Razen zadrtih nacionalistov nihče ne nasprotuje, da bi se k nam priseljevali tujci. Glede na demografijo bo dodaten priliv delovne sile iz tujine v prihodnosti celo nujen. Vsaka resna država lahko določi svoje prioritete glede rasnih, verskih, izobrazbenih, poklicnih, socialnih ali katerihkoli drugih karakteristik bodočih prebivalcev ali celo državljanov. Temu lahko rečemo tudi "nacionalni interes". Še pred konkretiziranjem takšne imigracijske politike se seveda določi, koliko tujcev je država sploh sposobna sprejeti na leto. Če jih je Nemčija pred dvema letoma milijon, bi to glede na razmerje med številom prebivalcev za Slovenijo pomenilo 25.000, kar je številka, ob kateri se bržkone vsi strinjamo, da je absolutno previsoka za nas. Je previsoka tudi 25-krat nižja številka, torej 1000? Bi Slovenija lahko na leto integrirala tisoč novih prebivalcev, denimo polovico žensk, polovico moških? Od tega denimo 75 % bele rase, 15 % rumene in 10 % temnopoltih? Je katerakoli slovenska vlada po letu 1991 sploh začela pripravljati nacionalno strategijo glede imigracije tujcev v Slovenijo? Kajti če se država ni sposobna spoprijeti z odhajanjem mladih in izobraženih Slovencev v tujino, potem bi pričakovali vsaj to, da bo začela pripravljati strategijo, kako bo k nam pritegnila tujce, ki jih bomo potrebovali, hkrati pa bo njihova integracija v okolje čim hitrejša in uspešnejša.

Skrb za azilante, ki so se v Sloveniji znašli po spletu okoliščin, nekateri izmed njih pa bodo pri nas zagotovo tudi ostali, je plementa in humana. Tudi v primeru sirskega državljana Ahmada Š., ki je menda skoraj dve leti čakal na rešitev svojega pravnega statusa, je sočustovanje z njegovim primerom na mestu. Nezadovoljstvo nad razpletom, ki je posledica pravne ureditve, ne pa arbitrarnosti državnih organov, je lahko motiv za uradni začetek postopka spremembe zakonodaje s področja migracij in azilne politike. Če je obstoječa zakonodaja preveč toga in ne upošteva konkretnih primerov, potem se jo lahko s predpisano proceduro v državnem zboru kadarkoli spremeni.

Sočustovanje z azilanti je plemenito, pozivanje k nespoštovanju pravne države pa nezakonito, celo kaznivo. Pri tem je nepomembno, če je slovenska zakonodaja glede azilantov neprijazna, če prošnje za azil obravnava restriktivno in če išče razloge, zakaj prosilcem ne bi podelila zaščite. Dokler državni organi in sodišča ne kršijo mednarodnih konvencij in sporazumov, je vsaka pravnomočna odločba veljavna oziroma zakonita. Tudi v primeru sirskega državljana Ahmada je bila. Seveda to ne pomeni, da je njegov izgon na Hrvaško, kjer bi moral najprej zaprositi za azil, tudi pravičen. Prav tako zakonitost njegovega izgona ne preprečuje zelo utemeljenih vprašanj, povezanih z nacionalno politiko na področju migracij in zaščite beguncev. Včasih se človek ne more otresti občutka, da je v ozadju neka dobro premišljena, hladnokrvna strategija, ki je bila v 20. stoletju več kot enkrat uporabljena za takšno ali drugačno vrsto "etničnega čiščenja".

Ne glede na vse pomisleke, kritike in emotivne izbruhe ob izgonu tega simpatičnega Sirca gre tudi v tem primeru le za delovanje pravne države in spoštovanje avtoritete sodišč. Ali to velja za vse enako in v vseh primerih, je seveda drugo vprašanje, na katerega imamo odgovor: na žalost ne. Ahmad je imel to smolo, da je padel v tisto kategorijo ljudi, do katerih je pravna država neusmiljena. Do katerih dejansko "deluje". Ali je dejstvo, da so ga "posvojili" anarhisti, zanj smola ali sreča, bomo še videli.

Izraz "anarhisti" uporabljam za vse tiste, ki pozivajo k nespoštovanju pravnega reda.

Anarhisti, ki se pri nas uradno imenujejo Levica, nekaj pa jih očitno poseda tudi v poslanskih klopeh Socialnih demokratov, so zelo prijetni in očarljivi ljudje, dokler delujejo v kulturi in umetnosti. Resda v glavnem živijo na stroške davkoplačevalcev, ampak o tem danes ne bi razpravljali. V trenutku, ko anarhisti vstopijo v politični prostor, se začnejo težave. Sploh, če se njihovih stališč nalezejo tudi politiki, ki se uradno uvrščajo med progresivno levico ali celo levo sredino.

Kdo bi si mislil, da se bo tega anarhističnega virusa nalezel sam predsednik vlade. Cerarjev tango se je začel kot nasprotovanje meritorni odločbi vrhovnega sodišča; premier si bo zaradi svoje intervencije, da bi prekinil deportacijo sirskega državljana A.Š., prislužil celo ustavno obtožbo opozicijske SDS, v kateri so do vprašanja migrantov in azilantov precej bližje Orbanu kot nemški CDU. Ko je videl, da po pravni poti ne bo prišel daleč, saj je bil postopek pravnomočno zaključen, je Miro Cerar zvito poskušal prepričati vlado, da bi kot izvršilna veja oblasti posegla v postopek. Toda manever ni uspel, saj so se mu ministrice in ministri uprli. Po dolgem času se je oglasila notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar in povedala, da je politični prostor izgubil kompas, pri čemer je izpostavila zlasti pozivanje k nespoštovanju odločitev sodišč in javno problematiziranje zakonitega dela organov ministrstva za notranje zadeve.

Ministrica ima popolnoma prav. Zakoni so zato, da se jih spoštuje. V prvi vrsti to velja za javne funkcionarje, kamor spadajo tudi anarhistični poslanci, ki sedijo v različnih poslanskih skupinah, skupno pa jim je to, da so v teh dneh pozivali k nespoštovanju sodnih odločb, torej k kršitvi prava. Ob tem se je v javnosti, predvsem v socialnih medijih razvnela strastna razprava glede izgona gospoda Ahmada. Iz dileme, ki niti ne more biti pravne narave (saj je primer jasen), kvečjemu je lahko moralne, se je ponovna rodila silovita ideološka polarizacija. Notranja ministrica je zaradi barve svojih las postala nacistka Helga, policija bi bila potem po analogiji Gestapo ... Ko začnejo svinjati anarhisti, so zdijo celo desničarji benevolentni. V tem spopadu so desničarji dejansko na okopih pravne države, medtem ko bi anarhisti v imenu selektivnega humanizma postrelili vse sodnike, po možnosti pa tudi sodno prepovedali stranko SDS.

Do volitev je še sedem mesecev in pol ...