Proti pričakovanjem se je šestega decembra, ravno na praznik španske ustave in dan pred rumeno manifestacijo v Bruslju, na naslovnicah španskih in katalonskih časopisov znašlo špansko sodstvo, ki se je odločilo za umik mednarodne tiralice zoper Carlesa Puigdemonta, stotridesetega predsednika Generalitat in preostale štiri ministre v izgnanstvu. Kaj to pomeni za volino kampanjo, ki se je začela ta teden? Vsekakor je za vsakogar s ščepcem soli v glavi jasno, da je Španija uvidela, da jo lahko odločitev belgijskega sodišča spravi v neprijeten položaj, kajti sodnik naj bi se nagibal k opustitvi najhujše obtožbe, upora, nasprotno pa so tega obtoženi vsi preostali člani katalonske vlade. Šest jih je ta ponedeljek lahko zapustilo madridske zapore proti plačilu varščine, podpredsednik vlade Oriol Junqueras in notranji minister Joaquim Forn ter oba predsednika civilnih združenj pa ostajajo v preventivnem priporu, menda zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, saj bi lahko znova prišlo do izbruha nasilja (!). Seveda je nalog za aretacijo petih politikov v izgnanstvu še vedno veljaven v Španiji, kar pomeni, da jih bodo v trenutku, ko pričnejo svoj poslanski mandat, strpali v zapor. Vse te poteze so del nove strategije sodstva, ki je vseh dvaindvajset obtožnic združilo na vrhovnem sodišču z utemeljitvijo, da gre za sum kolektivnega kaznivega dejanja. No, vrhovno sodišče je za vsa ta kazniva dejanja menda vsaj pristojno. Težko pa bi trdili, da je povsem nepristransko, saj po besedah sodnika Pabla Llarene nočejo, da bi se Puigdemont okoristil z odločitvijo belgijskega sodišča. Odločitev, ki bi vsekakor vplivala na potek volilne kampanje.

Prav za secesioniste so te volitve bistvenega pomena, saj se ob morebitni zmagi unionistov ne obeta nič dobrega. Kar naravnost se v zadnjih tednih govori o posegih v model katalonskega javnega šolstva, ki ga je treba "korigirati", in o zaprtju javne televizije ter njenem ponovnem odprtju z "normalnimi in pluralno mislečimi ljudmi". Španska vlada stopetinpetdeseti člen ustave izkorišča zato, da po hitrem postopku postori vse, česar prej ni mogla. Volilna komisija prikimava neštetim prijavam unionističnih strank. Tako je dobesedno prepovedana rumena barva – simbol podpore zaprtim politikom. Katalonski javni televiziji so prepovedali govoriti o "predsedniku Puigdemontu v izgnanstvu" in "zaprtih ministrih", češ da s tem ustvarjajo paralelno resničnost. Odstranjujejo se številni plakati v podporo političnim zapornikom, češ da le-teh ni, v isti sapi pa se od odstavljenih ministrov zahteva, da priznajo veljavnost 155. člena ustave, če želijo zapustiti svojo celico, ki je na stotine kilometrov oddaljena od Katalonije. Tako so v preteklosti ravnali z baskovskimi teroristi ... 

A to je le ena od nevarnosti, ki jo s seboj prinaša zmaga t. i. tihe večine. Druga in veliko bolj boleča nevarnost je dejstvo, da bi se razočaranje po neverjetni mobilizaciji ljudi na referendumu 1. oktobra in neuspelem poskusu razglasitve neodvisnosti lahko pretvorilo v slab volilni rezultat secesionsitičnega bloka in tako utemeljilo očitke unionistov o prirejanju referendumskih rezultatov, odsotnosti zanesljivega volilnega imenika in možnosti večkratnega glasovanja. Bili bi tarča posmeha celotne Španije, češ "saj smo vedeli, da jih ni toliko". Tarča posmeha celotne Evrope. In katalonskega procesa bi bilo v hipu konec. A javnomnenjske raziskave tega zaenkrat ne potrjujejo. Oba bloka sta skoraj izenačena, najnovejša raziskava časnika El Periódico pa celo kaže, da sta tako najmočnejši sili bloka za neodvisnost, leva Esquerra Republicana de Catalunya (ERC) in lista predsednika Puigdemonta Junts per Catalunya (Skupaj za Katalonijo), kot tudi unionistični Cuidadanos in Partit Socialista de Catalunya (PSC), izenačeni, svoj rezultat pa bi poslabšali tako skrajno leva Candidatura d'Unitat Popular (CUP) kot tudi Partit Popular (PP), ki bi bila tako najšibkejša sila v katalonskem parlamentu. Absolutni večini pa so vendarle znova bližje secesionisti, ki ne odstopajo od svojega cilja. A v vladajoči v Madridu so že konec oktobra posvarili, da se bodo konkretna dejanja v tej smeri končala s ponovno uveljavitvijo 155. člena.

Ne eni ne drugi sicer zares pomembnim stvarem ne posvečajo pozornosti, vse se vrti le okrog boja za ali proti neodvisnosti. Ne govori se o tem, da je španska pokojninska blagajna v rdečih številkah, ne govori se o brezposelnosti ali o korupciji. Če Katalonija res želi stopiti na samostojno pot, potrebuje več kot le majavo večino v parlamentu in do nje lahko pride le s privlačnim projektom, ki bo za seboj potegnil še koga. In če naj bi po mnenju unionistov ostala v Španiji, bi se le-ta morala lotiti temeljite prenove ustave iz leta 1978. Po mnenju uglednega strokovnjaka za ustavno pravo Javierja Péreza Roya je taka reforma sicer praktično nemogoča, saj ustava temelji na parlamentarni bipolarnosti med ljudsko stranko (PP) in socialisti (PSOE) in s sestavo senata zapira vsakršno možnost federalni državi. In seveda se vladajoča PP temu ne bo prostovoljno odpovedala ...