Koliko je ministrici za zdravje, v kuloarjih imenovani "pokvarjena Milojka", v resnici mar za paciente, pove dejstvo, da je za pokritje izgub v zdravstvu (beri: dolgov do dobaviteljev za preplačan medicinski material in zdravila) na vrat na nos z interventnim zakonom našla 136 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Na drugi strani pa je v več kot treh letih svojega ministrovanja taista Milojka Kolar Celarc komaj zbrala nekaj milijonov, s katerimi so za silo spravili skupaj novi internistični del ljubljanske urgence (IPP). Kirurški del na to srečo še čaka. Na portalu+ smo v zadnjem letu žal večkrat poročali o tem, kako so ta čas so bolniki in njihovi svojci v neživljenjskih in človeka nedostojnih razmerah - tudi v zimskem mrazu, včasih pokriti le s svojimi plašči in bundami - ure in ure čakali na pregled, preiskave in sprejem v našo največjo bolnišnico UKC Ljubljana.

Zgodba o sramotno dolgo trajajoči gradnji nove urgence se začne leta 2007, ko so položiloi temeljni kamen. Po treh letih je projekt napredoval do te stopnje, da so na mestu novogradnje stali osnovni zidovi. Sledilo je več let premora, vmes pa so zaradi recesije propadla takorekoč vsa velika gradbena podjetja (SCT, Primorje, Vegrad, GPG). Šele v zadnjih mesecih se je delo ponovno premaknilo in jutri se bo na novi ljubljanski urgenci poleg bolnikov trlo tudi televizijskih kamer in novinarjev, po možnosti pa še znanih glav iz sfere politike in esteblišmenta ljubljanskega kliničnega centra. Prizore lahko naslikamo že sedaj: pomembneži se bodo drenjali pred kamerami, se sončili v soju bliskavic, se prerivali, kdo bo lahko držal za škarje, s katerimi bodo prerezali otvoritveni trak, ter hvalili projekt in drug drugega trepljali po ramah in prepričevali davkoplačevalce, kako skrbijo za bolnike.

Majhen izziv za predsednika Pahorja

Morda bo med njimi tudi novi stari predsednik republike Borut Pahor. In ker je sinoči ob ponovni izvolitvi pravilno ugotovil, da so mu ljudje v prejšnjem mandatu med drugim zamerili predvsem to, da se ni dovolj oglašal in izjasnil o določenih problemih v državi, mu v imenu zaskrbljenih zaposlenih na internistični urgenci, davkoplačevalcev, ki so sramotno dolgo čakali in financirali ta projekt, ter bolnikov, prenašamo skrbi in vprašanja tam zaposlenih in pričakujemo njegov odgovor.

- Zakaj je treba po desetih letih ravno zdaj tako urgentno odpreti ljubljansko urgenco, ko nerazrešene anomalije ostajajo? Za lepe slike? Zakaj se ne da počakati še mesec ali dva, da bi prostore ustrezno uredili?

- Kaj pa, če vse skupaj še ni varno za bolnike? Če ni ustrezno poskrbljeno za zaposlene? Če prostori še niso ustrezno funkcionalni? Niso testrirani?

- Kdo bo odgovarjal, če na dan selitve pride do reanimacije, zaposleni pa niti ne točno ne vedo, kje so ustrezni medicinski pripomočki in zdravila? 

Teh vprašanj ne zastavljamo na pamet. Zdravniki na internistični urgenci so - skupaj še z nekaterimi drugimi zaposlenimi v Kliničnem centru - zaskrbljeni, ker tam krožeči zdravniki pripravniki in specializanti ne vedo, kje je kaj. Čudno se jim zdi, ker jim prostorov in opreme doslej še nihče ni razkazal. Kako bodo vedeli, kje je prostor za oživljanje in kje so aparati, ko bo šlo zares? Pravijo, da vsega tega ne vedo niti tam redno zaposleni. Reševalci ne vedo natanko, kako pripeljati bolnika do reanimacijskega prostora, medicinske sestre ne vedo natanko, kaj je v kateri omari. Simulacije različnih situacij ni bilo. Prostori so bili razkazani samo t.i. zdravniški eliti, ki pa se s takšnimi situacijami tako in tako ne ukvarja.

Selitev čez vikend

Selitev v nove prostore je bila opravljena dva do tri dni pred otvoritvijo - za vikend. Zadnja opravila so pod pritiskom vodstva opravljali na volilno nedeljo. Zaposlene zdaj logično skrbi, ali je bilo res vse ustrezno preseljeno in nameščeno. Kako bodo vse to preizkusili danes, torej dan pred otvoritvijo, jim ni jasno. Skrbi jih za bolnike.

Kadra ni dovolj. Kadrovska stiska ostaja. Iz stare, 400m2 premajhne urgence se selijo na nekaj manj kot 1500m2, število zaposlenih pa ostaja enako. Kje bo čakalo večje število bolnikov, ker "odliv" na oddelke UKCL še vedno ni rešen? Kot dosedaj - v opazovalnicah?

Skrbi jih, ker so poti do diagnostike predolge, nove ambulante manjše od obstoječih. Skrbi jih za varnost osebnih podatkov, ki ni zagotovljena. Pravijo, da so zaradi vsega tega in zaradi nakopičenih problemov odnosi med zaposlenimi tako na psu, da ne pomnijo kaj takega niti najstarejši. Kot smo že večkrat napisali na portalu+, vodstvo IPP za zaposlene in njihove skrbi nima posluha. Vodstva UKC Ljubljana ta problematika niti ne zanima. Odgovor je vedno isti: "Če komu kaj ne ustreza, gre lahko drugam."

In gredo. Masovno odhajajo. Se kdo vpraša zakaj? Ne zaradi natrpnega urnika. Ne zaradi nočnih turnusov. Ne zaradi vikendov, ki jih preživijo v službi, namesto s svojci. Ne zaradi slabih plač. Pač pa le zaradi vodstva, ki jih jim nihče ne prisluhne. Ker ni izhoda iz sivine IPP. In vse gre samo na slabše. Kljub stalnim opozorilom so ušesa vodje IPP Hugona Možine in glavne medicinske sestre Maruše Brvar, pravijo, zanje gluha. Oba le čakata na dokončanje še kirurškega dela, da bosta lahko prevzela vodenje celotne ljubljanske urgence ...

Fotografije pa govorijo zase.

Odrezana miza, ki je na eni strani krajša od druge.

Dan pred otvoritvijo je bilo še vse v razsulu.

Držala za infuzije so tako visoka, da jih manjši od 170 cm sploh ne dosežejo.

Vrata se odpirajo v ambulante in zadanejo v ročaje steklenih (!) omar.

Okna za komunikacijo z bolniki v triažnih ambulantah ni. Ga je nekdo pozabil narisati?

Oprema razpada še preden so jo začeli uporabljati.

Ponoči je (bilo) na internistični urgenci 13 stopinj, popoldan je termometer zlezel na dobrih 16.