Komentar

Vsi smo nekakšni talci; eni še vedno ujetniki komunizma, drugi svoje nevednosti

Proruska politika, ki jo vodi slovenska država v zadnjih nekaj letih, ni zgolj neokusna, ampak tudi škodljiva za naše nacionalne interese. Gre za podobno iracionalen fenomen, kot je poveličevanje socializma, Jugoslavije in celo Sovjetske zveze, ki se je zadnja leta razpaslo v Sloveniji. V tem pogledu je treba pohvaliti letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFE), da je predvajal gruzinski film Talci (Hostages), ob katerem človek ponovno ugotovi, da je država, ki svojim državljanom ne omogoča svobode, v končni konsekvenci vedno tiranska.

23.11.2017 23:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Gruzija   ugrabitev   Sovjetska zveza   Hostages   Rezo Gigineishvili   LIFFE   Eduard Ševarnadze   Rusija   Vladimir Putin   Milan Kučan   Evropska unija

Foto: arhiv portal+

Pravzaprav že vse od sijajnega nemškega filma Das Leben der Andern (2008), ki se prav tako dogaja leta 1984, prizorišče pa je vzhodni Berlin, torej paranoidna Nemška demokratična republika, nisem videl tako pristne upodobitve komunističnega primitivizma, kot ga naslika gruzinski film Hostages (Talci).

Šestnajstega avgusta 1984 je The New York Times objavil kratko novico iz Sovjetske zveze. V gruzinski socialistični republiki so "justificirali" štiri mlade Gruzince: duhovnika, dva brata in igralca. Bili so obsojeni na smrt zaradi ugrabitve potniškega letala. Po poročanju sovjetske tiskovne agencije TASS je študentka, ki je s šesterico mladih moških sodelovala v ugrabitvi, dobila štirinajstletno zaporno kazen. Uslužbenka na letališču, ki je bila kriva, da so ugrabitelji na letalo, namenjeno iz Tbilisija v Batumi in Leningrad, pretihotapili orožje, je bila pogojno obsojena. Letalo Tupoljev 134, na katerem je bilo 59 potnikov, je sedmerica ugrabila 18. novembra 1983. Pravzaprav je šlo za poskus ugrabitve, saj se je posadka uprla. V streljanju je bilo več potnikov ranjenih in mrtvih. Ubita sta bila tudi dva ugrabitelja. New York Times, ki je povzemal sovjetsko državno propagando, čemur bi danes popularno rekli fake news, je objavil še to, da so ugrabitelji očitno želeli preusmeriti letalo v Turčijo, toda posadki je uspelo obrniti letalo  in pristati v Tbilisiju, kjer so Tupoljev čez nekaj ur napadli specialci in zajeli tiste ugrabitelje, ki so bili še živi.

 

Oblasti v Gruziji so po navodilih iz Moskve v tem "incidentu" večino podrobnosti zamolčale. Denimo to, da se s "teroristi", ki jih je tedanji partijski sekretar Eduard Ševardnadze - kasnejši zunanji minister "perestroike" Mihaila Gorbačova - zmerjal z narkomani in banditi, režim sploh ni pogajal. Specialci so v trup letala, ki je se je vrnilo v Tbilisi, izstrelili kar 108 nabojev, ki so ubili tudi nekaj talcev. Ugrabitelje - nekateri so bili ranjeni - so zajeli brez odpora in jih na poti v pripor še malo premikastili.

 

Sedmerica mladih Gruzincev, ki so bili, kot se reče, iz dobrih družin, je letalo ugrabila, ker je poskušala pobegniti iz države na svobodo. Da bi v kali zatrli podobne ideje njihovih vrstnikov, so gruzinske oblasti po ukazu Moskve zelo ostro kaznovale komaj dobro polnoletne ugrabitelje. Kljub temu, da je več gruzinskih intelektualcev poskušalo doseči milejše kazni, kremeljska gerontokracija, ki jo je simboliziral Jurij Andropov, nekdanji šef KGB, ni hotela nič slišati o tem. Drakonske kazni za uporniško gruzinsko mladino, "okuženo" z dekadentnimi kapitalističnimi dobrinami, kot so kavbojke, The Beatles in cigareti Camel, so morale biti najstrožje. Posebej neizprosen je bil ravno šef gruzinske partije Ševardnadze, ki si je s tem utrdil položaj. Gruzinci so se ga zares znebili šele leta 2003, ko so ga strmoglavili v t.i. revoluciji vrtnic. Dokler je bil Ševardnadze na oblasti - v takšni ali drugačni funkciji je bil skoraj štirideset let -, je bila ugrabitev Tupoljeva prepovedana tema in šele Rezo Gigineishvili se je te žalostne zgodbe prvi zares lotil s filmom Talci (Hostages, vir), ki so ga predvajali na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFE).  

