Znanstvene predstave in resnice, ki so v strokovni javnosti že zdavnaj potrjene, še zdaleč ne pomenijo, da so vsesplošno uveljavljene. V imenu sedmih milijard ljudi nam jih lahko ravno znanstveniki najbolje razložijo in vizualizirajo. Je pa res, da so znanstvene resnice vedno bolj zahtevne, da bi jih lahko človeške množice razumele in se na njihovi osnovi odločale ali izbirale svoje odločevalce. To, da je človeška ideja razumljena in istočasno množično sprejeta, je vedno znova gromozanski dosežek. Zgodovino znanosti in zgodovino nasploh gradi prvovrstna kulturna zavest. Govorimo o skupni zavesti človeštva, o kolektivni dinamiki človeške vrste. Razumevanje znastvenih resnic je pomemben del sveta, ki nas vodi k skupnemu odločanju. Samo pomislite na Kjotski protokol in Pariški sporazum. Vznik in vidnost znanstvenih načel je bil in vedno bo civilizacijski dosežek.

Naj vas spomnim, da je še mesec in nekaj dni, ko bomo vstopili v leto, v katerem se bomo spominjali petdesetletnice nastanka filma 2001: Vesoljska odiseja. Tema, vsebina in motiv današnjega komentarja je znanstveno-mediacijsko delo Fredericka Ordwaya III. v Clark - Kubrickovem filmu 2001: Vesoljska odiseja. Ravno Frederick Ordway III. je bil tisti znanstevnik, svetovalec za vesoljsko tehnologijo, ki je uvedel v film vizualni koncept geostacionarne postaje, bivalnega kolesa Hermana Potočnika Noordunga.

Izkušnja deli znastvenike na romantike in klasike. Prvi sprožajo s pomočjo navdiha ideje okrog sebe, drugi pa sistematično zbirajo in analizirajo podatke o naravnih zakonitostih, ki rezultirajo v njihovem znanstvenem delu. Obstaja pa še majhen, a zelo pomemben red znastvenikov, ki so genialni didakti. Točno takšen je bil Frederick Ordway III. Na mojih knjižnih policah ima prav posebno mesto njegova knjiga z naslovom Vizije vesoljskih poletov s predgovorom Arthurja C. Clarka, avtorja scenarija filma 2001: Vesoljska odiseja. Na strani 121 je objavil celostranski načrt Noordungovega bivalnega kolesa, ki ga v strokovni javnosti imenujejo model "drugega evolucijskega dviga". Potočnik je predvidel, da bi bilo nameščeno na oddaljenosti 35.900 km od Zemlje, zunanji premer bivalnega kolesa naj bi bil 50 metrov. To naj bi se vrtelo okoli svoje osi z namenom, da ustvari umetno težnost v bivalnem zunanjem obroču. V njem so prostori, namenjeni za laboratorije, kabinete, kabine, delavnice, kuhinjo in kopalnico. Načrtoval je tudi krožno galerijo. Line so služile opazovanju zemlje, osončja in zvezd. Energijo naj bi vesoljska postaja pridobivala s pomočjo dveh velikih zrcal, ki bi žarčila sončno radiacijo na grelne cevi, napolnjene s tekočino. Ta tekočina pa bi z izparevanjem poganjala turbine, ki bi proizvajale električni tok. Para bi se nato utekočinila v ceveh, nameščenih na osojni strani ogledal.

Friderick Ordway III. je Arturja C. Clarka opozoril na Hermana Potočnika Noordunga.

Ordwayeva knjiga z njegovimi osebnimi, dragocenimi zgodovinskimi artefakti je izšla pri newyorški založbi Four walls eight windows. Nanjo me je opozoril Arthur C. Clark ter mi predlagal srečanje z njim, kar se je nekaj let kasneje tudi zgodilo. To je bilo leta 2008 v Washingtonu. Na tem mestu bom začel kot zaupanja vreden vir pričevanje o dejstvih, ki so privedla do tega, da ima bivalno kolo Hermana Potočnika Noordunga tako pomembno vlogo v filmu 2001: Vesoljska odiseja.

