Seveda s tem, kar počne Klemen Jaklič, ni nič narobe. Vsak ustavni sodnik ima pravico glasovati za ali proti, lahko pa napiše tudi ločeno mnenje, bodisi pritrdilno bodisi odklonilno. Dosedanja praksa slovenskega ustavnega sodišča je ločenim mnenjem namenjala relativno malo pozornosti. Sploh po koncu mandatov t.i. liberalnih sodnikov iz devetdesetih (Boštjan M. Zupančič, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Lovro Šturm, Anton Perenič, Matevž Krivic itd.) se je zdelo, kot da so ločena mnenja postala nekako "politično nekorektna". Z Jakličem, ki je sredi novembra obeležil pol leta svojega devetletnega mandata na Ustavnem sodišču, se je to obdobje mirovanja končno in na srečo nepreklicno spremenilo. V šestih mesecih je poleg soglasnih odločitev pridelal tudi 15 ločenih mnenj, v katerih je po njegovih besedah "razsodil v prid pravice posameznika, sodniki, ki se označujejo za levo-liberalne, pa v prid države". Takšna neposrednost je seveda kot ostro zarezala v prevladujočo amorfno, samozadostno, pogosto pa celo leno in strokovno slabo podkovano slovensko pravno stroko. V naslednjih dveh desetletjih - držimo pesti, da bo Evropska unija zdržala tako dolgo - bo zaradi bioloških zakonov postopoma usahnil tisti del slovenskega sodstva, ki je zaradi neizvedene lustracije obdržal svoj (ne)formalni vpliv na tisto vejo oblasti, kjer je na vrhu ustavno sodišče. Vendar pa to še ne pomeni, da se forma mentis (stanje duha) ne bo spremenila sama po sebi; ravno inercija, nevajenost samostojnega in neodvisnega, kaj šele kritičnega razmišljanja lahko v nedogled ohranjajo slovensko realnost, za katero je ustavni sodnik Jaklič pred kratkim v intervjuju za Radio Ognjišče dejal, da "še ni harmonizirana z zahodno demokratično stvarnostjo. Na Zahodu je na področju ustavnega prava jasno, kaj je to konzervativno, kaj je liberalno, kaj je levo-liberalno, desno-liberalno, kaj progresivno itd."
Ponovimo: nič, kar govori, piše ali misli ustavni sodnik Jaklič ni sporno, kaj šele problematično. Gre le za temeljno oziroma v Sloveniji skrbno prikrito vprašanje o tem, kdo lahko oziroma ima pravico prosto in odkrito govoriti o vsem, kar mu pade na pamet. Kajti slovenska družba v svojem bistvu ni egalitarna, kot to napačno poudarjajo nekateri intelektualci, ki izhajajo iz "pravih" družin. Ne, slovenska družba je v resnici utemeljena na segregaciji oziroma ideološkem apartheidu. Če si levičar oziroma liberalec - dovolj je že to, da se nekdo deklarira kot to -, potem je obseg tvoje svobode govora neprimerno širši kot v primeru, ko se v tem kalupu ne vidiš. Če bi bil Jaklič deklariran levičar - ne pa da ob nedeljah hodi k maši, lepo vas prosim -, če bi izhajal iz naprednega, revolucionarnega, partijskega miljeja, potem bi lahko počel, kar bi ga bila volja, pa se mu ne bi zgodilo nič. Kajti kar je v naši "ljudski republiki" dovoljeno Jupitrom, je prepovedano volom oziroma vsem tistim državljanom, ki jih ima oblastna nomenklatura za teleta, koristna samo za to, da plačujejo davke, hodijo v službe in da so tiho. Še tistih šest zasebnih šol jim najraje ne bi privoščili.
Zakaj je torej Klemen Jaklič tako razkuril režimski establishment in varuhe socialističnega prava, da mu zdaj očitajo "zunajserijsko samozavest, s katero se postavlja nad kolege", in na ta način "v sodniškem kolektivu povzroča napetosti"? Zakaj je ta Jaklič "prepričan, da je z doktoratoma s Harvarda in Oxforda ter s službovanjem na Harvardu dosegel višjo raven pravnega znanja in boljšo sposobnost argumentiranja od preostalih ustavnih sodnikov", kot smo lahko prebrali povzeto partijsko kritiko v časniku Dnevnik? Zakaj?
