Komentar

Vsi smo nekakšni talci; eni še vedno ujetniki komunizma, drugi svoje nevednosti

Proruska politika, ki jo vodi slovenska država v zadnjih nekaj letih, ni zgolj neokusna, ampak tudi škodljiva za naše nacionalne interese. Gre za podobno iracionalen fenomen, kot je poveličevanje socializma, Jugoslavije in celo Sovjetske zveze, ki se je zadnja leta razpaslo v Sloveniji. V tem pogledu je treba pohvaliti letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFE), da je predvajal gruzinski film Talci (Hostages), ob katerem človek ponovno ugotovi, da je država, ki svojim državljanom ne omogoča svobode, v končni konsekvenci vedno tiranska.

23.11.2017 23:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Gruzija   ugrabitev   Sovjetska zveza   Hostages   Rezo Gigineishvili   LIFFE   Eduard Ševarnadze   Rusija   Vladimir Putin   Milan Kučan   Evropska unija

Foto: arhiv portal+

Pravzaprav že vse od sijajnega nemškega filma Das Leben der Andern (2008), ki se prav tako dogaja leta 1984, prizorišče pa je vzhodni Berlin, torej paranoidna Nemška demokratična republika, nisem videl tako pristne upodobitve komunističnega primitivizma, kot ga naslika gruzinski film Hostages (Talci).

Šestnajstega avgusta 1984 je The New York Times objavil kratko novico iz Sovjetske zveze. V gruzinski socialistični republiki so "justificirali" štiri mlade Gruzince: duhovnika, dva brata in igralca. Bili so obsojeni na smrt zaradi ugrabitve potniškega letala. Po poročanju sovjetske tiskovne agencije TASS je študentka, ki je s šesterico mladih moških sodelovala v ugrabitvi, dobila štirinajstletno zaporno kazen. Uslužbenka na letališču, ki je bila kriva, da so ugrabitelji na letalo, namenjeno iz Tbilisija v Batumi in Leningrad, pretihotapili orožje, je bila pogojno obsojena. Letalo Tupoljev 134, na katerem je bilo 59 potnikov, je sedmerica ugrabila 18. novembra 1983. Pravzaprav je šlo za poskus ugrabitve, saj se je posadka uprla. V streljanju je bilo več potnikov ranjenih in mrtvih. Ubita sta bila tudi dva ugrabitelja. New York Times, ki je povzemal sovjetsko državno propagando, čemur bi danes popularno rekli fake news, je objavil še to, da so ugrabitelji očitno želeli preusmeriti letalo v Turčijo, toda posadki je uspelo obrniti letalo  in pristati v Tbilisiju, kjer so Tupoljev čez nekaj ur napadli specialci in zajeli tiste ugrabitelje, ki so bili še živi.

 

Oblasti v Gruziji so po navodilih iz Moskve v tem "incidentu" večino podrobnosti zamolčale. Denimo to, da se s "teroristi", ki jih je tedanji partijski sekretar Eduard Ševardnadze - kasnejši zunanji minister "perestroike" Mihaila Gorbačova - zmerjal z narkomani in banditi, režim sploh ni pogajal. Specialci so v trup letala, ki je se je vrnilo v Tbilisi, izstrelili kar 108 nabojev, ki so ubili tudi nekaj talcev. Ugrabitelje - nekateri so bili ranjeni - so zajeli brez odpora in jih na poti v pripor še malo premikastili.

 

Sedmerica mladih Gruzincev, ki so bili, kot se reče, iz dobrih družin, je letalo ugrabila, ker je poskušala pobegniti iz države na svobodo. Da bi v kali zatrli podobne ideje njihovih vrstnikov, so gruzinske oblasti po ukazu Moskve zelo ostro kaznovale komaj dobro polnoletne ugrabitelje. Kljub temu, da je več gruzinskih intelektualcev poskušalo doseči milejše kazni, kremeljska gerontokracija, ki jo je simboliziral Jurij Andropov, nekdanji šef KGB, ni hotela nič slišati o tem. Drakonske kazni za uporniško gruzinsko mladino, "okuženo" z dekadentnimi kapitalističnimi dobrinami, kot so kavbojke, The Beatles in cigareti Camel, so morale biti najstrožje. Posebej neizprosen je bil ravno šef gruzinske partije Ševardnadze, ki si je s tem utrdil položaj. Gruzinci so se ga zares znebili šele leta 2003, ko so ga strmoglavili v t.i. revoluciji vrtnic. Dokler je bil Ševardnadze na oblasti - v takšni ali drugačni funkciji je bil skoraj štirideset let -, je bila ugrabitev Tupoljeva prepovedana tema in šele Rezo Gigineishvili se je te žalostne zgodbe prvi zares lotil s filmom Talci (Hostages, vir), ki so ga predvajali na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFE).  