 

 

Leta 1991, ko je tudi v Gruziji padla komunistična diktatura, so starši ustreljenih ugrabiteljev lahko začeli iskati trupla svojih otrok. Po sedmih letih molka in anatemiziranosti so dobili upanje, da bodo končno izvedeli, kam so zakopali njihove posmrtne ostanke. Prizor v zaključnem delu Talcev je še posebej čustveno močan; kamera snema v širokem kaderu. Vidimo gruzinske gričevnate stepe, blatno cesto, kjer se ustavijo avtomobili, iz njih izstopijo že ostareli starši "justificiranih" ugrabiteljev. Dežuje, nebo je sivo. Pokrajina je skorajda črno-bela. Nedaleč od ceste, blizu osamelega drevesa začnejo kopati, lopate udarjajo v zbito zemljo. Človek nehote dobi asociacijo na nikoli zaceljene slovenske travme z nepokopanimi mrtvimi, ki so bili ravno tako žrtve stalinističnega nasilja.

 

 

***

 

Uvodni del, ki se nanaša na gruzinski film, je daljša digresija, s katero želim opozoriti na moralno zavržnost relativizacij v zvezi z nekdanjimi komunističnimi diktaturami v Vzhodni Evropi. Vse prevečkrat, posebej pa v Sloveniji, poslušam slavospeve realnemu socializmu. Kot da bi se v deželah, ki so spadale pod sovjetsko vplivno območje, vse do leta 1989, ko je padel Berlinski zid, cedila med in mleko. Prav zato je film Talci, ki pokaže ujetost mlade generacije v totalitarni družbi, kjer je osebna svoboda edina dobrina, ki je za vse nedosegljiva, tako drugačen od siceršnjih prevladujočih komedij na račun vzhodnoevropskega komunizma.

 

Pravzaprav že vse od sijajnega nemškega filma Das Leben der Andern (2008), ki se prav tako dogaja leta 1984, prizorišče pa je vzhodni Berlin, torej paranoidna Nemška demokratična republika, nisem videl tako pristne upodobitve komunističnega primitivizma. Med očitki, ki so med montiranim sodnim procesom padali po mladih Gruzincih, nesojenih prebežnikih, so bili tudi takšni, kakršne občasno slišimo pri nas; predvsem gre za to, da naj bi s svojim poskusom pobega izkazali veliko nehvaležnost Državi, ki jih je vzgajala, izobraževala, skrbela za njihovo dotedanje življenje. Očitno je (bila) takšna mentaliteta razširjena od Vladivostoka do Nove Gorice, saj v Sloveniji tistim, ki kritiziramo bivši režim, komunisti očitajo, da nimamo nobene pravice "šimfati" čez socializem, saj smo bili v socializmu nagrajeni z brezplačnim šolanjem, zdravstveno oskrbo in podobnim. 

 

 

***

 

Na začetku novembra sem bil gost okrogle mize, ki jo je pripravilo Slovensko panevropsko gibanje v sodelovanju z veleposlaništvima Ukrajine in Gruzije. Med govorci so bili - poleg Larisa Gaiserja, obeh veleposlanikov, Mykhaila Brodovycha (Ukrajina) in Zuraba Bekaia (Gruzija) ter vodje delegacije EU v Ljubljani Zorana Stančiča -, še profesor ameriških študij na Fakulteti za družbene vede Bogomir Ferfila, nekdanji obrambni minister Roman Jakič in direktor vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Dobran Božič. Naslov panela je bil Vzhodno partnerstvo: Evropske perspektive Ukrajine in Gruzije. Sprva sem se nameraval vljudno vzdržati preveč neposrednih komentarjev, konec koncev je lepo biti diplomatsko tiho na takšnih dogodkih, vendar sem si potem premislil in svoj nastop prilagodil kruti stvarnosti. Evropska unija, sem začel, se verjetno ne bo več širila. Ne upam si reči, da nikoli več, vsekakor pa ne v mandatu aktualne komisije, ki jo vodi moralno bankrotirani luksemburški finančnik Jean-Claude Juncker. Kakšna bo strategija prihodnje komisije, bomo še videli. V tem trenutku tega ne vemo. Ne vemo niti tega, kaj se bo dogajalo z Evropsko unijo; bo preživela totalitaristične popadke in represijo nekaterih članic nad lastnimi državljani; bo uspela ohraniti schengenski sistem na sedanjem nivoju, ali pa se bo režim prehajanja nekaterih notranjih meja znotraj Unije še poslabšal?

