V dneh, ko sta se slovenska politika in javnost razdelili glede zakonitega izgona sirskega migranta Ahmada Šamija - premier Miro Cerar si bo zaradi osebne intervencije očitno prislužil celo ustavno obtožbo dela opozicije -, je razprava o zmernem in radikalnem islamu aktualna tudi pri nas. Še zlasti v luči izjav vodilnega indonezijskega islamskega klerika, ki je v intervjuju za ugledni nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung dejal, da sta "islam in nasilje tesno povezana". Ker gre za navidez provokativna stališča, ki so v puritanski evropski politiki precej "politično nekorektna", bomo povzeli bistveni del tega intervjuja.
Yahya Cholil Staquf ni kar nekdo, pač pa je renomirani indonezijski muslimanski voditelj, ki bi ga skozi zahodnjaško mentaliteto lahko označili kot reformista ali celo liberalca. Bistvo njegovih javnih razmišljanj je namreč v času, ko je levičarsko-liberalna Evropa že skorajda obsedena s politično korektnostjo do multikulturalizma in religij, diametralno nasprotno od prevladujočih in v marsičem tudi stereotipnih predstav o pravi naravi muslimanske vere. Potrebno se je prenehati pretvarjati, da ortodoksni islam in nasilje nista povezana, pravi Yahya Cholil Staquf, ki očitno nadaljuje liberalno misel islamskih modernistov in sekularistov. Indonezija je sicer največja muslimanska država na svetu, vendar bi bila lahko vzor ustavne demokracije, ki poleg vodilne islamske religije spoštuje in daje versko svobodo tudi drugim svetovnim religijam. Med vodilnimi indonezijskimi muslimanskimi verskimi voditelji je Yahya Cholil Staquf brez dvoma glas razuma in miru, saj njegovi pogledi nasprotujejo militantnemu diskurzu večine drugih svetovnih muslimanskih verskih dostojanstvenikov. V pogovoru za nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung je bil Yahya Cholil Staquf kritičen predvsem do prepričanja zahodnih politikov in intelektualcev, češ da islamski terorizem nima nikakršne zveze z islamom:
"Zahodni politiki bi se morali prenehati sprenevedati, da ekstremizem in terorizem nimata nikakršne zveze s islamom. Obstaja jasna zveza med fundamentalizmom, terorizmom in temeljnimi predpostavkami islamske ortodoksije. Tako dolgo, dokler ne bomo prišli do soglasja o tej zadevi, ne bo mogoče doseči zmage nad fundamentalističnim nasiljem znotraj islama. Radikalno islamska gibanja niso nič novega. Skozi našo zgodovino v Indoneziji so se pojavljala vedno znova. Zahod mora prenehati označevati vsakršno razpravo o teh problemih kot primere 'islamofobije'. Ali pa bodo tudi mene, islamskega učenjaka, sedaj nekateri obtožili - da sem islamofob?", se je vprašal Staquf.
Katere temeljne predpostavke islamskega nauka so problematične?
Odnosi med muslimani in nemuslimani, odnos muslimanov do države in odnos muslimanov do prevladujočega pravnega sistema, kjerkoli pač že so... V skladu s klasično tradicijo je odnos med muslimani in nemuslimani omejen na segregacijo in sovražnost. Morda so za to bili razlogi v času srednjega veka, ko so bila vzpostavljena temeljna načela islamske ortodoksije, vendar pa je v današnjem svetu takšna doktrina nerazumna. V večji meri, kot se muslimani priklanjajo temu pogledu na islam, tem bolj so nesposobni mirne koeksistence v okviru multikulturnih, multireligioznih družb 21. stoletja.
Zahodni politiki bi bili ob izrekanju takšnih trditev takoj obtoženi rasizma...
Ne trdim, da je islam edini faktor, ki muslimanske skupnosti na Zahodu vodi v segregacijo in izolacijo od celotne družbe. Prisotni so lahko tudi drugi faktorji na strani države prihoda, kot so na primer rasizem, ki obstaja povsod po svetu. Vendar je tradicionalni islam - ki krepi prepričanja o potrebi po segregaciji in sovražnosti v razmerju do nemuslimanov - pomemben faktor.
Kaj menite o odnosu muslimanov do države?
V okviru muslimanske tradicije je država ena sama, univerzalna entiteta, ki združuje vse muslimane pod vladavino enega samega voditelja, ki jih vodi v nasprotovanje in v konflikt z nemuslimanskim svetom.
Poziv radikalcev po ustanovitvi kalifata, vključno z ISIS, torej ni v nasprotju z islamom?