 

 

Leta 1991, ko je tudi v Gruziji padla komunistična diktatura, so starši ustreljenih ugrabiteljev lahko začeli iskati trupla svojih otrok. Po sedmih letih molka in anatemiziranosti so dobili upanje, da bodo končno izvedeli, kam so zakopali njihove posmrtne ostanke. Prizor v zaključnem delu Talcev je še posebej čustveno močan; kamera snema v širokem kaderu. Vidimo gruzinske gričevnate stepe, blatno cesto, kjer se ustavijo avtomobili, iz njih izstopijo že ostareli starši "justificiranih" ugrabiteljev. Dežuje, nebo je sivo. Pokrajina je skorajda črno-bela. Nedaleč od ceste, blizu osamelega drevesa začnejo kopati, lopate udarjajo v zbito zemljo. Človek nehote dobi asociacijo na nikoli zaceljene slovenske travme z nepokopanimi mrtvimi, ki so bili ravno tako žrtve stalinističnega nasilja.

 

 

***

 

Uvodni del, ki se nanaša na gruzinski film, je daljša digresija, s katero želim opozoriti na moralno zavržnost relativizacij v zvezi z nekdanjimi komunističnimi diktaturami v Vzhodni Evropi. Vse prevečkrat, posebej pa v Sloveniji, poslušam slavospeve realnemu socializmu. Kot da bi se v deželah, ki so spadale pod sovjetsko vplivno območje, vse do leta 1989, ko je padel Berlinski zid, cedila med in mleko. Prav zato je film Talci, ki pokaže ujetost mlade generacije v totalitarni družbi, kjer je osebna svoboda edina dobrina, ki je za vse nedosegljiva, tako drugačen od siceršnjih prevladujočih komedij na račun vzhodnoevropskega komunizma.

 

Pravzaprav že vse od sijajnega nemškega filma Das Leben der Andern (2008), ki se prav tako dogaja leta 1984, prizorišče pa je vzhodni Berlin, torej paranoidna Nemška demokratična republika, nisem videl tako pristne upodobitve komunističnega primitivizma. Med očitki, ki so med montiranim sodnim procesom padali po mladih Gruzincih, nesojenih prebežnikih, so bili tudi takšni, kakršne občasno slišimo pri nas; predvsem gre za to, da naj bi s svojim poskusom pobega izkazali veliko nehvaležnost Državi, ki jih je vzgajala, izobraževala, skrbela za njihovo dotedanje življenje. Očitno je (bila) takšna mentaliteta razširjena od Vladivostoka do Nove Gorice, saj v Sloveniji tistim, ki kritiziramo bivši režim, komunisti očitajo, da nimamo nobene pravice "šimfati" čez socializem, saj smo bili v socializmu nagrajeni z brezplačnim šolanjem, zdravstveno oskrbo in podobnim. 