Uvodno dejstvo: do leta 2001 je veljalo, da je bil Arthur C. Clark tisti, ki je uvedel v film 2001: Vesoljska odiseja Noordungovo bivalno kolo. Da so tako menili, je več kot razumljivo, za njo je stal enostaven in zelo prepričljiv argument. Arthur C. Clark je Noordungovo knjigo navajal kot znanstveni vir v svojem doktoratu o informacijskih satelitih, ki ga je napisal leta 1945. A ravno Arthur C. Clark je bil tisti, ki mi je decembra leta 2001 potrdil, da Noordungove knjige ni imel nikoli v rokah vse do začetka devetdesetih let. V doktoratu je navajal Noordungovo knjigo - a po povzetku članka v reviji Die Rakete. Na Noordungov koncept načina proizvodnje umetnega privlaka v vesolju ga je opozoril ravno Frederick Ordway III. leta 1964. 

Prvo pričanje

Ko je bilo Fredericku Ordwayu III. dvanajst let, mu je oče kupil na Manhattnu iz zalog Science Wonder Storys znanstveno-fantastično revijo. Oče je pri tem mislil, da je Sciens Wonder Storys otroško-mladostniška publikacija, ki bo spodbudila njegovega otroka s svojo vesoljsko tematiko k domišljiji. Revija je imela na naslovnici atraktivno, kričečo, večbarvno Noordungovo ilustracijo s pogledom iz vesoljske postaje na Zemljo. 

Ordwayev oče se je seveda motil. V tej številki Sciences Wonder Storys je urednik in lastnik revije Hugo Gerensback objavil znanstveno delo Hermana Potočnika Noordunga Problem vožnje po vesolju, ki bi jo težko razumel tudi visoko izobraženi razumnik. 

Deček je bil prepričan, da mu je oče kupil revijo s posebnim namenom. Zato jo je natančno in temeljito prebral. Večkrat jo je prebral, čeprav je ni skoraj nič razumel. Toda z odraščanjem je vedno bolj razumel, o čem je govorila: o stvareh, ki bodo postale resničnost šele v bodočnosti. Nekatera poglavja bodo postala resničnost že čez trideset, mnoga pa šele čez petdeset let. Tako kot se je razvijala vesoljska tehnologija, tako je z njo odraščal Frederick Ordway III., ta številka revija pa mu je postala artefakt, ki je prerasel v zbirko vesoljske memorabilije.

Drugo pričenje

Frederick Ordway III. se je srečal v Parizu leta 1950 kot edini predstavnik ZDA s futurologom Arthurjem C. Clarkom na prvi konferenci Mednarodne astronavtske federacije (IAF). Takrat sta se močno zbližala. Oba je povezovalo navdušenje nad historičnimi koncepti vesoljskih potovanj, Ordwaya pa so predvsem navduševale Clarkove literarne vesoljske projekcije.

Tretje pričanje

Če stojite pred vrati newyorškega hotela Chelsea, boste videli na desni strani spomnisko ploščo, na kateri piše, da je v tem hotelu leta 1964 Arthur C. Clark napisal scenarij za film 2001: Vesoljska odiseja. Leta 2008 mi je solastnik in direktor Chelsea hotela Stanly Bard, točno v tisti sobi, v kateri je bival in pisal Arthur C. Clark, razlagal, kako je Arthur C. Clark na ulici, pred vrati hotela, popolnoma slučajno srečal Fridericka Ordwaya III. in njegovo soprogo. Clark je nemudoma obvestil Ordwaya o namenu svojega bivanja v Chelsea hotelu: "Človek, ki je nazadnje posnel zgodovinski film o Špartaku bi rad zdaj posnel film z vesoljsko tematiko. Menim, da poleg moje pomoči nujno potrebuje tvoje znanje."

Zvečer tistega majskega dne leta 1964 sta že sedela na večerji z režiserjem filma Stanlyem Kubrickom. In tako je Friderick Ordway III. postal uradni svetovalec za vesoljsko tehnologijo v filmu. Že naslednje leto, 1965, so narisali prve idejne načrte za scenografijo po skicah Hermana Potočnika Noordunga. Rotirajočo konstrukcijo so posneli v MGM Borehamwood studiu v Angliji. Aprila 1968 smo tako dobili modernistično mojstrovino 2001: Vesoljska odiseja.

Frederick Ordway III. je omogočil, da je Noordungovo bivalno kolo dobilo v filmu svojo realizacijo. Vrtelo se je, skupaj z dunajskim valčkom, spodaj pod njim pa se je vrtela Zemlja s svojo atmosfero. Ta se ne konča naenkrat, temveč počasi, postopoma, vse redkejša je, dokler popolnoma ne izgine in točno tam, kjer izgine atmosfera, tam se začne svet Noordungovih, Ordwayevih, Kubrickovih in Clarkovih konceptov.