Komentar

Čarobna gora snežink

Italijani ne vedo ničesar o slovenski kulturi, ampak dejansko ničesar! Navkljub dejstvu, da je slovenska kultura kultura sosednjega naroda, sosednje države. Italijani odlično poznajo oddaljene kulture, kot so recimo švedska ali norveška ter njihove avtorje, ne poznajo pa velikih slovenskih avtorjev.

03.12.2017 02:15
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Claudio Magris   Tatjana Rojc   Thomas Mann   Alojz Rebula   Eugenio Lio   Claretta Petacci   Italija   Moskva   Trst

Italije nikoli ne doživljam kot geografski pojem, v njej vidim pokrajino veličastnih duhov.

Mikrokozmos mojega tedna je bil prepleten z različnimi žanrovskimi teksturami. Najprej bom pokazal poročilo s premiere filma, potem predstavil literarni refleks, v finalu pa bom izrisal mikro ekspresijo gledališke predstave. Pričujoče tekste sem oblikoval v hotelu Concorde v Torinu, na vlaku, ko sem potoval iz Torina v Milano, na letališču Malpensa, zaključil pa sem ga v Domu na Majakovki v Moskvi, v neposredni bližini spomenika Majakovskega. Brez globoke literarne ozaveščenosti dr. Tatjane Rojc zagotovo ne bi mogel s takšno lahkoto prehajati med dogodki, ki so se mi vrstili okrog filmske premiere avtorice Elisabette Sgarbi in premiere gledališkega režiserja Konstantina Bogomolova v Moskvi. Premiera filma, ki sta ga producirala RAI 1 in produkcijska hiša Betty Wrong, je bila na filmskem festivalu v Torinu, premiera predstave pa je bila v teatru Elektro Stanislavski v Moskvi.

 

 

Na poti v Italijo

 

Včasih mi je tudi Italija domovina, najbolj zato, ker je domovina vsej umetnosti, včasih pa se mi zdi, da je bizarna kot Claretta Petacci, ki so jo podložniki strahoma imenovali Kapitalija. Italije nikoli ne doživljam kot geografski pojem, v njej vidim pokrajino veličastnih duhov. Se pa zgodi, in to vedno bolj pogosto, da se v njej vidi tudi svet, ki je s svojo sadistično in piromansko radostjo zažgal narodno-kulturni dom v Trstu in s tem zločinskim dejanjem začel drugo krvavo rihto XX. stoletja. V mikrokozmosu mojih tekstur si želim na posreden način reflektirati film Najbližje drugje, ampak ne kot celoto, ker v tem trenutku nikakor ne zmorem kritične distance, si pa zelo želim pokazati lepe občutljivosti, ki nam jih je posredovala avtorica filma.

 

 

Na poti v Torino

 

Takoj zatem, ko smo se v Tržiču z dr. Tatjano Rojc in Juretom Kufersinom usedli na hitri vlak za Torino, se nam je popolnoma nepričakovano pridružil pisatelj Claudio Magris, dober znanec dr. Rojčeve, ki je bil, ne da bi se on tega spomnil, tudi njen profesor na tržaški univerzi. Kmalu po tistem, ko sem mu bil predstavljen, sem se nehote ozrl po njegovi knjigi, ki jo je imel položeno predse. Pogledal sem, kaj pisatelj bere, seveda, kaj naj bi razsvetljen italijanski germanist bral drugega kot Thomasa Manna. Malo pred Torinom je prof. dr. Magris čestital dr. Rojčevi ob izidu njenega literarnega prvenca. Pokazal ji je, da ga ima namen čimprej prebrati, kljub navzkrižju s časom. Potem sta se pogovajala o njeni knjigi Nesojena hči (La figlia che vorrei avere), ki jo je napisala in izdala v italijanščini. Roman je izšel v založbi La nave di Teseo, ki jo je ustanovil Umberto Eco s svojimi prijatelji. Vodilna med njimi je tudi po Ecovi smrti še vedno Elisabetta Sgarbi.

 

 

Torino

 

Še isti večer je Claudio Magris v uvodu filma Sgarbijeve zapel slavospev lepoti Snežnika, tako njemu kot meni čudežne gore, Ilirski Bistrici pa je posvetil misel polno pomenov. Privzdignjen z Magrisovim modernističnim patosom sem si zaželel, da bi kdaj zmogel napisati posvetilo presvetljeni Bistrici, pa tudi posvetilo svojemu Snežniku, na katerem sem bil samo enkrat in ne bom nikoli več, ter Mašunu zaradi prekrasne zvočnosti njegovega imena. A vse to je, kakor da tudi v mojem imenu, storil že Claudio Magris v svoji knjigi Mikrokozmosi, ki je izšla v slovenskem jeziku.

