Mikrokozmos mojega tedna je bil prepleten z različnimi žanrovskimi teksturami. Najprej bom pokazal poročilo s premiere filma, potem predstavil literarni refleks, v finalu pa bom izrisal mikro ekspresijo gledališke predstave. Pričujoče tekste sem oblikoval v hotelu Concorde v Torinu, na vlaku, ko sem potoval iz Torina v Milano, na letališču Malpensa, zaključil pa sem ga v Domu na Majakovki v Moskvi, v neposredni bližini spomenika Majakovskega. Brez globoke literarne ozaveščenosti dr. Tatjane Rojc zagotovo ne bi mogel s takšno lahkoto prehajati med dogodki, ki so se mi vrstili okrog filmske premiere avtorice Elisabette Sgarbi in premiere gledališkega režiserja Konstantina Bogomolova v Moskvi. Premiera filma, ki sta ga producirala RAI 1 in produkcijska hiša Betty Wrong, je bila na filmskem festivalu v Torinu, premiera predstave pa je bila v teatru Elektro Stanislavski v Moskvi.

Na poti v Italijo

Včasih mi je tudi Italija domovina, najbolj zato, ker je domovina vsej umetnosti, včasih pa se mi zdi, da je bizarna kot Claretta Petacci, ki so jo podložniki strahoma imenovali Kapitalija. Italije nikoli ne doživljam kot geografski pojem, v njej vidim pokrajino veličastnih duhov. Se pa zgodi, in to vedno bolj pogosto, da se v njej vidi tudi svet, ki je s svojo sadistično in piromansko radostjo zažgal narodno-kulturni dom v Trstu in s tem zločinskim dejanjem začel drugo krvavo rihto XX. stoletja. V mikrokozmosu mojih tekstur si želim na posreden način reflektirati film Najbližje drugje, ampak ne kot celoto, ker v tem trenutku nikakor ne zmorem kritične distance, si pa zelo želim pokazati lepe občutljivosti, ki nam jih je posredovala avtorica filma.

Na poti v Torino

Takoj zatem, ko smo se v Tržiču z dr. Tatjano Rojc in Juretom Kufersinom usedli na hitri vlak za Torino, se nam je popolnoma nepričakovano pridružil pisatelj Claudio Magris, dober znanec dr. Rojčeve, ki je bil, ne da bi se on tega spomnil, tudi njen profesor na tržaški univerzi. Kmalu po tistem, ko sem mu bil predstavljen, sem se nehote ozrl po njegovi knjigi, ki jo je imel položeno predse. Pogledal sem, kaj pisatelj bere, seveda, kaj naj bi razsvetljen italijanski germanist bral drugega kot Thomasa Manna. Malo pred Torinom je prof. dr. Magris čestital dr. Rojčevi ob izidu njenega literarnega prvenca. Pokazal ji je, da ga ima namen čimprej prebrati, kljub navzkrižju s časom. Potem sta se pogovajala o njeni knjigi Nesojena hči (La figlia che vorrei avere), ki jo je napisala in izdala v italijanščini. Roman je izšel v založbi La nave di Teseo, ki jo je ustanovil Umberto Eco s svojimi prijatelji. Vodilna med njimi je tudi po Ecovi smrti še vedno Elisabetta Sgarbi.

Torino

Še isti večer je Claudio Magris v uvodu filma Sgarbijeve zapel slavospev lepoti Snežnika, tako njemu kot meni čudežne gore, Ilirski Bistrici pa je posvetil misel polno pomenov. Privzdignjen z Magrisovim modernističnim patosom sem si zaželel, da bi kdaj zmogel napisati posvetilo presvetljeni Bistrici, pa tudi posvetilo svojemu Snežniku, na katerem sem bil samo enkrat in ne bom nikoli več, ter Mašunu zaradi prekrasne zvočnosti njegovega imena. A vse to je, kakor da tudi v mojem imenu, storil že Claudio Magris v svoji knjigi Mikrokozmosi, ki je izšla v slovenskem jeziku.

Podobno kot me je Magris očaral s svojim čustvenim spominom, me je v filmu navdušil pisatelj Alojz Rebula s svojo zame popolnoma nepričakovano literarno evforijo, ki je presegla vse njegove boleče rane. Alojz Rebula je preživel travmo prepovedanega lastnega jezika. Rojen je bil leta 1924 v Šempolaju, v času, ko je takratni fašistični režim že prešel v fazo čistega zla - v diktaturo. To se je zgodilo takoj po umoru socialističnega poslanca Giacoma Matteottija. Tako se je bil Alojz še kot otrok prisiljen poiskati v imenu Luigi. Nedolgo zatem je nastopila njegova druga travmatična izkušnja, otroško domotožje. Ko je moral s Krasa oditi v malo semeniško šolo v Gorico, je cele noči prejokal zaradi emotivnega sveta, ki ga je nasilno zapustil. V šoli so mu seveda predavali samo v italijanščini. Ko se je počasi izoblikoval v odraslega mladeniča, zanj ni bilo več vprašanje, kje bo študiral in kaj. Obstajala je le ena možnost, študij klasične filologije, in sicer izključno na Univerzi v Ljubljani. Tako se je moral spopasti še z materinim jezikom, ki ga je že zdavnaj zapustil. Na tem mestu nastopi tista neskončno pomembna ločnica, ontološka literarna primerjava: ko je vzel v roke Župančičev prevod Shakespearja in ga primerjal z italijanskim prevodom. Zanj je bil veliki pesnik Oton Župančič neprimerno modrejši od italijanskega prevoda. Njegov prevod je zanj postal veličastna umetnina, doživel jo je kot pomembno točko razločanja, ki naj bi nekega dne celo združila nedružljivo, zato je začel gojiti slovenski jezik na poseben način. Vrh razvoja je dosegel leta 1960 s svojim programskim manifestom: "Jezik je življenje samo."