 

 

***

 

Na začetku novembra sem bil gost okrogle mize, ki jo je pripravilo Slovensko panevropsko gibanje v sodelovanju z veleposlaništvima Ukrajine in Gruzije. Med govorci so bili - poleg Larisa Gaiserja, obeh veleposlanikov, Mykhaila Brodovycha (Ukrajina) in Zuraba Bekaia (Gruzija) ter vodje delegacije EU v Ljubljani Zorana Stančiča -, še profesor ameriških študij na Fakulteti za družbene vede Bogomir Ferfila, nekdanji obrambni minister Roman Jakič in direktor vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Dobran Božič. Naslov panela je bil Vzhodno partnerstvo: Evropske perspektive Ukrajine in Gruzije. Sprva sem se nameraval vljudno vzdržati preveč neposrednih komentarjev, konec koncev je lepo biti diplomatsko tiho na takšnih dogodkih, vendar sem si potem premislil in svoj nastop prilagodil kruti stvarnosti. Evropska unija, sem začel, se verjetno ne bo več širila. Ne upam si reči, da nikoli več, vsekakor pa ne v mandatu aktualne komisije, ki jo vodi moralno bankrotirani luksemburški finančnik Jean-Claude Juncker. Kakšna bo strategija prihodnje komisije, bomo še videli. V tem trenutku tega ne vemo. Ne vemo niti tega, kaj se bo dogajalo z Evropsko unijo; bo preživela totalitaristične popadke in represijo nekaterih članic nad lastnimi državljani; bo uspela ohraniti schengenski sistem na sedanjem nivoju, ali pa se bo režim prehajanja nekaterih notranjih meja znotraj Unije še poslabšal?

 

Dilem, povezanih z notranjo dinamiko Evropske unije, še nikoli ni bilo toliko. Koketiranje Slovenije z Vladimirjem Putinom postaja škandalozno. Tudi o tem sem govoril. Tako proruski, kot smo zaradi zunanje politike Karla Erjavca - pravzaprav bi bilo pošteno napisati, da zaradi Janeza Škrabca, ki skladno s svojimi zasebnimi ekonomskimi interesi kroji "vzhodno politiko" Mladike - v zadnjih letih, nismo bili niti v časih socialistične Jugoslavije. Primerjajte število obiskov visokih državnih predstavnikov Slovenije v Washingtonu na eni ter Moskvi na drugi strani. Če bi čas zavrteli 30 let nazaj, današnja Slovenija ne bi bila niti med neuvrščenimi (kot nekoč SFRJ), pač pa bi bila v "trdnem jedru" Varševskega pakta.

 

Kardinalni nasporazum slovenske proruske politke je pravzaprav paradoksalen in ga še najbolje ponazarja tale fotografija, posneta za maja letos v Moskvi, kamor je ruski predsednik povabil številčno slovensko delegacijo Zveze borcev na čelu z Milanom Kučanom. Dobro si oglejte barve kravat. Rdeča barva izstopa, vendar ni usklajena z diskretno temno barvo gostiteljev. 

 

Milan Kučan še vedno ni dojel, da je Putinu komunizem ne pomeni nič. 

 

 

Bistvo nesporazuma je torej v napačni interpretaciji: Putin nosi v sebi toliko nostalgije za nekdanjim režimom, kolikor mu to ustreza. Ni ateist, rad zahaja v pravoslavno cerkev in obuja tradicijo imperialne carske Rusije. Sovjetska zveza, če smo natančni, je bila le ena izmed entitet velike Rusije, četudi je trajala 70 let in jo je usodno zaznamoval komunizem v več različicah.

 

Zgornja fotografija je torej več kot simbolična. Patriarh slovenske politike, kot je Kučan, z njim pa tudi vsi tisti, ki sooblikujejo zunanjo politiko in odnose z Rusijo, so intimno in emotivno nerazsodno navezani na Sovjetsko zvezo, zato vidijo Putina kot kontinuiteto tega propadlega imperija. Če bi kdo izmed naših oboževalcev Putina pozorneje bral Dedijerja - ali pa celo Kardelja -, potem bi ga naivnost in plehkost Kučana in tovarišev naravnost osupnila. Romantični pogled na postsovjetsko Rusijo s Putinom na čelu je leta 2017 povsem iracionalen, za Slovenijo pa postaja tudi škodljiv.

