Vse življenje sem pred premiero, dobesedno. Gledališka vaja pa je moja molitev. V predstavi, ki je pred menoj, uprizarjam tragedijo. Tako to je. Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Tragična protagonistka, ki iz davno preminulih mitskih dni prihaja v našo visokomodernistično stvarnost, nam poje ritmizirano pesem o polomu človeškosti. Zaradi svoje velike izgube izzove samovoljne sile, da proti njej sprožijo agresijo. V avditoriju pa se med tem sprožijo procesi istovetenja. Pretirana uporaba sile in moči razgrajuje človekove dobre namere. V naši stvarnosti bi se nosilka drame brez večjih težav izognila konfliktu. Usedla bi se na letalo in se skrila pred patološko božjastnostjo sile. Pa se ne! Anarhisti radi rečemo: vrzimo v zrak stvarnost, potem pa poglejmo in se čudimo božjemu načrtu. Tudi zato, ker v visokomodernističnem svetu nismo ničemur zavezani.

Ostri spori in nova načela

Vsemu navkljub menim, da je več kot smiselno, da skupnost vsaj enkrat na leto pristopi k uprizarjanju tragedije, da se zbere okrog njenega večtisočletnega spomina. Več kot smiselno je pogledati v grleno večnost tragedije. Protagonisti nam tako uprizarjajo svoje religiozno-etične predstave o svetu, predvsem pa nam relativizirajo ustaljene predstave, ki nam jih je uzakonil svet nenehne nadvlade in zapovedanega nasilja. Tragična protagonistka s svojimi kletvami blati sprevrženosti nosilcev oblasti. Tako se ti vsaj enkrat na leto prepoznajo v umetniško-religiozni interpretaciji. Prepoznajo se v svoji patološki zločinskosti. Kletve so izvržene v gobce odločevalcev, ki poleg mrtvih lastninijo tudi življenja živih. Prevelika moč posameznika je pripeljala do tragične izbire in predvsem zmote. Tragična občutljivost nam proizvaja občutek žalosti in groze ter nas spodbuja, da brez kakršnihkoli strahov in tabujev pogledamo katastrofi pogumno v obraz!

Nove različice

Pred desetimi leti sem v svoji gledališki biografiji prvič dokončno vstopil v svet renesančnih dramskih modelov. S tremi elizabetinskimi tragedijami sem procesiral ikonične avtorje tega obdobja - rane, visoke in pozne renesanse. Toda ne z njihovimi besedili, temveč z njimi samimi, dramatiki kot protagonisti besedil: Cristopherjem Marlowom zaradi Fausta, mladim Williamom Shakespearjem zaradi Riharda III. in Benom Jonsonom zaradi Alkimista. Po elizabetinski trilogiji sem se pred dvema letoma odločil, da bom procesiral trilogijo antičnih tragedinj: Antigone, Elektre in Ifigenije. Po dveh letih priprav je nastopil čas, da nam s svojo poetsko maso z odra spregovori Antigona.

Rasel sem v neposredni bližini Dominika Smoleta in njegove slavne Antigone, bil sem sodobnik Dušana Jovanovića in Slavoja Žižka. Tako sem prek Sofokla seštel metafizične razloge, da je Antigona spregovorila tudi v mojem jeziku. Nikakor ne v obliki drame ali dramatike, temveč v obliki tekstovne mase, ki sem jo s pomočjo igralcev organiziral v prizore.

Neplačan oglas: Oglejte si predstavo Orgija, ki jo uprizarjajo v gledališču Glej. Predstava konstruira in konceptualizira nečisto naravo prostora med avditorijem in scenskim prostorom na tak način, da je vse seksualno v predstavi izgovorjeno na tako izurjen način, da postane gledališki jezik vzvišeno čist. Konec oglasa!

Nenehna Antigona

Vse v tragediji se odvija v odnosu med čistim in nečistim. Tragedijo proizvajamo tudi zato, ker z njo poskušamo zgraditi skupni občutek poguma ter spodbuditi skupnost, da prepreči prerokovano katastrofičnost. Pravzaprav se človeško upre konceptu božjega. To pa je že velik odmik od preddoločenosti. Mogoče tragedija celo zavestno pristane na smrt.