 

Dilem, povezanih z notranjo dinamiko Evropske unije, še nikoli ni bilo toliko. Koketiranje Slovenije z Vladimirjem Putinom postaja škandalozno. Tudi o tem sem govoril. Tako proruski, kot smo zaradi zunanje politike Karla Erjavca - pravzaprav bi bilo pošteno napisati, da zaradi Janeza Škrabca, ki skladno s svojimi zasebnimi ekonomskimi interesi kroji "vzhodno politiko" Mladike - v zadnjih letih, nismo bili niti v časih socialistične Jugoslavije. Primerjajte število obiskov visokih državnih predstavnikov Slovenije v Washingtonu na eni ter Moskvi na drugi strani. Če bi čas zavrteli 30 let nazaj, današnja Slovenija ne bi bila niti med neuvrščenimi (kot nekoč SFRJ), pač pa bi bila v "trdnem jedru" Varševskega pakta.

 

Kardinalni nasporazum slovenske proruske politke je pravzaprav paradoksalen in ga še najbolje ponazarja tale fotografija, posneta za maja letos v Moskvi, kamor je ruski predsednik povabil številčno slovensko delegacijo Zveze borcev na čelu z Milanom Kučanom. Dobro si oglejte barve kravat. Rdeča barva izstopa, vendar ni usklajena z diskretno temno barvo gostiteljev. 

 

Milan Kučan še vedno ni dojel, da je Putinu komunizem ne pomeni nič. 

 

 

Bistvo nesporazuma je torej v napačni interpretaciji: Putin nosi v sebi toliko nostalgije za nekdanjim režimom, kolikor mu to ustreza. Ni ateist, rad zahaja v pravoslavno cerkev in obuja tradicijo imperialne carske Rusije. Sovjetska zveza, če smo natančni, je bila le ena izmed entitet velike Rusije, četudi je trajala 70 let in jo je usodno zaznamoval komunizem v več različicah.

 

Zgornja fotografija je torej več kot simbolična. Patriarh slovenske politike, kot je Kučan, z njim pa tudi vsi tisti, ki sooblikujejo zunanjo politiko in odnose z Rusijo, so intimno in emotivno nerazsodno navezani na Sovjetsko zvezo, zato vidijo Putina kot kontinuiteto tega propadlega imperija. Če bi kdo izmed naših oboževalcev Putina pozorneje bral Dedijerja - ali pa celo Kardelja -, potem bi ga naivnost in plehkost Kučana in tovarišev naravnost osupnila. Romantični pogled na postsovjetsko Rusijo s Putinom na čelu je leta 2017 povsem iracionalen, za Slovenijo pa postaja tudi škodljiv.

 

Vendar pa ni vse v denarju. Ljubimkanje s Putinovim režimom je tudi nespodobno. Če smo po eni strani - mislim zlasti na izjave premierja Mira Cerarja - tako papeški, ko gre za "katoliško" Poljsko, ali če med vrsticami zmoremo celo izjave podpore katalonski neodvisnosti, pa vsa zavezanost pravni državi, človekovim pravicam in svoboščinam pade na oltarju Kremlja. Pred nekaj tedni je ministrica Cerarjeve vlade, odkrita zagovornica pravic lezbijk in gejev, iz rok Vladimirja Putina, deklariranega homofoba, mirno sprejela visoko rusko državno odlikovanje. Če mislite, da so ga doslej prejeli tudi drugi ministri iz Evropske unije, se seveda motite. Nihče ga ni, ker je to nespodobno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
2
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,377
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,304
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,439
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,828
05/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,438
06/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,528
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,632
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,240
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,009
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 905