Vladna koalicija je s sodelovanjem Levice začela postopek spremembe ustave. Ne glede na opozorila uglednih pravnikov, da gre za neustavno dejanje, želi država onemogočiti razvoj zasebnega obveznega šolstva oziroma popolnoma ustaviti njegovo financiranje iz javnih sredstev. Kljub temu da je zasebnih osnovnih šol zgolj šest, javnih pa 448, gre očitno za hudo obliko paranoje pred izobraževanjem, ki ni pod državno kontrolo. Ob tem pa je seveda bistveno vprašanje, ki se nanaša na kakovost javnega šolstva: če bi se lahko pohvalili z odličnimi javnimi osnovnimi šolami, potem bi bilo lažje razumeti skrb države. Toda raziskave in analize, zlasti pa pričevanja "iz prve roke" kažejo povsem drugo sliko! Razmere v našem javnem šolstvu so očitno podobno dramatične in na robu zloma kot v javnem zdravstvu. Objavljamo prispevek psihologinje Marjane Škalič, ki kritično spremlja slovensko šolstvo.
Pogovor na spletnem forumu je tekel o pogosto izraženi bojazni učiteljev, da jih bo preganjala šolska inšpekcija, če se ne bodo zelo točno držali učnega načrta in svojih priprav, ta bojazen pa naj bi predstavljala enega izmed razlogov, zakaj pouka ne poskušajo bolj prilagajati konkretni skupini učencev, ki jo imajo vsakič pred seboj. Ta iztočnica je spodbudila dolgoletno učiteljico Barbaro Gros, da je zapisala svoje misli, in tako je nastal nekakšen portret slovenske šole, upodobljen skozi njen pogled:
"Pa saj ne gre za strah pred inšpekcijami, no, vsaj večinoma ne. Inšpekcije so samo dodatna bedarija, ki dela - po domače rečeno - male zaplete, večinoma zaradi kakšnih malenkosti. Velikih reči, ki bi jih morala spremeniti, pa itak ne spreminja. Zanje je važno samo, kako je neka reč birokratsko speljana, resnično dogajanje v šoli je ne zanima. To je samo en mini koščič, pika na i.
Učnih načrtov ne moreš zaobiti. Težava je, da moraš - pod nujno! - otroke naučiti, kar je v učnem načrtu, časa za to pa ni dovolj. Zamisli si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem greš v službo, naporno službo, kjer delaš še kako naduro in te zraven še lovijo roki, ker ne zmoreš vsega naloženega; popoldne delaš dodatno službo, na primer ankete na terenu, ker drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš delo v hlevu, ponoči občasno dežuraš nekje kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš, in se spet odvlečeš v hlev ... No, tako je videti moderna šola in natrpanost učnih načrtov. (Barbara s tem ni želela povedati, da učitelji zaslužijo tako slabo, da bi morali za preživetje opravljati še dve službi zraven; prispodoba s kmetijo in trojno službo želi prikazati hektiko, stalno hitenje in izčrpanost, ki jo prinaša preobsežnost učnih načrtov. - op. M.Š.)
Ogromno ur, ogromno snovi in težava: otroci morajo vse znati. Vse znati. Ker če ne znajo, ti visi za vratom učiteljica naslednjega razreda, katero preganjajo eksterci, ki preverjajo, koliko česa si otroke naučil. Lahko imaš aparat za molzenje živali, a ga moraš čistiti in vsakič namestiti na vime, potem spet dol, pa spet celega očistiti, če me razumete. Ne odvzame ti dela. Še vedno moraš krave pomolzt. Če jih imaš trideset, je morda s strojem res malenkost lažje, če jih imaš pet, pa niti ne. V vsakem primeru pa to ne spremeni dejstva, da ne zmoreš.
Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred. Vmes si izmislijo še ne vem kakšno birokratiziranje in to za vsako malenkost, še dodatne izbirne predmete, dodatne jezike, dodatne projekte, dodatna izobraževanja taka in drugačna (sama sebi v namen, neučinkovita in včasih celo ponižujoča) za učitelje, poleg tega pritiskajo na učitelje še nekateri starši, ker resnici na ljubo pomanjkljiva vzgoja in preveliko zaščitništvo sem pa tja pri kakšnem izbruhne v neomejene razsežnosti ... Pa ne me narobe razumeti, jaz sem že skoraj izstopila iz šolstva. Ker normalen človek sistema ne more prenašati. Ne more. Ker to je poniževanje otrok in učiteljev in posledično tudi staršev. Jaz tega ne morem več gledati. Ne bom več dolgo. Na pol sem že zunaj sistema.
Spremeniti stvari pa ne moreš, če še tako migaš. Žal. Sem poskušala, a ne gre. Če bi pa tisti, ki se sprenevedajo na ministrstvu, svoje delo opravljali malo bolje, bi se pa mogoče kaj premaknilo. Dokler pa valijo svojo odgovornost na druge, sem pa še toliko bolj prepričana, da se ne bo. Izstopam, čim bo mogoče.
Če pa povem še nekaj malega o otrocih ... Zamisli si, da vstopiš v razred, kjer nekaj otrok prihaja iz zelo strogega patriarhalnega okolja, nekaj iz okolja druge skrajnosti - popolnoma razpuščene vzgoje, ti lahko hodijo spat ob polnoči in visijo na računalnikih in igricah in pred tv-jem do nezavesti dolgo, starši pa jih morajo ubogati v vsem, kar si zamislijo. Nekaj v razredu je takih, kjer starši zahtevajo brezhibno natančnost, nekaj pa teh, ki jim (staršem) šola ni pomembna in otrokom dajo vedeti, da se za to ni treba truditi. Nekaj jih je, ki zahtevajo same petice in privihrajo v šolo isti hip, ko ena točka na testu manjka, nekaj pa takih, ki jim je važno samo, da izdelajo. Nekaj jih uči otroke, da je nasilje slabo, nekaj pa jih reče "udari ga, če ti kaj hoče, takoj ga udari, ne pusti se".