A zakaj? Zaradi 15 odklonilnih ločenih mnenj, ki so tudi politično zelo občutljiva. Če je kdo med vami še vedno prepričan (tj. verjame v pravljico), da je ustavno sodišče apolitično, samostojno, neodvisno in zavezano zgolj in samo pravu, argumentaciji in najvišjim strokovnim standardom, potem mu bomo zlomili srce. Ne, ni. Tudi slovensko ustavno sodišče je - tako kot vse druge institucije, tudi (pravo)sodne - kontaminirano s političnimi, ideološkimi in celo personalnimi intrigami, zamerami ali pa zgolj z oportunizmom. Da ne citiram nekdanjega ustavnega sodnika, sicer mojega profesorja, kaj je rekel glede tega sodišča. Da je navadni ... No, saj pravim, raje ne citiram.
Odklonilno ločeno mnenje v zadevi dr. Milko Novič. Odklonilno ločeno mnenje v zadevi referendum o drugem tiru. Pa odklonilno ločeno mnenje o ustavni pritožbi (vir) Vilija Kovačiča glede referendumske kampanje o drugem tiru. Prav ta primer je po svoje zanimiv, saj je šlo za vprašanje vladnega financiranja kampanje, učinkovitega sodnega varstva in ustreznosti argumentacije ustavnega sodišča. Jakliču se je v odklonilnem ločenem mnenju pridružil ustavni sodnik Marko Šorli, proti pa je glasoval tudi ustavni sodnik Rajko Knez (na stran vlade in njenega premierja Mira Cerarja pa so se postavili predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat, Matej Accetto, Dunja Jadek Pensa, Etelka Korpič – Horvat, Špelca Mežnarjeva, Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Naj ob tem pripomnimo, da bi se lahko iz odločanja izločili najmanj trije sodniki, ki so akademski kolegi in celo osebni prijatelji Mira Cerarja. Bi se lahko ozziroma bi bilo higienično, pa se seveda niso.
Pri Kovačičevi ustavni pritožbi, ki smo jo 8. avgusta povzeli tudi na portalu+ pod naslovom Perfidno: Cerarjeva vlada si je za referendumsko kampanjo za 2. tir skrivaj dodelila 100.000 evrov iz proračunskih rezerv!, je ustavni sodnik Jaklič v odklonilnem ločenem mnenju opozoril na nekaj, kar je bržkone razbesnelo vladne kroge. Da je namreč to, da je vlada sama sebi namenila 97.000 evrov davkoplačevalskega denarja za financiranje referendumske kampanje, hkrati pa nasprotni strani v tej kampanji ni namenila niti ficka, v resnici zelo pomembno ustavnopravno vprašanje. Da bi bila zadeva še bolj nerodna za "vladajočo večino" na ustavnem sodišču, je Jaklič citiral Jadranko Sovdat, ki je leta 2013 v reviji Pravnik objavila znanstveni članek o sodnem varstvu referenduma, v katerem je ugotovila, da za razliko od volitev pri referendumu "ne velja popolna prepoved vmešavanja oblasti v podporo predmetu odločanja, vendar pa ta ne sme vplivati na izid z ekscesno in enostransko kampanjo, prepovedano pa mora biti, da oblast uporablja javna sredstva za namene kampanje".
Ups ...
Če si Jaklič s tem ni na glavo še nakopal dovolj težav, potem si jih je bržkone z odklonilnim ločenim mnenjem v zadevi
Infohip, kjer je edini glasoval proti. Na tviterju je objavil svoje odklonilno ločeno mnenje in zraven dopisal:
Če bo kdo kdaj vprašal, zakaj gospodarstvo nima zaupanja v slovensko pravo, ljudje pa ne blaginje - odklonilno ločeno mnenje v zadevi ustavni pritožbi družbe INFOHIP (
vir). Prav to mnenje si zasluži omembo, saj je marsičem spominja na ločena mnenja znamenitih ameriških vrhovnih sodnikov, ki so s kratkimi in jedrnatimi stavki, obogatenimi s preprosto logiko, zdravo pametjo in življenjskimi resnicami v 20. stoletju kreirali sodno prakso
Združenih držav, iz katere se danes učijo mladi pravniki v demokratičnih in pravnih državah. Verjamemo pa, da že to, da Jaklič v kakšnem ločenem mnenju citira
Johna Rawlsa oziroma njegovo epohalno delo
Theory of Justice, spravlja nekatere ustavne sodnice v telesno stanje, ki bi ga
Platon opisal kot ?στερικ?ς (husterikós) ali histerija po slovensko.
