Seveda temu ni tako in vsa zbrana sredstva v bankah, le-te posojajo naprej in iz razlike v obrestnih merah ustvarjajo kar solidne rezultate. Za posojena sredstva trenutno res zaslužijo v povprečju le okoli 3 odstotke na leto, a ker za vloge plačajo samo pol odstotka, jim ostaja še vedno enaka razlika kot pred leti (2,5 odstotne točke). Ker izgub zaradi slabih posojil skoraj nimajo več, ta razlika v obrestnih merah zadošča za solidne rezultate. Lani so slovenske banke ustvarile 380 milijonov evrov celotnega dobička. To je kratek pogled na trenutni položaj, ki pa ga lahko analiziramo tudi nekaj podrobneje.

V spodnji tabeli je tako prikazanih nekaj ključnih podatkov iz bilanc bank s sedežem v Sloveniji. Iz nje se tako lepo vidi, kako so banke 28 milijard evrov zbranih depozitov od prebivalstva, podjetij in države več ali manj namenila za posojila v Sloveniji. Vsa zbrana sredstva so torej v funkciji - namenjena so kreditiranju podjetij in prebivalcev s potrebami po financiranju, s presežkom zbranih sredstev pa so banke kupile obveznice države Slovenije. Če bi pogledali bančne bilance izpred desetih let, so banke zmanjšale predvsem kreditiranje podjetniškega sektorja in to skoraj za polovico. Takrat so se za dodatne vire morale zadolžiti v tujini. To danes ni več potrebno in lahko celotno povpraševanje slovenskih kreditojemalcev pokrijejo z domačim varčevanjem.

V drugem delu tabele pa je preprost prikaz rezultatov slovenskih bank v lanskem letu. Kot vidimo je bil povprečni zaslužek (obrestna mera) za posojena sredstva lani dobre tri odstotke oz. 2,5 po plačilu obresti na vire (depozite). Ti odstotki zaslužkov iz naslova obresti so že dolga leta dokaj konstantni, povečujejo pa se zaslužki od provizij, s katerimi banke uspejo pokriti že velik del svojih operativnih stroškov poslovanja. Bankam je tako lani ostalo kar 460 milijonov evrov bruto donosa ali 10 % na knjižno vrednost kapitala. Takšen donos je v poslovnem svetu kar visok in kaže, da so banke tudi v razmerah nižjih obrestnih mer našle prostor za svoj zaslužek. Tega so jim do leta 2013 potem pobrale slabe naložbe in bančni sistem je kot celota v obdobju 2009 - 2013 posloval z izgubo. Tudi lani je celotni sistem oblikoval še vedno 85 milijonov popravkov, a to je bil bolj rezultat politike oblikovanja rezultatov banke kot pa dejanske potrebe po dodatnih slabitvah.

Ti podatki se nanašajo na  12 bank in 3 hranilnice , kot jih imamo trenutno v Sloveniji. Od tega je slovenskih bank (beri: bank v lastništvu slovenskih rezidentov) pet, če kot slovensko še vedno štejemo tudi Gorenjsko banko in skupaj predstavljajo približno polovico bančnega sistema naše države. Seveda gre predvsem za državne banke, saj imajo privatne (Deželna banka in tri hranilnice) le 6 % vseh bančnih naložb. Pri tem je zanimivo, da so pri kreditiranju tuje banke celo nekoliko bolj aktivne, večji servis gospodarstvu in prebivalcem. Deloma to verjetno izhaja tudi iz omejitev pri poslovanju, ki jih imata naši največji državni banki (NLB, Abanka) zaradi sanacije v letu 2013 in prevzetih zavez do Evropske komisije. Seveda pa takšna struktura tudi pomeni, da bo z izpolnitvijo zahtev Evropske komisije praktično celotni bančni sistem Slovenije pristal v lasti tujine (tistih 25 % lastništva NLB nima nobene posebne teže). Takšna struktura vsekakor odpira kar precej vprašanj in tudi strateških razmislekov naše države, a to je tema, ki zahteva posebno obravnavo.

Za konec pa še pogled nekoliko nazaj, kako so se gibale vloge in posojila prebivalstva zadnjih 25 let. Konec letošnjega septembra je teh vlog namreč skoraj že za 18 milijard evrov, pred dvajsetimi leti na primer 4 milijarde. Vseeno pa je za pogled skozi čas mogoče primernejša primerjava teh vlog in tudi danih posojil prebivalstva z bruto domačim proizvodom. Na spodnji sliki so ti podatki za vseh 25 let slovenske samostojnosti, pri čemer pa je ta čas razdeljen na obdobje uravnotežene gospodarske rasti in razvoja države nekje do leta 2002. Sledi obdobje pospešene rasti, temelječe v veliki meri na zadolževanju v tujini, nato čas krize (2008-2013) ter zadnja leta ponovne rasti.

Kot lepo vidimo, so vloge prebivalstva tudi relativno najbolj naraščale v prvih letih samostojnosti, ko so verjetno prihajale tudi "iz nogavic".  Postopno pa se je naraščanje nadaljevalo tudi vsa kasnejša leta ne glede na poslabšanje razmer in tudi standarda ljudi. Dohodki so bili po nastopu krize res manjši, a zaradi varnosti so ljudje raje varčevali kot zapravljali. Precej drugačna pa je bilo gibanje odobrenih posojil prebivalstvu. Tu je bila rast v času pregrevanja gospodarstva še precej višja kot rast BDP in delež se je več kot podvojil. Kasneje se je zadolževanje prebivalstva umirilo, prav tako najbrž zaradi previdnosti, zadnja leta pa pričakovano zopet narašča - a nič bolj kot gospodarska rast, tako da se delež glede na BDP ohranja na istem nivoju.

Zaradi navedenih gibanj so banke iz teh virov imele največ prostega potenciala za ostalo kreditiranje v času 2000 - 2004, zadnja leta pa vloge zopet naraščajo nekaj hitreje kot posojila. V odnosih s prebivalstvom bankam tako ostaja prostih kakih 8 milijard evrov sredstev, ki jih porabijo za kreditiranje gospodarstva ali države. V vsakem primeru so ta sredstva v celoti angažirana in ne ležijo na nekih računih neizkoriščena, kot si marsikdo predstavlja in o tem tudi piše.