Ne, ni. Cilj Islamske države je ustanovitev globalnega kalifata, kar je popolnoma v skladu z ortodoksno islamsko tradicijo. Vendar pa živimo v svetu nacionalnih držav. Kakršenkoli poskus ustvariti združeno islamsko državo v 21. stoletju lahko vodi le do kaosa in nasilja ... Številni muslimani izhajajo iz predpostavke, da obstaja določeno število nespremenljivih islamskih zakonov, ki se pogosto opisujejo kot šeriatsko pravo. Takšno prepričanje je v skladu z islamsko tradicijo, vendar pa vodi v resen konflikt s pravnim sistemom, ki obstaja v sekularni nacionalni državi. Vsakršno fundamentalistično gledanje na islam, ki postavlja islamsko oziroma šeriatsko pravo kot absolutno, bi moralo biti takoj zavrnjeno kot napačno. Zakoni držav bi morali imeti večjo težo.
Kako je to mogoče doseči?
Že pred nekaj generacijami smo v Indoneziji prišli do soglasja, da mora biti v Indoneziji islamski nauk prilagojen okolju in postavljen v kontekst, da bi odražal zmeraj spreminjajoče se okoliščine časa in prostora. Večina indonezijskih muslimanov je bila - in prepričan sem, da še vedno je - prepričana, da moramo na islamsko tradicijo gledati v okviru zgodovinskega, političnega in socialnega konteksta, v katerem se je pojavil v srednjem veku na Bližnjem vzhodu, ne pa kot absolutno zapoved, ki bi morala uravnavati obnašanje muslimanov danes. Katera ideološka stališča so 'prava', pa se ne odloča samo z razmišljanjem in razpravo. Gre tudi za spore o tem, kdo bo prepoznan kot verska avtoriteta...
Je tako tudi drugje?
Veliko preveč muslimanov vidi civilizacijo ter miroljubno koeksistenco ljudi različnih ver kot nekaj, proti čemur se je potrebno boriti. Številni Evropejci se zavedajo tega prepričanja med muslimani. Na zahodu obstaja naraščajoče nezadovoljstvo glede spoštovana muslimanskih manjšin, naraščajoči strah pred islamom. V tem smislu so nekateri moji zahodni prijatelji 'islamofobični.' Islama jih je strah. Če sem pošten, razumem njihov strah. Zahod ne more prisiliti muslimane k sprejemu bolj zmerne interpretacije islama. Vendar pa bi zahodni politiki morali prenehati s tem, da nam razlagajo, da fundamentalizem in nasilje nimata nobene zveze z tradicionalnim islamom. To je preprosto napačno. To govorijo zato, ker si ne želijo poglobiti delitve med muslimani in nemuslimani v svojih družbah in ne želijo prispevati k nestrpnosti do muslimanov. To željo delim z njimi - in to je primaren razlog, da govorim tako odkrito. Vendar pa pristop, ki ga opisujete, ne bo deloval. Če vztrajate pri tem, da ne želite priznati obstoja problema, potem ga ne morete niti začeti reševati. Najprej je potrebno jasno opredeliti problem in jasno povedati, kdo je odgovoren ali kaj je odgovorno zanj.
In kdo ali kaj je odgovoren za to?
V zadnjih petdesetih letih so Savdska Arabija in druge zalivske države porabile ogromne količine denarja za to, da bi po vsem svetu promovirale svojo ultrakonzervativno različico islama. Potem, ko se je to brez odpora nadaljevalo toliko časa, mora sedaj Zahod končno izvesti pritisk na Savdijce, da bi prenehali s takšnim svojim obnašanjem. Občudujem zahodne, še posebej evropske politike. Njihova razmišljanja so tako čudovito humanitarna. Vendar pa živimo v času, ko morate razmišljati in delovati realistično. Zadnjič, ko sem bil v Bruslju, sem bil priča, kako so nekateri Arabci, verjetno iz severne Afrike, mladeniči, napadali in žalili skupino policistov. Moji belgijski prijatelji so pripomnili, da je takšno ravnanje postalo skorajda vsakodnevni pojav v njihovi državi.
Le zakaj dopuščate takšno obnašanje? Kakšen vtis to pušča? Evropa in še posebej Nemčija sprejemata veliko število beguncev. Ne razumite me napak: seveda ne morete zapirati oči pred tistimi, ki so potrebni pomoči. Vendar ostaja dejstvo, da sprejemate milijone ljudi, o katerih ne veste praktično ničesar, razen tega, da prihajajo iz izjemno problematičnih regij sveta. Verjetno se lahko strinjava, da na Zahodu obstajajo desnosredinska gibanja, ki bi zavrnila tudi umirjen, kontekstualiziran, prilagojen islam. Toda tu je tudi skrajna levica, pristaši katere brez razmišljanja zavračajo vsak pogovor o povezavah med tradicionalnim islamom in nasiljem in to označujejo kot de facto dokaz islamofobije. To se mora končati. Problem, ki ni prepoznan, ne more biti rešen.