Let proti Rusiji

Opolnoči sem poletel iz Milana proti Moskvi. Na letališče Šeremetjevo sem priletel ob petih zjutraj po lokalnem času. V Moskvi sem začel z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič procesirati tisto, na kar se pripravljam že dve desetletji. Tudi zato so v meni še vedno napetosti najvišje stopnje. Miha je priletel iz Bruslja, Dunja je ostala v Ljubljani, ker je v zaključnih procesih izdelave scenografije in kostumografije za novo produkcijo, ki se bo odigrala v najbližji prihodnosti.

Zaradi notranjih napetosti na letalu nisem mogel zaspati. Premišljeval sem stavke, ki jih je na tiskovni konferenci ob projekciji filma izgovoril Eugenio Lio, filozof in teolog. Izpostavil je kulturno zavest Slovencev, istočasno pa dejstvo, da je nedopustno in nerazumljivo, da Italijani ne vedo ničesar o slovenski kulturi, ampak dejansko ničesar! Navkljub dejstvu, da je slovenska kultura kultura sosednjega naroda, sosednje države. Italijani odlično poznajo oddaljene kulture, kot so recimo švedska ali norveška ter njihove avtorje, ne poznajo pa velikih slovenskih avtorjev. Slovenska književnost ni dobila primernih italijanskih prevodov, še manj pomembnih založnikov in to velja tako za klasike kot sodobnike. Tudi zaradi tega je po mnenju Eugenia Lia dragocena nova izdaja italijanske različice Kačje rože Alojzija Rebule, ki je s spremno besedo dr. Tatjane Rojc pravkar izšla pri založbi La nave di Teseo. Lio je izpostavil slovenski čudež, kjer se narod enači z literaturo. Seveda mu v tistem trenutku nisem imel namena oporekati niti za hip.

Moskva

Preživel sem fantastičen dan na Roskosmosu. Za mano so vsa pomembna srečanja v Moskvi, pred mano je premiera v Ljubljani. Splet različnih zunanjih okoliščin me je dan pred odhodom pripeljal na premiero predstave Čarobna gora po motivih Thomasa Manna, v režiji Konstantina Bogomolova v gledališču Elektro Stanislavski, ki je poleg Gogoljevega centra Kirila Serebrenikova in Teatra nacij Andreja Mironova "spotlight" gledališče v Moskvi. Samo pomislite, kdaj ste nazadnje v Ljubljani gledali sodobno rusko gledališko predstavo? Že dolgo ne!

Predstava uprizori tisto, za kar bi literarni obsedenec mislil, da je neuprizorljivo: duha in atmosfero romana Čarobna gora z metodo sugestije, kar je tudi zame nepričakovano in skoraj neverjetno izhodišče. Ne pade mi na pamet, da bi pred vami obnavljal roman Čarobna gora, rad bi vas le spomnil, da se dogaja v visokogorskem sanatoriju za pljučne bolnike, med katerimi je večina v odhajanju iz sveta živih. Seveda je osnovna fizična lega obolelih počivanje na svežem zraku in kašljanje, težko sopenje, izkašljevanje krvi. Točno takšno pozicijo zavzame moskovska uprizoritev. Uro in dvajset minut poslušamo igralko in igralca sopsti do onemoglosti, istočasno pa spremljamo nenavadno ritmizacijo dvorane, ki začne počasi, skupaj z akterjema, kašljati in se izkašljevati do onemoglosti ter tako sprejme kolektivno smrt in interpretacijo nenormalno upočasnjenega dogajanja, antimehaniko izčrpanosti in smrtne utrujenosti. Sedimo v dvorani in krehamo do zadnjega pogleda proti smrti. Vzpostavi se preprosta pozicija: če ni smrti, tudi boga ni! Dvorana z lahkoto sprejme tudi to konsekvenco, da le preneha krehanje. Smrt je v vsakem primeru komična, če je ali pa če je ni!

In čisto za konec komentarja še povabilo dr. Tatjane Rojc k branju knjige Mikrokozmosi avtorja Claudia Magrisa, ki je izšla tudi v slovenskem jeziku.