Ministru za javno upravo dr. Borisu Koprivnikarju ne moremo očitati manjko energije in trme na osebni in poslovni ravni. Niti ni pošteno, da bi mu očitali pomanjkanje izkušenj iz gospodarstva, ki so tako nujne za to, da imaš podlago za ministrovanje. Po izobrazbi je informatik in ima občutek za ljudi. Slednje je za informatike prej redkost kot ne. Kot dober pogajalec je Koprivnikar v isti ligi kot premier dr. Miro Cerar. Enako kot premier nosi doktorski naziv in je tudi vsestransko nadarjen (pravijo, da je boljši kitarist od premierja). Prav ta samozavest je kriva, da je rinil in pririnil z vladnim obiskom v, recimo, Uber, Teslo in Google. Njegova angleščina je - če jo primerjamo s slovenskimi politiki - na nadpovprečni ravni. Rad je tudi zelo domač v pogovorih, če ima občutek, da lahko s tem sogovornika dobi na svojo stran. Na neki pripravi na intervju sredi mandata je Koprivnikar denimo neformalno, off the record nekemu novinarju povedal zelo preprosto in naravnost, brez ovinkarjenj, nekako takole: "Veste, vodil sem tim 30 ljudi, na ministrstvu jih je pač desetkrat več. A nič hudega. Če sem si podredil 30, si bom tudi 300 sodelavcev. Da se in uspelo mi bo. Ne bom odnehal." In če smo iskreni, Koprivnikar je Ministrstvo za javno upravo zgledno uredil. Uspelo mu je speljati začrtane aktivnosti, na svojo stran je dobil ključne akterje na ministrvu za finance, sproti je s pomočjo kriminalistov na MNZ razkrinkal in ob službo spravil amatersko združbo policistov (na čelu s šefom policijskega sindikata), ki so mu neuspešno nastavili past v kontroli prometa, vse skupaj pa so se dogovorili kar v svoji Facebook skupini.

Koprivnikarjev projekt državnega IT clouda (oblaka)

Minister Koprivnikar ima potencial, ima pa tudi ego. Tisti ego, ki ga kot politik potrebuje, ni pa še na stopnji, da ga bi znal (u)krotiti. Če se mu bo to posrečilo, potem ga lahko ponižnost, priznanje napak ali celo manipulacija na račun svojega ega pripeljejo še višje. Za ilustracijo bomo navedli primer, ki kaže na to, da ga lahko drago stane samozavest, zaradi katere se včasih rad vtakne tudi v tista področja, kjer ni najbolj suveren. Preden je kot minister obiskal Združene države Amerike, se je medijem po marketinško dobrikal, katera vrata bo vse odprl slovenskim podjetjem v ZDA in obratno. Ko je septembra lani obiskal Kalifornijo in bil sprejet v korporacijah Tesla, Linkedin, Facebook, Google in Uber, je po politično mislil, da je storil vse, kar je treba.

Koprivnikar je z globalno družbo Uber celo podpisal pismo o nameri s ciljem, da bi storitev Uber delovala tudi v Sloveniji. Ko se nihče od omenjenih v svetovnih korporacij razen nekaj vljudnostih fraz za Slovenijo po Koprivnikarjevem obisku ni zanimal, je minister zapisal je, da je "razočaran" in da je "težko delati spremembe na bolje v okolju, kjer si vsak pisunček, ki ima pet minut časa, lahko privošči zaničevati trdo delo ekipe ljudi, ki jim je mar za prihodnost te države". Če smo natančni: Koprivnikar je predlagal spremembo zakonodaje za Uber, vendar neuspešno. Trčil je ob realnost, kjer mu osebnostne lastnosti ne pomagajo več.

Vmešavanje v zadevo Tetra

Naslednji primer, v katerem se Boris Koprivnikar ni izkazal, je bil že deležen obravnave na portalu+. Gre za zadevo Tetra: še danes razpis za interne komunikacije varnostno-obrambnega sistema naše države ni končan (!). Kako to? Tudi zato, ker se je nekje vmes v razpisnem postopku minister Koprivnikar, po izobrazbi informatik, vpletel v zgodbo Ministrstva za notranje zadeve. Zakaj je to storil, ne ve nihče. Se pa natančno ve, kaj je storil in kje je njegova krivda, da razpis še ni končan.

