Državno lastništvo podjetij je verjetno ena najbolj obravnavanih tem pri nas že kar dolgo časa.  Pri tem se običajno srečujemo z diametralno nasprotnimi stališči zagovornikov in nasprotnikov vloge države v lastništvu gospodarskih družb. Nasprotniki v državnem lastništvu vidijo predvsem slabo upravljanje in učinkovitost teh družb ter seveda klientelizem in korupcijo, povezano z vpletanjem politike v podjetja. Nasprotniki umika države iz gospodarstva (in posledične prodaje tujcem, ki so danes edini potencialni kupci) pa opozarjajo predvsem na dejstvo, da bomo s prodajo postali kolonija in da tuji lastniki zasledujejo predvsem lastne interese. Sam sicer nisem ravno nasprotnik vstopanja tujcev v slovensko gospodarstvo, a pospešene prodaje, ki smo ji priča zadnja leta, vseeno ne zagovarjam. Predvsem pa poskušam razumeti tudi argumente, ki jih predstavljajo zagovorniki umika države iz lastništva podjetij. Zato v nadaljevanju nekaj plusov in minusov tega procesa umika države iz gospodarstva.

Pred navajanjem različnih argumentov pa najprej nekaj podatkov o lastniški strukturi gospodarstva danes. Strukturo seveda lahko spremljamo po različnih kriterijih, po številu podjetij, zaposlenih, dodani vrednosti, oceni vrednosti podjetij, dobičku in podobno. Verjetno je dodana vrednost še najboljši pokazatelj pomena posamezne skupine podjetij in po tem kriteriju so lani državna podjetja predstavljala okoli 15 % celotnega gospodarstva, podjetja v tuji lasti 30 %, ostala pa so bila v privatni domači lasti. Za primerjavo lastniških sprememb zadnjih petnajst let naj navedem, da so leta 2002 po tem kriteriju tuja podjetja prispevala 12 % k celotnim rezultatom gospodarstva, torej dva in pol krat manj.

Kot prvi vidik državne lastnine bi izpostavil najbolj preprost finančni vidik. Kot eden izmed ciljev pri podjetjih v državni lasti si med drugim postavljamo tudi ustrezno donosnost. Pričakovanja so celo 8 % na kapital in lani, v ugodnih gospodarskih razmerah, smo dosegli že 6 %. Na drugi strani pa vemo, da se danes država lahko zadolžuje po le 2-odstotni obrestni meri. Čeprav seveda ni naloga države, da se ukvarja z naložbami v podjetja in njihovim upravljanjem, je gledano dolgoročno donos njenih naložb vseeno praviloma višji kot pa stroški financiranja. Dosedanje izkušnje tega sicer ravno ne podpirajo, saj poznamo izgube v bančnem sektorju pa tudi v drugih družbah. A ko gledamo danes 10-odstotno donosnost NLB ali podobne donose npr. v energetskem sektorju, ekonomsko ni smiselno teh naložb prodajati ter s tem odplačati dolg, za katerega plačujemo le 2 odstotka obresti na leto. S tega vidika hitenje torej vsekakor ni na mestu.

Najbolj prisoten očitek državnemu lastništvu je slabo upravljanje podjetij, vpletanju politike v kadrovanje ter korupcija oz. izkoriščanje podjetij za interese raznih lobističnih skupin povezanih s politiko. Kritike so nedvomno upravičene in glede tega ni dilem tako med nasprotniki kot zagovorniki državne lastnine. Prvi ravno zaradi tega zagovarjajo čimprejšnjo prodajo podjetij v državni lasti, ker pač ne verjamejo v pripravljenost in sposobnost za drugačen način upravljanja, v čemer vidi rešitev druga skupina.

Zato se moramo vprašati predvsem ali je za razrešitev tega problema prodaja edina rešitev. Ali pa je možno problem upravljanja rešiti tudi z angažiranjem tujih ali celo domačih strokovnjakov, neodvisnih od parcialnih interesov vladajoče politike? Imeli smo in imamo kar nekaj primerov postavljanja tujcev na ključne položaje največjih upravljavcev državnega premoženja (DUTB, SDH, KAD), a najboljših izkušenj tudi s tem ni bilo. Nedavno sem bral intervju z enim od upravljavcev, ki jim je svoje premoženje zaupala romunska država. Seveda so po njegovih besedah izboljšali upravljanje, umaknili koruptivne politike ter povečali donosnost državnih družb. A taisti upravljavec je poznan tudi po tem, kako so sodelovali pri odkupu Heliosa in ga še enkrat dražje že po dobrem letu dni prodali naprej. Kakor se pri državnem lastništvu soočamo s primeri korupcije, nedvomno tudi tuji upravljavci in skladi niso imuni za lastne zaslužke in njim pogosto podredijo poslovne odločitve. Očitki zagovornikom zadržanja državnega lastništva, da s tem želijo samo zadržati privilegije, stojijo nasproti očitki zagovornikom prodaje, da v prodajnih procesih vidijo priložnosti za provizije.

