Demarhija ali lotokracija je vladavina odločevalcev, ki so bili naključno izbrani z žrebom (takšna oblika demokracije je redko znana v moderni politiki). V antiki je bila skozi takšno izbiro zagotovljena relativna avtonomnost, pri čemer pa tudi v primeru najslabše izbrane ekipe slednja še vedno lahko deluje pravičneje in bolje od skorumpiranega sestava. Iz delovanja in kadrovanja vlade Mira Cerarja namreč sledi, da je pri teh odločitvah, podobno, kot pri igrah na srečo, izredno majhna možnost dobitka oziroma dobre odločitve. Državljani, volivci pa kljub temu še vedno upajo na dobitke, torej dobre odločitve vlade. Žal je to upanje v večini primerov zavajajoče, vlada in z njo povezane strukture vplačane vložke (davke) državljanov večinoma zadržijo zase, kot je to v primeru igralništva. Da je zadeva še hujša, nas želijo z vsemi žavbami namazane stare strukture pred volitvami ljudi pretentati z lažnimi obljubami dobitkov, beri izborom njihovih kadrov. Poleg tega v Sloveniji lahko dodamo še elemente potencialnega goljufanja in rokohitrstva, ki je še kako značilno za igralništvo.

Če izhajamo iz vsega navedenega in upoštevamo vse večje želje obstoječe politične nomenklature po ignoriranju pravnih temeljev naše države in imenovanju kadrov po svoji izbiri, je morda najbolje, da sistem izbora vodilnih organiziramo po preglednem sistemu iger na srečo, pri čemer bomo v največji meri minimizirali tudi korupcijska in druga tveganja neustreznega in nepravičnega vladanja.

Najprej bomo po sistemu naključnega izbora iz nabora vseh državljanov izžrebali predstavnike ljudstva, poslance. Zatem po zoženem in opredeljenem naboru ustreznih kvalifikacij še predsednika vlade in ministre, v tretjem koraku pa upravljalce državnega premoženja in njihove nadzornike. Iz porazdelitve tveganj pri posameznih izborih nedvomno izhaja, da bi v vsakem primeru dobili vodilno strukturo, ki bi bila težko bolj skorumpirana, pokvarjena ali nesposobna, kot če jo izberejo neformalne mreže izmed ljudi, ki so že bili vpleteni v tovrstne posle. Dobra lastnost sistema bi bila uravnotežena politična porazdelitev in razpršenost tveganja korupcije po vseh strukturah, kar bi gotovo znižalo tveganja interesnega, enoznačnega in škodljvega političnega vpliva.

V takšnem sistemu, kjer bi vsem udeleženim zagotovili kakovostne pogoje dela z omejitvijo mandatov na največ dva na enem vodilnem mestu, ne bi prihajalo do ugrabitve države, ugrabitev zakonodaje, ignoriranja odločitev Ustavnega sodišča, oblikovanja pete veje oblasti pod nadzorom sprege politike in multinacionalk, kreativne razlage zakonov in dolgoročnega prilagajanja zakonodaje osebnim interesom.

V predlaganem sistemu bi oblast bolj težko nasedala posebnim pogojem za določene investicije, kot je npr. Magna, ne bi imela tudi tako velikega interesa ustanavljati posebnih podjetij za prelivanje javnega denarja v zasebne žepe, kot je npr. 2TDK. Velika verjetnost je tudi, da na podlagi sumljivih nakazil iz države pod sankcijami Združenih narodov, kot je npr. bil Iran, največja državna banka ne bi nakazovala denar na račune Miki Miške ali Jaka Racmana. Zelo verjetno bi hitreje kot v treh letih ugotovila, da ima zdravstvo stomilijonske izgube in je potrebno ukrepati, prav tako bi ugotovila, da razpada sistem financiranja športa in da je financiranje občin že več let precej neurejeno. Verjetno bi ji prej ali slej "kapnilo" tudi, da Slovenija res potrebuje sodobno infrastrukturo in merljivo trajnostno razvojno politiko. Podobno bi prej ali slej dojela, da zunanja politika nima samo kimanje velikim silam, ali brezglavo sledenje navodilo EU.

Demokracija zares

Tranzicija je pravi inkubator za mnoge negativne pojave, ki pestijo sodobno družbo. Korupcija je prav gotovo največja rak rana tranzitnih držav. V teh namreč prihaja do številnih anomalij in koruptivnih dejanj, katere zelo težko razložimo s klasičnimi modeli. Zlasti, ko v državi (zaradi razpada prejšnjega sistema in ne do konca dodelanega novega sistema) ni jasno postavljena ločnica med javnim in zasebnim delovanjem oziroma interesom, ali povedano z drugimi besedami: izvršna oblast (država) in gospodarstvo sta prepletena. Pogosto se zgodi, da v takšni situaciji ena stran prevlada drugo. Ni nujno, da je ravno država tista, ki si podreja gospodarstvo, lahko je obratno.