Ministrstvo za notranje zadeve še vedno aktivno izvaja razpis za sistem IP tetra. Gre za komunikacijski sistem državnih organov na osnovi tehnologije IP. Favorit v tem razpisu za je bil v začetku kranjski Iskratel, ki ima po naših informacijah odkritega zagovornika predvsem v zunanjem ministru Karlu Erjavcu, čeprav je prava želja slovenske policije, ki bo v največji meri uporabljala novi sistem IP tetra, sistem Nokia, ki pa jo zastopa državni Telekom Slovenije. Da bi bila zmeda na področju varnih državnih komunikacij še večja, se je v zgodbo vmešal še t.i. superminister za javno upravo Boris Koprivnikar.

Kakšna je bila njegova vloga? Minister je pritiskal na Policijo in Ministrstvo za obrambo, naj gradnjo IP tetra in podobnega sistema obveščanja DMR opustita. Kaj je DMR? To je kratica za digitalni mobilni radio, kar je nekakšna slaba alternativa sistemu tetra. Koprivnikar in Jurij Bertok, ministrov svetovalec na ministrstvu za javno upravo za to področje, verjameta, da bosta vse vpetene akterje prepričala, da bosta zgradila novo omrežje na tehnologiji LTE za vse potrebe digitalnih komunikacije v državni upravi. Torej novo, tretje omrežje, ki ne bo niti tetra niti DMR. Seveda sta oba spregledala, da se bodo standardi za storitve javne varnosti na tehnologiji LTE v Evropi in drugod po svetu dokončno oblikovali šele po letu 2020. In nihče od njiju nima odgovora, kaj storiti do tedaj? Ohraniti status quo obstoječega sistema, ga nadgraditi v IP sistem, ali morda kaj tretjega?

Kaj storiš, če te kamera na mara?

Znan slovenski medijski lastnik je pred davnimi leti izrekel preprosto resnico: "Če te kot politika ne mara televizijska kamera, nimaš vodstvenega potenciala. Pika." Ni torej pomembna vsebina, podpora, mediji ali piarovske agancije. Če kot oseba v politiki nimaš kemije s televizijsko kamero, nimaš potenciala. In minister Koprivnikar nima medijskega potenciala pred kamero. Za primerjavo vzemite Karla Erjavca.

Je premier Cerar že začel z nezaupanjem gledati na svojega "superministra" in podpredsednika?

In če gremo še korak dlje od vsebine, ega in koketiranja s televizijsko kamero, pridemo do ključne lastnosti za politika z državniškim potencialom – namreč do karizme. Marsikdo v vladi se lahko od ministra Koprivnikarja uči, kaj pomeni javno nastopanje. Gospod Boris je vedno pripravljen in nepopustljiv. Zato je uspešen pri pogajanjih s sindikati. Po vztrajnosti spominja na Janeza Janšo, po spretnosti pa na Janeza Drnovška.

Koprivnikar definitivno ima osebni in politični potencial. Premier Cerar to ve. In ni mu všeč. Ko namreč potencial ministra preraste v potencial vodje, se morajo v strankarskem ali koalicijskem ustroju prižgati prvi alarmi. In so se, čeprav tega javnosti ne vidi. Koprivnikar beži od od te vloge, mediji njegovega potenciala (še) niso prepoznali. Zakaj? Ker nima karizme. Koprivnikar je zelo deloven, pameten, spreten, zvit, politika je njegov parket, toda ...

Minister Koprivnika žal ni oseba, ki bi izžarevala prepotrebno osebno lastnost, ki ji rečemo karizma ali karakter. In nič ni kriv, da je nima. Težava ministra je v tem, da se te lastnosti ne da naučiti, priučiti, zamaskirati, naštudirati, zaigrati, kar je doslej zelo spretno počel Marjan Šarec. Ironično pri vsem skupaj je, da nekarizmatičnost po krivici zakrije tudi vse dobre lastnosti, ki jih ima gospod Koprivnikar kot politik. Nekarizmatičnost je v svetu politke, kjer je v glavnem forma pred vsebino, zelo pomembna. V državi, kjer televizijska soočenja odločajo volitve, je karizma nujna. V Sloveniji, kjer kult osebnosti še vedno prevladuje pred političnim programov, je karizma temelj za uspeh. In Koprivnikar te karizme na svojo žalost in Cerarjevo veselje nima. Če cilja na kaj več od ministra, potem je to bržkone njegova ključna oziroma usodna slabost. Zaradi tega lahko napovemo, da Boris Koprivnikar ne bo Cerarjev naslednik.