Par jih je iz Bosne, par iz Srbije, nekaj iz Makedonije, imaš enega Rusa, dva Roma in tri, ki so tukaj že nekaj let, pa ne razumejo dobro slovensko. Seveda se morajo še pred slovenščino takoj učiti še angleščino, čeprav reveži komaj razumejo naš jezik, pri zapisovanju pa imajo hude težave. Imaš enega, ki ima ADHD, enega z diskalkulijo ali disgrafijo in enega avtista. Dva nimata odločbe, a veš, da jima moraš pomagati, ker je nekaj hudo narobe. Trije imajo hudo hude učne težave. Dva izstopata navzgor, zato jima je dolgčas. Imaš enega, ki ves razred podpihuje, da morajo imeti samo oblačila priznanih znamk, in se stalno primerja z drugimi; enega, ki preizkuša, do kod lahko gre z odgovarjanjem; enega, ki vsakič, ko obrneš hrbet, nekoga udari in enega, ki se boji vsega in ga moraš neprestano bodriti. Za dva veš, da se doma ločujejo, da sta priča vsakodnevnim izbruhom in da živita v živčno izčrpujočem okolju. Za enega veš, da staršev skoraj ne vidi in raste gor sam, na ulici. Za dva veš, da si doma težko privoščijo "kruh". Pri enem vidiš očitne znake, da je maltretiran. En je zanemarjen. Nekaj jih celo ne izstopa v nobenem smislu. Za te nimaš ne vem koliko časa, ker ti vsega poberejo ostali.
V razredu nimaš veliko pripomočkov, ker ministrstvo varčuje. Vsako jutro te pride ena mama vprašat, kako to, da se nisi dovolj posvetil njenemu otroku. Ena mama naredi sceno, ker si ji rekel, da se je otrok vedel, kot se je, in moraš na zagovor. Na svetu staršev predstavnik pove nekaj, o čemer nimaš pojma, da staršem ni všeč ali da ima sploh kdo s tem težave, ker tebi o tem niso nič omenili. Vsak dan moraš z vsemi temi različnimi otroki obravnavati reči, ki so zanje pretežke. V bistvu jim morda ne bi bile pretežke, če bi jih moral učiti samo to reč in v majhni skupini, v tako pisanem okolju in ob toliko predmetih pa to ne gre.
Nekateri enostavno ne zmorejo poslušati, če so v skupini. Ne zmorejo. Premladi so za vso to snov, za toliko snovi naenkrat. Vsak dan gledaš male glavice, ki jih imaš rad in za katere se trudiš, premnogokrat se počutiš že kot klovn od silnega motiviranja, pa ti vseeno že drugo uro ležijo po mizah, ker ne zmorejo. Stekleno te gledajo. Pa te imajo radi, želijo se zate potruditi. A ne morejo več. Ne morejo. Niti ti ne moreš več kot to, ker napake sistema in nezadovoljstvo ljudi nad splošnim stanjem v državi se odraža tudi v šolstvu in leti direktno preko otrok nate. Si učitelj in poslušaš, kako premalo in zanič delaš. In kako si ti sam odgovoren za stanje v šolstvu. Otroci te pa še kar stekleno ali nervozno gledajo in te sprašujejo, če lahko gredo na wc - ti pa itak veš, da se gredo sprehodit, ker ne morejo več, in jih pač spustiš, kaj pa hočeš. Razumeš jih.
In pišemo dalje. In pišemo in pišemo in pišemo in otroci so utrujeni in mi se čudimo, zakaj proizvajamo nevrotične otroke ... In potem gledaš te male prijazne glavice, pa si misliš … a jim je tega treba? A je meni tega treba? Pa ostaneš v sistemu. Še to leto, si misliš … če lahko nekaj naredim za par otrok, da jim bo lepše, sem pa nekaj naredila, vsaj za te konkretne otroke. Vsaj nekaj. Morda bo en otrok bolj srečen v šoli, ali trije, ali osemindvajset njih ... in otroci to tako zelo znajo vračati. Ljubezen do otrok te drži v sistemu. Ampak sistem te ubija. Začaran krog.
Nas učiteljev nihče ne vpraša za mnenje, ko bi bilo to treba. Tudi, ko se sprejemajo novi, še bolj natrpani učni načrti, nas ne. Obvestijo nas in to je to. Ne mislite, da se ne upiramo. Močno, močno smo se in se še. Vendar tudi učitelji postajajo apatični, tako kot cela država. Nervozni in hkrati apatični. In bolni. Sama sem tudi na višjih inštancah veliko poskušala. Mediji in zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo, sindikat … vsepovsod. Ne da se. Zakaj?
Ali bo kdaj drugače? Ne vem. Si pa srčno želim, da bi bilo. Navijam za to z vsem srcem in podpiram vse, ki si želijo spremeniti sistem. Šolski sistem, seveda."
Odgovor neke druge udeleženke v razpravi (in vprašanje za vse nas):
"Barbara, hvala za tole. Mislim, da se vsi gibamo v nekem kolesju, ki se vrti kot vrtiljak in to vse hitreje, vse dokler nas ne bo pometalo na različne konce. Ali nas je že?"
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu
Marjane Škalič in je dostopen na
tejle povezavi.