 

Vendar pa ni vse v denarju. Ljubimkanje s Putinovim režimom je tudi nespodobno. Če smo po eni strani - mislim zlasti na izjave premierja Mira Cerarja - tako papeški, ko gre za "katoliško" Poljsko, ali če med vrsticami zmoremo celo izjave podpore katalonski neodvisnosti, pa vsa zavezanost pravni državi, človekovim pravicam in svoboščinam pade na oltarju Kremlja. Pred nekaj tedni je ministrica Cerarjeve vlade, odkrita zagovornica pravic lezbijk in gejev, iz rok Vladimirja Putina, deklariranega homofoba, mirno sprejela visoko rusko državno odlikovanje. Če mislite, da so ga doslej prejeli tudi drugi ministri iz Evropske unije, se seveda motite. Nihče ga ni, ker je to nespodobno.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
11
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
34
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
24
21.06.2022 06:35
O političnih pritiskih na NIJZ sem vam že veliko pisal. Danes bom pisal o pritiskih na Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje ... Več.
Piše: Milan Krek
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
6
18.06.2022 22:55
George Friedman je v svoji knjigi Naslednjih 100 let iz leta 2008 predvideval, da bodo Združene države Amerike v poznejšem delu ... Več.
Piše: Scott J. Younger
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
13
16.06.2022 22:15
Tujec, ki več let živi v tujini, se težko izogne primerjavi med navadami svojih rojakov in ljudi iz njegove nove domovine. Na ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ko nam bodo ideološko poenotili medijski prostor in politično vdrli v NIJZ, ne bo več uravnoteženih medijev niti NIJZ. Prišli bomo do medijske krajine Severne Koreje, kjer obstaja samo ena Resnica!
25
14.06.2022 19:00
Ko sem zjutraj po prvi seji nove, 15. slovenske vlade, prišel na delo, so me zaskrbljene sodelavke opozorile, da je bilo po ... Več.
Piše: Milan Krek
Srž problema aktualne volilne katastrofe t.i. sredincev in prodemokratov
12
12.06.2022 22:30
V srži problema konfuzije orientacije sredine je vnašanje konfuzije v slovenski politični prostor s floskulami o t.i. sredini in ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Zakaj ima politična sredina v Sloveniji takšne težave, če pa govori o povezovanju?
25
11.06.2022 23:59
Voditeljstvo tako ali drugače vodi predvsem v avtoritarnost, ki ne prenese povezovanja različnosti, in ni pot k več demokracije. ... Več.
Piše: Miha Burger
Seznami za odstrel: Nova oblast potrebuje NIJZ, saj so tam notri vsi naši občutljivi osebni podatki!
12
10.06.2022 22:35
Nova oblast, ki smo jo demokratično izvolili prav zaradi prepričanja, da bo res demokratična, nas že na začetku zastrašuje z ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenska rusofilija je nevarno igranje z ognjem in popolna slepota za razumevanje časov, ki bodo prišli po koncu vojne in porazu Rusije
28
09.06.2022 19:00
Slovenska rusofilija ni smešna ali nekaj, kar bi odpravili z zamahom roke, češ, nekaj ne posebej brihtnih osebkov hoče s svojimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že tri dni pritiska name, naj odstopim kot direktor NIJZ!
35
05.06.2022 22:45
Minister za zdravje mi je v zadnjih dneh, ko se pogosteje slišiva, zaupal, da je njegov cilj depolitizacija zdravstva. Pa ... Več.
Piše: Milan Krek
Pahorjeva Nekropola: Ko pripovedovalec kot filmska kamera beleži podobe taborišča smrti
5
31.05.2022 21:32
Boris Pahor je prekrižaril kar nekaj zloglasnih krajev, vsepovsod je imel neposreden stik s smrtjo bodisi kot nosač trupel ... Več.
Piše: Mitja Čander
Popravek: "Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov."
0
31.05.2022 13:05
11. maja 2022 je bil na portalu+ objavljen komentar z naslovom Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri ... Več.
Piše: Uredništvo
Boris Pahor in vrata, ki vodijo v 20. stoletje (1913-2022)
9
30.05.2022 22:05
Pahor je resnično preživel stoletje in še več. Za njim so se zaklenila železna vrata 20. stoletja. Tista hladna, škripajoča ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
14
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
19
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.590
02/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 2.237
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 2.396
04/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.963
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.336
06/
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
Gregor Kos
Ogledov: 1.094
07/
Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.062
08/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 978
09/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.275
10/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.197