Večina raziskav o korupciji se sprašuje, kako se izvršujejo oz. ne izvršujejo obstoječi zakoni, pravila ali regulativa na splošno in v koliki meri na to izvrševanje vplivajo podkupnine oziroma korupcija. Pri definiranju pojma ugrabitve države si zastavljamo vprašanje, kako razna korupcijska dejanja vplivajo na to, kako so zakoni, pravila in splošna regulativa formulirani. V to kategorijo sodijo pojavi, kot so kupovanje glasov v parlamentu, podkupnine za sprejetje želenih vladnih odlokov, podkupovanje pri sprejemanju sodnih odločitev, nelegalno financiranje političnih strank in kreiranje zakonov v zakonodajnem postopku.

Administrativna korupcija pomeni, da se posamezniki ali skupine poslužujejo dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij državnim uslužbencem z namenom spreminjati predpisane postopke. Ugrabitev države pomeni, da se posamezniki ali skupine poslužujejo dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij državnim funkcionarjem z namenom vplivati na formuliranje zakonov, pravil, regulativ ... Tako ločimo med koruptivno dejavnostjo, ki želi sprevračati izvajanje pravil, postopkov in navad (administrativna korupcija), in koruptivno ugrabitvijo države, ki sprevrača osnovna pravila v političnem sistemu.

Koncept ugrabitve države pomeni obvladovanje državnih institucij s strani posameznikov in skupin, ki zasledujejo svoje interese, po drugi strani se nanaša na sprejemanje nezakonitih provizij državnih funkcionarjev, preko neformalnih, nepreglednih in visoko preferenčnih kanalov dostopa ali pa prek zamegljenih mej med političnimi in poslovnimi interesi. Nanaša se na vplivanje posameznikov, skupin ali pa družb na formulacijo zakonov, predpisov, odlokov in drugih politik s pomočjo nezakonitih in netransparentnih provizij, namenjenih državnim funkcionarjem, z namenom, da si pridobijo določeno korist, lahko tudi delovno mesto, članstvo v nadzornem odboru ipd...

Če povzamemo: pojem ugrabitve države ta vedno obsega tri entitete. Prva entiteta je tisti, ki "prevzema" (lahko je tako v privatni sferi kot v javnem sektorju), druga entiteta je tisti oziroma tisto, ki je "prevzeto" (prevzemajo se vedno zakoni, odloki in regulativa ali - če povemo krajše - država), tretja entiteta pa je javnost, ki je oškodovana (čeprav po navadi ni neposredno, so pa to npr. čakalne vrste v zdravstvu).

Pri obravnavi postsocialističnih držav se moramo tudi vprašati, ali je netransparentno delovanje vlad oziroma držav rezultat "prevzema države" ali pa je nenamerna posledica pomanjkljive zakonodaje. Obstajata dva dejavnika, ki kažeta na to, da se posameznikom v tranzitnih državah ni bilo potrebno posluževati strategije "prevzema" ali administrativne korupcije. Prvič, obstajale so tolikšne pravne praznine in nejasnosti, da so jih določene neformalne mreže zlahka izkoristile v svojo korist in kot drugič, tajkunom ni bilo potrebno "prevzemati" državnih voditeljev, saj so ti bili zainteresirani, da jim pomagajo.

Na koncu je potrebno poudariti, da je pri najvišjih oblikah korupcije, ki ji pravimo ugrabitev države, zaradi njene narave (težko jo je odkrivati, kaj šele dokazovati) preventiva še toliko bolj pomembna. Glavna mehanizma, ki jih je potrebno vzpostaviti za boj proti pojavu ugrabitve države, sta transparentnost in tekmovalnost. Transparentnost pomeni okolje, kjer so informacije odprte in so dostopne vsem, kjer se redno poroča javnosti in kjer čim več državljanov sodeluje pri procesu sprejemanja odločitev. Financiranje in delovanje političnih strank je transparentno, civilna družba pa nadzoruje nasprotnost interesov in z njimi povezane provizije. Tekmovalnost označuje okolje, kjer se preprečujejo monopoli, kjer se vzpodbujata konkurenčnost in tržno gospodarstvo in kjer je okolje naklonjeno podjetništvu.