Zaradi navedenega bi vseeno lahko zapisali, da hitenje s prodajo ni najbolj nujno, niti načrtno postavljanje samo tujih upravljavcev. Vsekakor pa je smiselno vzpostaviti večji in širši nadzor nad upravljanjem državnega premoženja, čemur danes politika (pričakovano) ni najbolj naklonjena. Menim, da imamo tudi v Sloveniji precejšen nabor strokovnih in neodvisnih kadrov, ki bi jih lahko povabili k sodelovanju pri upravljanju in nadziranju naložb ter tudi predolgih prstov politike. Če se res toliko krade, najbrž ni potrebe, da zato "odsekamo roko" (beri prodamo), temveč so tudi drugi načini preprečevanja slabe prakse.

Eden izmed pogosto izpostavljenih razlogov v prid prodaji in umiku države iz upravljanja podjetij je tudi bistveno manjši delež državne lastnine v drugih državah, tako razvitejših kot državah nekdanjega vzhodnega bloka. Vzhodne države so res večino svojih pomembnejših podjetij dokaj hitro prodale tujim lastnikom, ki so pogosto prinesli hitrejši in učinkovitejši razvoj ter s tem pozitivno prispevali k gospodarski rasti, zaposlenosti ter tudi blaginji prebivalstva. Zato je tam delež državnega lastništva bistveno nižji, gospodarstvo (večje družbe) pa je pretežno v tujih rokah razen tudi ne nepomembnega dela, ki pa je ostal v rokah ožjega kroga domačih podjetnikov. V vseh teh državah imajo kar nekaj ljudi (pravih tajkunov), ki so po nekoliko sporni poti prišli do pomembnih premoženj in ki se pogosto pojavljajo kot kupci podjetij tudi v Sloveniji.

Še manj državne lastnine je v razvitejših državah, posebno anglosaških. V Nemčiji ali npr. v Italiji jo je vseeno nekaj več, a bolj prikrito, preko deželnih vlad in lokalnih skupnosti ter raznih skladov z razpršenim in pogosto težje določljivim lastništvom (spomnim se zadreg, ko je v Slovenijo vstopila kot kupec Koprske banka torinska banka San Paolo IMI in ko se je ugotavljalo, kdo je pravzaprav njen lastnik). V Sloveniji menim, da omenjenih 15 % niti ni več tako velik delež, posebno ker gre v veliki meri za lastništvo v infrastrukturi in prometu (DARS).

Tisto, kar nas razlikuje od strukture lastništva razvitejših držav, je precej nižji delež domačega privatnega lastništva. O tem od tujih svetovalcev in institucij (npr. OECD) ne boste nič brali. Ničkolikokrat bodo izpostavili, da je država preveč prisotna v lastništvu, nikoli pa, da je delež domačega privatnega lastništva bistveno nižji kot v Avstriji, Nemčiji ali Italiji. In verjetno so to države, ki nam morajo biti cilj in so tudi realno dosegljive, seveda tudi ne naenkrat. Večina teh držav, kaj šele ZDA ali Anglija, ima večino gospodarstva v domačih rokah, seveda pa privatnih, in že vedo zakaj. In tudi zakaj tako prepričujejo manj razvite države, da se morajo čim preje znebiti državnega lastništva.

V tem pogledu in denimo tudi v pričakovanju, da se bo počasi, z leti oblikoval tudi kaj več domačega kapitala, je mogoče smiselno to umikanje države iz lastništva malo zadržati, ker trenutno drugih kupcev kot tistih iz tujine ni. Posebno v družbah, kjer tuj lastnik ne bi prinesel velike dodane vrednosti. Vzporedno pa seveda iskati učinkovitejše oblike upravljanja.

Državno lastništvo ima nedvomno precej slabosti in omejitev, tako zaradi pogosto večje rigidnosti uprav, premajhnega nadzora ter izkoriščanja družb za parcialne potrebe politike. Vseeno pa rešitev teh slabosti ni samo v prodaji državne lastnine tujcem, temveč bi se morali več angažirati pri spremembah upravljanja in nadzora teh družb. Izkušnje razvitejših držav, ki ohranjajo pretežni del gospodarstva v domačih rokah, potrjujejo, da je mogoče to za suverenost in dolgoročni razvoj države celo bolj ustrezno. Zaradi tega menim, da s prodajo preostanka premoženja ni treba preveč hiteti.