnosti in fašisti s svojo ideloško iredentistično totaliteto. Oba pola sta se v bitki za "novo" znašla na isti strani. Futuristi in fašisti so bili združeni v nenačelni koaliciji. Prvi, futuristi, v bitki za nove oblike. Drugi, fašisti, pa v bitki za novo kot obnovo - obnovo imperija.  Srečko Kosovel je naredil zarezo, razdvojil je konstruktivizem od futurizma.

Dr. Tatjana Rojc reče dobesedno: če je italijanščina z veličastjem Dantejeve univerzalnosti veličasten jezik, istočasno pa se obnaša, kot da je Dantejev jezik zakodiran za večno, se skozi Marinettija ravno z "osvobojenimi besedami" zgodi veliki obrat. Bodimo dobesedni: če je italijanščina veličastno razvit jezik, ki lahko izrazi vse, kar lahko mislimo, potem lahko v njem zgradimo tudi besede, ki so osvobojene vse lokalnosti in jih lahko razumemo planetarno, kozmično. Šlo naj bi za osvoboditev jezika in od jezika, v tem primeru od italijanščine.

S pomočjo Kosovelove literarne intervencije in z etično dimenzijo Konsov postane natančno razvidno, da je Marinettijeva planetarna metoda le - simulacija. Deluje sicer planetarno, a nastopa skupaj v koaliciji z italjanščino.  S tendenco, da bi "osvobojene besede" delovale kozmopolitsko: od Pariza, Bukarešte, Dunaja, do Budimpešte, Tokija in Moskve, v resnici pa delujejo imperialno, ne pa kozmopolitsko. V odnosu do Ljubljane pa delujejo kolonialno. Zato je bila Kosovelova zareza nujna in brezprizivna.

Kosovel z visoko razvitim jezikom, s katerim lahko izrazimo vse, se pravi s slovenščino, z jezikom odličnosti Prešernove paradigme - pozor! ne nastopi s konsi proti "osvobojenim besedam", temveč proti totaliteti kolonialistično imperialistične agresije futurističnega neobčutlijvega zamaha.

Slovenski jezik še ni tako emancipiran, svoboden, da bi lahko besede v njem svobodno lebdele brez vsake gravitacijske agresije. Zato gradi s konsi etičnost, v njih konstruira neskončnost tako za planet, kakor tudi za Slovence in Slovane. (Prešernova paradigma "Največ sveta otrokom sliši slave" - Slovane). Tako mišljenje producira dedukcija Tatjane Rojc, ki je v Kosovelovi odločitvi za konstruktivizem videla emancipatorni proces slovenskega jezika. Slovenski jezik je bil takrat nesvoboden. Ravno zaradi emancipacije jezika je Srečko Kosovel najpomembnejši pesnik XX. stoletja. S Prešernom tvorita veličastje razvitega umetniškega jezika, ki zmore prodreti najgloblje, najdalj in najpametneje v tisto, kar imenujemo človeško. In za človeško gre. Čovek: je nova beseda.

Še preden dobi Prešeren spomenik v Moskvi, je potrebno Kosovelu postaviti spomenik v Ljubljani na enem njenih osrednjih trgov! Pa saj je neverjetno, da ga ni!