Šestnajstega avgusta 1984 je The New York Times objavil kratko novico iz Sovjetske zveze. V gruzinski socialistični republiki so "justificirali" štiri mlade Gruzince: duhovnika, dva brata in igralca. Bili so obsojeni na smrt zaradi ugrabitve potniškega letala. Po poročanju sovjetske tiskovne agencije TASS je študentka, ki je s šesterico mladih moških sodelovala v ugrabitvi, dobila štirinajstletno zaporno kazen. Uslužbenka na letališču, ki je bila kriva, da so ugrabitelji na letalo, namenjeno iz Tbilisija v Batumi in Leningrad, pretihotapili orožje, je bila pogojno obsojena. Letalo Tupoljev 134, na katerem je bilo 59 potnikov, je sedmerica ugrabila 18. novembra 1983. Pravzaprav je šlo za poskus ugrabitve, saj se je posadka uprla. V streljanju je bilo več potnikov ranjenih in mrtvih. Ubita sta bila tudi dva ugrabitelja. New York Times, ki je povzemal sovjetsko državno propagando, čemur bi danes popularno rekli fake news, je objavil še to, da so ugrabitelji očitno želeli preusmeriti letalo v Turčijo, toda posadki je uspelo obrniti letalo  in pristati v Tbilisiju, kjer so Tupoljev čez nekaj ur napadli specialci in zajeli tiste ugrabitelje, ki so bili še živi.

Oblasti v Gruziji so po navodilih iz Moskve v tem "incidentu" večino podrobnosti zamolčale. Denimo to, da se s "teroristi", ki jih je tedanji partijski sekretar Eduard Ševardnadze - kasnejši zunanji minister "perestroike" Mihaila Gorbačova - zmerjal z narkomani in banditi, režim sploh ni pogajal. Specialci so v trup letala, ki je se je vrnilo v Tbilisi, izstrelili kar 108 nabojev, ki so ubili tudi nekaj talcev. Ugrabitelje - nekateri so bili ranjeni - so zajeli brez odpora in jih na poti v pripor še malo premikastili.

Sedmerica mladih Gruzincev, ki so bili, kot se reče, iz dobrih družin, je letalo ugrabila, ker je poskušala pobegniti iz države na svobodo. Da bi v kali zatrli podobne ideje njihovih vrstnikov, so gruzinske oblasti po ukazu Moskve zelo ostro kaznovale komaj dobro polnoletne ugrabitelje. Kljub temu, da je več gruzinskih intelektualcev poskušalo doseči milejše kazni, kremeljska gerontokracija, ki jo je simboliziral Jurij Andropov, nekdanji šef KGB, ni hotela nič slišati o tem. Drakonske kazni za uporniško gruzinsko mladino, "okuženo" z dekadentnimi kapitalističnimi dobrinami, kot so kavbojke, The Beatles in cigareti Camel, so morale biti najstrožje. Posebej neizprosen je bil ravno šef gruzinske partije Ševardnadze, ki si je s tem utrdil položaj. Gruzinci so se ga zares znebili šele leta 2003, ko so ga strmoglavili v t.i. revoluciji vrtnic. Dokler je bil Ševardnadze na oblasti - v takšni ali drugačni funkciji je bil skoraj štirideset let -, je bila ugrabitev Tupoljeva prepovedana tema in šele Rezo Gigineishvili se je te žalostne zgodbe prvi zares lotil s filmom Talci (Hostages, vir), ki so ga predvajali na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFE).  

Leta 1991, ko je tudi v Gruziji padla komunistična diktatura, so starši ustreljenih ugrabiteljev lahko začeli iskati trupla svojih otrok. Po sedmih letih molka in anatemiziranosti so dobili upanje, da bodo končno izvedeli, kam so zakopali njihove posmrtne ostanke. Prizor v zaključnem delu Talcev je še posebej čustveno močan; kamera snema v širokem kaderu. Vidimo gruzinske gričevnate stepe, blatno cesto, kjer se ustavijo avtomobili, iz njih izstopijo že ostareli starši "justificiranih" ugrabiteljev. Dežuje, nebo je sivo. Pokrajina je skorajda črno-bela. Nedaleč od ceste, blizu osamelega drevesa začnejo kopati, lopate udarjajo v zbito zemljo. Človek nehote dobi asociacijo na nikoli zaceljene slovenske travme z nepokopanimi mrtvimi, ki so bili ravno tako žrtve stalinističnega nasilja.

***

Uvodni del, ki se nanaša na gruzinski film, je daljša digresija, s katero želim opozoriti na moralno zavržnost relativizacij v zvezi z nekdanjimi komunističnimi diktaturami v Vzhodni Evropi. Vse prevečkrat, posebej pa v Sloveniji, poslušam slavospeve realnemu socializmu. Kot da bi se v deželah, ki so spadale pod sovjetsko vplivno območje, vse do leta 1989, ko je padel Berlinski zid, cedila med in mleko. Prav zato je film Talci, ki pokaže ujetost mlade generacije v totalitarni družbi, kjer je osebna svoboda edina dobrina, ki je za vse nedosegljiva, tako drugačen od siceršnjih prevladujočih komedij na račun vzhodnoevropskega komunizma.