Brezupno in uničujoče

Vrnimo se k začetku današnje refleksije. Antigona, naša tragična protagonistka, prihaja do nas neposredno z roba mitskega sveta. Njen konflikt s Kreonom postane za skupnost stvarnost vseh stvarnosti. V tragediji je mnogokrat razvidno, da se je človek rodil v mračen svet, prepoln agresije in izključujočih sil. Tudi Antigona se sooča z njim, toda skozi tragični proces postopoma prehaja v univerzalnost. Antigona ni visoka pesem obupa, saj premaga obrednost, kar je najtežje. Samo poglejte njeno tragično, skoraj moderno, domala ekspresionistično masko.

Obredna tragedija

Pred nami je zahteven problem, ki se ga ne bomo na noben način ustrašili, saj smo v komentarju, ki tako ali tako od bralca zahteva določen napor. Moja predstava Nenehna Antigona ni preprosta shizma, temveč zahtevna etično-estetska verzija Antigone. V novem veku je človeštvo začelo naglo izgubljati metafizično povezavo z onostranstvom. Vedno več je bilo priložnosti, da smo od blizu gledali žalost in vedno manj smo videli strukturnega tragičnega razumevanja. Tragedija ni žalost. Ni tragično, če se komu kaj grozljivega zgodi, tragično je religiozni kompleks človeškega, skupno občutenje kot del kozmičnega reda.

Tragično zrenje Antigone vznikne iz njene neizprosne drže, prvič kot čutno prepoznavanje lastne pozicije v svetu in drugič kot dosledno spremljanje človekove živosti. Zastopa svojega mrtvega brata, ki je bil ubit na napačni strani zgodovine. Antigona nasprotuje državnemu ukazu in zastopa pravico mrtvega brata, da je pokopan. Ali naj tudi mrtvi spoštujejo zakone? Predvsem pa izhaja iz svoje dosledne vztrajnosti in želje po miru. Seveda je Antigona kot vsaka tragična persona zaslepljena zaradi svoje neizprosne drže. No, je le delno zaslepljena. Avditorij gleda v njej pozicijo radikalne etike, ki jo zastopa v svetu živih in mrtvih skupaj s sestro Ismeno, ki ji sledi fascinantno in natančno kot senca. Tukaj se Smoletova Antigona razlikuje od Sofoklejeve, a pretehtano in odmerjeno. Antigonina nenehna energija in nenehna vztrajnost preideta na tako visoko raven doživljanja, da postane nevarna sama sebi. Njeno ogrožanje sebe in istočasno države razumemo kot globoko estetsko žarenje. V gledalcu se sproži estezija! Tragedinja se z vso svojo telesnostjo predaja svojemu tragičnemu izrazu, predvsem na poetski ravni. Antigona nas brutalno obvesti, da se njena tragična deklaracija vsemu navkljub glasi: nenehno ubijaš. Na drugi strani pa Antigona žari kot presvetljena vrednota; noče biti več redovnica, postati hoče duhovnica. Antigona razširja prostor svobode, razširja prostor mrtvih! Razširja zavest med pravom in pravičnostjo tudi za mrtve.

Antigona je najprej slovenska ljudska drama. V Nenehni Antigoni boga postopoma in znova odmikamo v ozadje, na koncu tragičnega samoizpraševanja pa smo že globoko potopljeni v humanistična prehajanja v drug čas. V čas, ko še ni bilo bogov. V nove različice tragedije z bogovi vred. Kakorkoli že - naša predstava se bori proti izbrisu metafizike! Proti zakasnitvi, kar naj nas odreši bednih, preperelih, strohnelih-živih odločevalcev. Vse se odigrava znotraj razuma, da bi lahko dali prostor nerazumu, iracionalnemu, antiideološkemu, da bi dali prostor svetovnemu etosu.

Mogoče pa želi Antigona le oživeti mrtvega? Naslov naše premierske predstave je Ekscentrik: Nenehna Antigona.