Če je po eni strani res, da so težnje po samostojni katalonski državi stare že stoletja in da je taka država v prvi polovici 20. stoletja že obstajala, dokler je ni Franco v državljanski vojni zasedel, je tudi res, da je bilo še pred desetimi leti v Kataloniji gibanje za neodvisnost popolnoma marginalno. Zanjo se je ogrevala samo ena stranka, Esquerra Republicana de Catalunya, ki je na volitvah prejemala okoli 10 odstotkov glasov; bila je torej marginalna in zelo poredko prisotna v deželni vladi. Katalonci so si, kar je dvajsetletni predsednik Jordi Pujol večkrat povedal, prizadevali za višjo stopnjo avtonomije; to so dosegli leta 2006, ko so se z Madridom dogovorili o novem deželnem statutu; potrdila sta ga katalonski in madridski parlament ter Katalonci na referendumu, nato pa je takratni vodja opozicijske Ljudske stranke Mariano Rajoy na ustavnem sodišču sprožil pritožbo proti statutu, pod katero se je podpisalo 4 milijone Špancev. Ustavno sodišče je zdesetkalo statut: razveljavilo oziroma spremenilo je 41 členov in s tem sprožilo gibanje, ki je v nekaj dneh privedlo na barcelonske ulice milijon protestnikov. Rajoy je s to pobudo zmagal na volitvah, je pa tudi sprožil spor med Katalonijo in osrednjo Španijo ter napetost v odnosih, ki je v zadnjih letih privedlo do pravega sovraštva Špancev do Kataloncev.

Toliko o zgodovini. Dogodki zadnjih dveh mesecev so znani: referendum, policijsko nasilje na voliščih, aretacije voditeljev organizacij civilne družbe, nato aretacije politikov, prevzem oblasti v Kataloniji s strani osrednje vlade, sklic novih volitev, načenjanje pridobitev avtonomije na področju jezika in kulture, celo prepoved rumene barve, s katero Katalonci označujejo solidarnost z aretiranimi politiki. Ukrepi, vredni Kafke.

Volitve bodo, kot znano, v četrtek, 21. decembra. V primerjavi s prejšnjimi volitvami bodo volivci tokrat na glasovnicah našli pomembno spremembo. Slednja zadeva prav osamosvojitveni tabor. Na zadnjih volitvah se je namreč glavnina osamosvojiteljev predstavila s skupno listo Junts pel Si (Skupaj za da), v kateri sta se povezali že omenjena Esquerra Republicana, torej leva republikanska stranka in PDeCAT, Katalonska demokratska stranka, sredinska liberalna stranka, ki je nastala na pogorišču nekdanje vladne stranke Jordija Pujola Convergencia. Iz vrst slednje je bil izvoljen predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont. Tokrat stranki nastopata ločeno, Esquerra Republicana s tradicionalnim imenom in oznakom, medtem ko je Puigdemont oblikoval stranko Junts per Catalonia, Skupaj za Katalonijo, ki jo sestavlja sredinski in liberalni del osamosvojitvenega gibanja. Zakaj ti dve stranki nastopata ločeno, je pravzaprav uganka oziroma za to odločitev obstajata dve možni razlagi. Prva, mehkejša oziroma prizanesljiva, to ločitev pripisuje bojazni, da bi bila ponovitev osamosvojitvene koalicije lahko povod za ustavno pritožbo in prepoved stranke tik pred volitvami, češ da je protiustavna; druga, verjetnejša, pripisuje to odločitev ambicijam Esquerre, da postane prva stranka v katalonskem parlamentu, kar potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave.

Osamosvojitvena stranka je tudi skrajno levičarska Candidatura d'Unitat Popular (CUP), ki nastopa samostojno, tako kot na zadnjih volitvah. Na zadnjih volitvah so osamosvojitvene stranke prejele absolutno večino 72 poslancev od skupnih 135; 62 jih je prejela koalicija Junts pel Si, 10 pa CUP.

Na drugi strani prošpansko fronto, ki nasprotuje osamosvojitvi, sestavljajo tri stranke. Največje zastopstvo ima desna populistična stranka Ciudadanos s 25 poslanci, mnogo manjše pa je zastopstvo Rajoyeve stranke PP, ki šteje samo 11 poslancev. Prošpanski tabor sestavljajo tudi socialisti s 16 poslanci. Vse tri stranke se tokrat predstavljajo volivcem z enakimi nazivi.

Vmes je katalonska varianta stranke Podemos z nazivom En Comu Podem (Skupaj zmoremo). Danes ima ta skupina, ki je sicer na zadnjih volitvah nastopila z drugačnim imenom, 11 poslancev. Na referendumu je zavzela stališče, da je za pravico do samoodločanja, vendar je svojim volivcem dala navodilo, naj glasujejo proti neodvisnosti. To je njeno stališče tudi zdaj, ko se je stranka, kateri pripada tudi barcelonska županja Ada Colau, približala nekdanjemu grškemu finančnemu ministru Varufakisu, ki snuje novo evropsko levičarsko stranko. Varufakis je pred nedavnim obiskal Barcelono in predstavil svoj predlog, ki v bistvu potrjuje dosedanje stališče stranke, vendar dodaja nekaj pogojev: ni dovolj, da imajo stranke, ki so za neodvisnost, večino v parlamentu, morajo imeti tudi večino glasov, po volitvah mora preteči eno leto do novega referenduma in, če je rezultat referenduma v korist osamosvojitvi, se mora nato začeti pogajanje s Španijo o pogojih izstopa Katalonije, nekakšen postopek podoben Brexitu.

Predstavniki osamosvojitvenih strank že nekaj časa opozarjajo, da volitve ne bodo poštene, ker španske oblasti, ki so prevzele vodenje katalonske vlade, na vse načina šikanirajo in ovirajo stranke, ki so za osamosvojitev. Teh primerov je dejansko veliko, vse do prepovedi rumene barve (!), s katero prebivalci Katalonije označujejo solidarnost z aretiranimi politiki in voditeljema največjih organizacij katalonske civilne družbe.

Javnomnenjske raziskave, ki jih objavljajo katalonski mediji, kažejo na dve dejstvi. Prvo je, da so osamosvojitvene stranke v vodstvu, čeprav ni gotovo, da bodo imele absolutno večino v katalonskem parlamentu. Po zadnji raziskavi, ki jo je v ponedeljek objavil barcelonski dnevnik La Vanguardia (ki osamosvojitvi ni naklonjen), naj bi tri osamosvojitvene stranke prejele skupno 67 poslanskih mest, kar je eno manj od absolutne večine, prošpanske stranke pa 59 poslanskih mest, Preostalih 9 poslancev bi prejela stranka En Comuj Poidem, ki bi bila tako nekakšen jeziček na tehtnici; sicer samo formalno, kajti ta stranka ne bo v nobenem primeru podprla morebitne desno-socialistične koalicije.

Tako je stanje na začetku volilne kampanje, ki je v Španiji kratka, saj traja samo dva tedna. V teh dveh tednih pa se lahko še marsikaj zgodi. Jasno pa je nekaj: katalonska družba je razdeljena na dva tabora, ki sta si skoraj enakovredna, med seboj sta nekompatibilna, vse to pa utrjuje vtis, da bo katalonska prihodnost napeta in težka ter da bo pot do končne rešitve, kakršnakoli pač bo, še zelo dolga.

Bojan Brezigar je tržaški novinar in politolog, sicer tudi avtor knjige Šest dni v Kataloniji, ki je pred kratkim izšla pri založbi Modrijan (vir).