Moj ded je bil pravnik, tudi moj oče in njegov brat, pa še moj tast povrhu, da o ostalem še živečem sorodstvu, od bratrancev do svakov in nečakov, ki so tudi večinoma pravniki, niti ne govorim. Vsi so bili - ali so - pošteni, pridni, vse po vrsti spoštujem, spoštujem tudi pravo kot stroko, ki je za civilizirano življenje koristna in nujno potrebna. A ko poslanec Jernej Vrtovec, demokratično izvoljeni predstavnik ljudstva, javno na nacionalni televiziji - konkretno 16. novembra v oddaji Tarča - izjavi "edina prava pot je pravna pot", me spet zaboli. No, pa smo spet tam. Kajti prav v tem lepo zvenečem stavku, ki mu je velika večina gledalcev, v to sem prepričan, blagohotno prikimala, je skrita zanka slovenske zagatnosti. Problem je še večji, ker to izreče izvoljeni predstavnik zakonodajne veje oblasti, ki mimogrede omeni tudi to, da ni pravnik.

Prava pot v demokraciji, kot jo razumem, je tista, po kateri najprej izvoljeni predstavniki ljudstva, poslanci, prenesejo voljo ljudstva ali kakršnokoli idejo v za to namenjen prostor, tj. parlament. Tam, torej v parlamentu o tej volji ljudstva ali neki ideji parlamentirajo, se pravi argumentirano razpravljajo in na koncu glasujejo. In potem ko pride do neke rezultante tega parlamentiranja, nastopi pravna stroka, da to rezultanto pravno-oblično oblikuje. Z osnovnim ciljem, da državljani razumemo, kaj so poslanci sklenili. Pravna stroka mora nastopiti šele po vsem dogajanju v prostoru demokracije. Ker pa na žalost prevladuje misel, ki jo je izrekel mladi poslanec Vrtovec, imamo ne samo zagatnost, ampak še huje, prevlado pravnih tolmačenj, razlag, dvoumnosti.

Imamo pravniško državo namesto pravične države.

Se opravičujem vsem na začetku omenjenim, še živečim in pokojnim, toda ni res, da je pravna pot edina prava pot. Na začetku katerekoli poti za boljše, lepše in pravičnejše za skupnost, za Slovenijo, za slovenske državljane, se mora zgoditi vse kaj drugega kot pa pravna stroka. Zgoditi se mora predvsem neka ideja, s kateregakoli področja, znanstvenega, morda umetniškega, morda kakšna bolj preprosta iz vsakdanjega življenja, ali pa z drugega konca, skratka ideja, kako reševati najbolj kompleksne politične zadeve v državi.

Lahko se zgodi tudi ideja, ki je bila središče dogajanja na omenjeni Tarči, namreč da bi sirskemu frizerju podelili azil, ker je za razliko od večine drugih prosilcev vzbudil, saj tako sem razumel, dodatne simpatije pri nekaterih naših državljanih. In vsaka ideja bi morala imeti na začetku predvsem možnost preizkusa, preverbe, lahko tudi kakšne oblike razstave v javnosti, pa potem odziva strokovne in širše javnosti na koncu. Če bi prepričala dovolj ljudi, če bi dobila na moči oz. politični podpori, tudi odziv parlamenta in res na koncu lahko tudi odziv najvišje demokratične instance, volje državljanov v obliki takšnega ali drugačnega referenduma.

Šele potem (!) in nič prej naj pravna stroka, kot že povedano, reče in stori, kar ji veli njena poklicanost. Seveda, razen če je pojav te ideje že pred poskusom kakorkoli dokazljivo protizakonit ali celo protiustaven. Če se pojavi utemeljen sum, naj nastopi pravna stroka pač že malo prej. A sistemske zakonodaje nismo uredili, da bi imela neka ideja možnost za takšno pot. Mnogo prej, večinoma že kar na začetku, ideje padejo v neko pravno zmešnjavo, možnost dvoumnega tolmačenja, v neskončno mešanje politike in prava, v zmedo in zagato, kjer lahko krmarijo res edino le najspretnejši pravniški "geniji". Celotno delovanje sistema, ki bi moral služiti le v oporo idejam za boljše in lepše življenje državljanov, je v rokah peščice pravnih "genijev", pomešanih v razne politične grupacije ...

Naj gornji odstavek poskušam zaobjeti v enem stavku: gre za to, da pri nas pot za uresničitev kakršnekoli ideje, za katero nosilec meni, da je boljša, lepša ali pravičnejša za našo skupnost, ni dovolj jasna. Nasprotno, je komplicirana in takoj pade v pravniško "nadmudrivanje" (se opravičujem za ta srbizem, očitno sem predolgo živel v Jugoslaviji, a ta izraz najbolj zadene bistvo sedanje zagatnosti, v slovenščino prevesti ga pa ne znam, niti nočem). Še drugače povedano: vmesnega prostora, ki vedno obstaja med svetom svobode (svobodnih, svežih idej) in svetom restrikcije (sistemske zakonodaje, ki naj služi predvsem varnosti in sobivanju), preprosto nismo uspeli doreči. Bom preciznejši, smo ga pustili na milost in nemilost temu pravniškemu "nadmudrivanju", ki očitno nekaterim tudi koristi.

Odgovor, kaj in kako je treba narediti v tem vmesnem prostoru, da to zagatnost vsaj poskušamo malo popraviti, je torej sledeč: "Vsaka ideja bi morala imeti na začetku predvsem možnost preizkusa, preverbe, lahko tudi kakšne oblike razstave v javnosti, pa potem odziva strokovne ali širše javnosti ..."

Verjetno si bo večina bralcev tukaj postavila vprašanje: kako naj problem sirskega frizerja postavimo na razstavo javnosti?

Moj odgovor: tudi to se da, bilo bi celo koristno! Konec koncev je ravno to možakar na nek način že počel, izvajal je nekakšno razstavo v javnosti, imel je svojevrsten umetniški performans s svojo pojavo, s svojo duhovitostjo, s svojo simpatičnostjo, saj je prav zaradi tega tudi vzbudil simpatije okrog sebe. Namesto da bi ti dve leti samo čakal na birokratsko pravniško "kakorkolitožeimenujemo", je poskušal s svojo razstavo v javnosti. In sedaj, zakaj pa ne tudi odziv strokovne in širše javnosti, šele potem odziv sistemske instance, morda celo parlamenta, ker je ideja dobila politično podporo.

Prepričan sem, da bi po tej poti "preizkusov idej", preden padejo v pravno "kakorkolitožeimenujemo", lažje in hitreje rešili marsikateri skupnostni problem. Morda bo k temu pripomogel tudi na novo izvoljeni predsednik države Borut Pahor, ki je takoj po zmagi izjavil:

"Obljubljam, da se bom pogosteje oglašal, da bom slovenski politiki pomagal reševati probleme ..."