Pravzaprav že vse od sijajnega nemškega filma Das Leben der Andern (2008), ki se prav tako dogaja leta 1984, prizorišče pa je vzhodni Berlin, torej paranoidna Nemška demokratična republika, nisem videl tako pristne upodobitve komunističnega primitivizma. Med očitki, ki so med montiranim sodnim procesom padali po mladih Gruzincih, nesojenih prebežnikih, so bili tudi takšni, kakršne občasno slišimo pri nas; predvsem gre za to, da naj bi s svojim poskusom pobega izkazali veliko nehvaležnost Državi, ki jih je vzgajala, izobraževala, skrbela za njihovo dotedanje življenje. Očitno je (bila) takšna mentaliteta razširjena od Vladivostoka do Nove Gorice, saj v Sloveniji tistim, ki kritiziramo bivši režim, komunisti očitajo, da nimamo nobene pravice "šimfati" čez socializem, saj smo bili v socializmu nagrajeni z brezplačnim šolanjem, zdravstveno oskrbo in podobnim. 

***

Na začetku novembra sem bil gost okrogle mize, ki jo je pripravilo Slovensko panevropsko gibanje v sodelovanju z veleposlaništvima Ukrajine in Gruzije. Med govorci so bili - poleg Larisa Gaiserja, obeh veleposlanikov, Mykhaila Brodovycha (Ukrajina) in Zuraba Bekaia (Gruzija) ter vodje delegacije EU v Ljubljani Zorana Stančiča -, še profesor ameriških študij na Fakulteti za družbene vede Bogomir Ferfila, nekdanji obrambni minister Roman Jakič in direktor vladnega urada za varovanje tajnih podatkov Dobran Božič. Naslov panela je bil Vzhodno partnerstvo: Evropske perspektive Ukrajine in Gruzije. Sprva sem se nameraval vljudno vzdržati preveč neposrednih komentarjev, konec koncev je lepo biti diplomatsko tiho na takšnih dogodkih, vendar sem si potem premislil in svoj nastop prilagodil kruti stvarnosti. Evropska unija, sem začel, se verjetno ne bo več širila. Ne upam si reči, da nikoli več, vsekakor pa ne v mandatu aktualne komisije, ki jo vodi moralno bankrotirani luksemburški finančnik Jean-Claude Juncker. Kakšna bo strategija prihodnje komisije, bomo še videli. V tem trenutku tega ne vemo. Ne vemo niti tega, kaj se bo dogajalo z Evropsko unijo; bo preživela totalitaristične popadke in represijo nekaterih članic nad lastnimi državljani; bo uspela ohraniti schengenski sistem na sedanjem nivoju, ali pa se bo režim prehajanja nekaterih notranjih meja znotraj Unije še poslabšal?

Dilem, povezanih z notranjo dinamiko Evropske unije, še nikoli ni bilo toliko. Koketiranje Slovenije z Vladimirjem Putinom postaja škandalozno. Tudi o tem sem govoril. Tako proruski, kot smo zaradi zunanje politike Karla Erjavca - pravzaprav bi bilo pošteno napisati, da zaradi Janeza Škrabca, ki skladno s svojimi zasebnimi ekonomskimi interesi kroji "vzhodno politiko" Mladike - v zadnjih letih, nismo bili niti v časih socialistične Jugoslavije. Primerjajte število obiskov visokih državnih predstavnikov Slovenije v Washingtonu na eni ter Moskvi na drugi strani. Če bi čas zavrteli 30 let nazaj, današnja Slovenija ne bi bila niti med neuvrščenimi (kot nekoč SFRJ), pač pa bi bila v "trdnem jedru" Varševskega pakta.

Kardinalni nasporazum slovenske proruske politke je pravzaprav paradoksalen in ga še najbolje ponazarja tale fotografija, posneta za maja letos v Moskvi, kamor je ruski predsednik povabil številčno slovensko delegacijo Zveze borcev na čelu z Milanom Kučanom. Dobro si oglejte barve kravat. Rdeča barva izstopa, vendar ni usklajena z diskretno temno barvo gostiteljev. 

Milan Kučan še vedno ni dojel, da je Putinu komunizem ne pomeni nič. 

Bistvo nesporazuma je torej v napačni interpretaciji: Putin nosi v sebi toliko nostalgije za nekdanjim režimom, kolikor mu to ustreza. Ni ateist, rad zahaja v pravoslavno cerkev in obuja tradicijo imperialne carske Rusije. Sovjetska zveza, če smo natančni, je bila le ena izmed entitet velike Rusije, četudi je trajala 70 let in jo je usodno zaznamoval komunizem v več različicah.

Zgornja fotografija je torej več kot simbolična. Patriarh slovenske politike, kot je Kučan, z njim pa tudi vsi tisti, ki sooblikujejo zunanjo politiko in odnose z Rusijo, so intimno in emotivno nerazsodno navezani na Sovjetsko zvezo, zato vidijo Putina kot kontinuiteto tega propadlega imperija. Če bi kdo izmed naših oboževalcev Putina pozorneje bral Dedijerja - ali pa celo Kardelja -, potem bi ga naivnost in plehkost Kučana in tovarišev naravnost osupnila. Romantični pogled na postsovjetsko Rusijo s Putinom na čelu je leta 2017 povsem iracionalen, za Slovenijo pa postaja tudi škodljiv.

Vendar pa ni vse v denarju. Ljubimkanje s Putinovim režimom je tudi nespodobno. Če smo po eni strani - mislim zlasti na izjave premierja Mira Cerarja - tako papeški, ko gre za "katoliško" Poljsko, ali če med vrsticami zmoremo celo izjave podpore katalonski neodvisnosti, pa vsa zavezanost pravni državi, človekovim pravicam in svoboščinam pade na oltarju Kremlja. Pred nekaj tedni je ministrica Cerarjeve vlade, odkrita zagovornica pravic lezbijk in gejev, iz rok Vladimirja Putina, deklariranega homofoba, mirno sprejela visoko rusko državno odlikovanje. Če mislite, da so ga doslej prejeli tudi drugi ministri iz Evropske unije, se seveda motite. Nihče ga ni, ker je to nespodobno.