"Glasoval sem proti odločbi, ker me ne prepriča, da nezmožnost odplačevanja konkretnega kredita ni v očitni in povsem adekvatni vzročnosti z vzrokom – prepočasnim sojenjem. Odločba pravi, da je po teoriji adekvatne vzročnosti kot pravno upošteven vzrok treba šteti tiste okoliščine, "ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice" (27. točka odločbe). Toda, kaj vendar je bolj naraven in reden tek stvari, kot to, da, ko je nekomu vir gospodarske dejavnosti, za vzpostavitev katere je najel kredit, onemogočen (zaradi krivdno prepočasnega sojenja), mu je onemogočeno tudi odplačevanje tega istega kredita? Nezmožnost odplačevanja takšnega kredita, ki je bil najet ravno za nakup stanovanj, iz najemnin katerih naj se ga pomaga odplačevati, v kontekstu tega primera prav gotovo tudi ni niti "povsem izjemna" niti "neverjetna" posledica, kot to zahteva koncept neadekvatne vzročnosti, temveč je celo najbolj naravna in verjetna posledica. Takšna je vsaj slika, ki jo po moji oceni v tem (v resnici enostavnem) primeru narekuje "common sense", ki ne potrebuje posebne razlage ali posebej podrobne utemeljitve ravno zato, ker gre za standard očitnosti v konkretnem kontekstu. Na te izzive nisem dobil prepričljivega vsebinskega odgovora, zato odločbe nisem mogel podpreti. Po moji oceni tudi sicer odločba iz teorije adekvatne vzročnosti skuša iztisniti več, kot ta lahko prenese, če naj bo smiselna in za številne temeljne pravice v praksi ne celo škodljiva. Stvarna ocena konteksta tako po mojem mnenju ne sme, in ne more, tudi mimo upoštevanja širšega dejstva, da sta tesno zaupanje v pravo in transparentna pravna država posebnega pomena ravno na področju gospodarskih vlaganj in iniciativ. Največje skrite rezerve za zagotavljanje in napredek standardov ustavne demokracije se skrivajo ravno v omenjenem zaupanju gospodarskih subjektov v predvidljivo pravno državo. S tovrstnim judikatom, ki takšno zaupanje na ključnem področju krha (če lahko "pade" celo tako očiten primer neposredne vzročne zveze, in z njo celotna investicija, kdo in v kakšni meri bo v tako nepredvidljivo gospodarsko okolje še vlagal?), se sodišče dolgoročno oddaljuje od zagotavljanja blaginje kot enega tistih osnovnih ciljev Ustave, ki so nujni predpogoj učinkovitega uresničevanja številnih drugih temeljnih pravic. Zgolj filigransko merjenje razdalje med posameznimi drevesi pozabi na zdravje in bujnost celotnega gozda."
V tem odklonilnem ločenem mnenju, ki smo ga zaradi kratkosti in sporočilnosti citirali v celoti, je Jaklič zapisal nekaj misli in ugotovitev, ki potrjujejo trditve iz pričujočega prispevka: da je namreč to, kar počne, neke vrste herezija med sedanjo sestavo ustavnega sodišča, zato bi bilo skoraj nujno, da predsednik republike Borut Pahor že ob prvi naslednji kadrovski zamenjavi na ustavnem sodišču predlaga nekoga, ki bo imel podobne strokovne reference kot Jaklič, ki bo prav tako šolan v Združenih državah in ki ga prav tako ne bo strah izraziti odklonilnega ločenega mnenja. Glede na to, da bo Pahor kot predsednik nominiral še kar nekaj ustavnih sodnikov, ima enkratno priložnost, da na ustavnem sodišču sproži generacijski, predvsem pa kvalitativni premik.
Seveda ne bodite presenečeni, če se bodo v tem primeru hitro pojavili strokovni predlogi za ukinitev ustavnega sodišča oziroma ideje o prenosu njegovih pristojnosti na vrhovno sodišče.