 

Podobno kot me je Magris očaral s svojim čustvenim spominom, me je v filmu navdušil pisatelj Alojz Rebula s svojo zame popolnoma nepričakovano literarno evforijo, ki je presegla vse njegove boleče rane. Alojz Rebula je preživel travmo prepovedanega lastnega jezika. Rojen je bil leta 1924 v Šempolaju, v času, ko je takratni fašistični režim že prešel v fazo čistega zla - v diktaturo. To se je zgodilo takoj po umoru socialističnega poslanca Giacoma Matteottija. Tako se je bil Alojz še kot otrok prisiljen poiskati v imenu Luigi. Nedolgo zatem je nastopila njegova druga travmatična izkušnja, otroško domotožje. Ko je moral s Krasa oditi v malo semeniško šolo v Gorico, je cele noči prejokal zaradi emotivnega sveta, ki ga je nasilno zapustil. V šoli so mu seveda predavali samo v italijanščini. Ko se je počasi izoblikoval v odraslega mladeniča, zanj ni bilo več vprašanje, kje bo študiral in kaj. Obstajala je le ena možnost, študij klasične filologije, in sicer izključno na Univerzi v Ljubljani. Tako se je moral spopasti še z materinim jezikom, ki ga je že zdavnaj zapustil. Na tem mestu nastopi tista neskončno pomembna ločnica, ontološka literarna primerjava: ko je vzel v roke Župančičev prevod Shakespearja in ga primerjal z italijanskim prevodom. Zanj je bil veliki pesnik Oton Župančič neprimerno modrejši od italijanskega prevoda. Njegov prevod je zanj postal veličastna umetnina, doživel jo je kot pomembno točko razločanja, ki naj bi nekega dne celo združila nedružljivo, zato je začel gojiti slovenski jezik na poseben način. Vrh razvoja je dosegel leta 1960 s svojim programskim manifestom: "Jezik je življenje samo."

 

 

Let proti Rusiji

 

Opolnoči sem poletel iz Milana proti Moskvi. Na letališče Šeremetjevo sem priletel ob petih zjutraj po lokalnem času. V Moskvi sem začel z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič procesirati tisto, na kar se pripravljam že dve desetletji. Tudi zato so v meni še vedno napetosti najvišje stopnje. Miha je priletel iz Bruslja, Dunja je ostala v Ljubljani, ker je v zaključnih procesih izdelave scenografije in kostumografije za novo produkcijo, ki se bo odigrala v najbližji prihodnosti.

 

Zaradi notranjih napetosti na letalu nisem mogel zaspati. Premišljeval sem stavke, ki jih je na tiskovni konferenci ob projekciji filma izgovoril Eugenio Lio, filozof in teolog. Izpostavil je kulturno zavest Slovencev, istočasno pa dejstvo, da je nedopustno in nerazumljivo, da Italijani ne vedo ničesar o slovenski kulturi, ampak dejansko ničesar! Navkljub dejstvu, da je slovenska kultura kultura sosednjega naroda, sosednje države. Italijani odlično poznajo oddaljene kulture, kot so recimo švedska ali norveška ter njihove avtorje, ne poznajo pa velikih slovenskih avtorjev. Slovenska književnost ni dobila primernih italijanskih prevodov, še manj pomembnih založnikov in to velja tako za klasike kot sodobnike. Tudi zaradi tega je po mnenju Eugenia Lia dragocena nova izdaja italijanske različice Kačje rože Alojzija Rebule, ki je s spremno besedo dr. Tatjane Rojc pravkar izšla pri založbi La nave di Teseo. Lio je izpostavil slovenski čudež, kjer se narod enači z literaturo. Seveda mu v tistem trenutku nisem imel namena oporekati niti za hip.

 

 

Moskva

 

Preživel sem fantastičen dan na Roskosmosu. Za mano so vsa pomembna srečanja v Moskvi, pred mano je premiera v Ljubljani. Splet različnih zunanjih okoliščin me je dan pred odhodom pripeljal na premiero predstave Čarobna gora po motivih Thomasa Manna, v režiji Konstantina Bogomolova v gledališču Elektro Stanislavski, ki je poleg Gogoljevega centra Kirila Serebrenikova in Teatra nacij Andreja Mironova "spotlight" gledališče v Moskvi. Samo pomislite, kdaj ste nazadnje v Ljubljani gledali sodobno rusko gledališko predstavo? Že dolgo ne!

 

Predstava uprizori tisto, za kar bi literarni obsedenec mislil, da je neuprizorljivo: duha in atmosfero romana Čarobna gora z metodo sugestije, kar je tudi zame nepričakovano in skoraj neverjetno izhodišče. Ne pade mi na pamet, da bi pred vami obnavljal roman Čarobna gora, rad bi vas le spomnil, da se dogaja v visokogorskem sanatoriju za pljučne bolnike, med katerimi je večina v odhajanju iz sveta živih. Seveda je osnovna fizična lega obolelih počivanje na svežem zraku in kašljanje, težko sopenje, izkašljevanje krvi. Točno takšno pozicijo zavzame moskovska uprizoritev. Uro in dvajset minut poslušamo igralko in igralca sopsti do onemoglosti, istočasno pa spremljamo nenavadno ritmizacijo dvorane, ki začne počasi, skupaj z akterjema, kašljati in se izkašljevati do onemoglosti ter tako sprejme kolektivno smrt in interpretacijo nenormalno upočasnjenega dogajanja, antimehaniko izčrpanosti in smrtne utrujenosti. Sedimo v dvorani in krehamo do zadnjega pogleda proti smrti. Vzpostavi se preprosta pozicija: če ni smrti, tudi boga ni! Dvorana z lahkoto sprejme tudi to konsekvenco, da le preneha krehanje. Smrt je v vsakem primeru komična, če je ali pa če je ni!

 

In čisto za konec komentarja še povabilo dr. Tatjane Rojc k branju knjige Mikrokozmosi avtorja Claudia Magrisa, ki je izšla tudi v slovenskem jeziku.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
15
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,939
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,228
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,710
04/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,362
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 2,001
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,558
07/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,340
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,051
09/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 904
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 852