Podpisana sva bila med naslovniki spodnjega pisma. Njegova vsebina govori sama zase. A jo spodaj naslavljava tudi s svojo izjavo – protestno.

Dragi Vlado,

opravičujem se, ker me danes - in do nadaljnjega - ne bo na sestanke skupine. Danes sem namreč v prostorih sodišča doživel fizični napad policista, ki me je med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo - vse samo zato, ker nisem ponižno vstopil  in se podvrgel natančnemu osebnemu pregledu, ampak sem odločno zakorakal proti dvigalu. V rokah sem držal ključ svoje sobe (ki ga je zaznal detektor in zazvonil - kot zazvoni vsakokrat, ko grem skozi stranski vhod - vhod za "služinčad", pa se nihče za to ne zmeni), jim ga ob vstopanju pokazal in povedal, kdo sem. Pa vendar se je policist pognal za menoj in me nekje med dvigalom in stopniščem dohitel ter uporabil prisilne ukrepe (policijsko nasilje v obliki odvzema prostosti). Da se vrhovnemu sodniku zgodi kaj takega in to v samih prostorih Vrhovnega sodišča, je nekaj, kar vzame sapo - ne samo, da česa podobnega nikoli v življenju, pa sem star že 63 let in imam izkušnje tudi iz prejšnjega, nedemokratičnega režima, nisem doživel; tudi nikoli ne bi niti pomisli, da je to kjerkoli mogoče, kaj šele v državi, utemeljeni na vladavini prava, v ureditvi, kjer bi moral sodnik, vrhovni še posebej, uživati vse spoštovanje - pač zato, ker je najvišja sodna avtoriteta v državi. Tu pri nas, v ljudski republiki, kot temu fenomenu pravi BMZ, pa vrhovnega sodnika, ki pride v službo, na poti do svojega kabineta maltretira nek policaj. Govorimo o spoštovanju sodišč, o varovanju ugleda sodstva in tako dalje. Prazne marnje. Saj ugleda in spoštovanja sploh ni - če se lahko v sodni stavbi, samo zato, ker si stopil vanjo, nek policaj (izvršilna oblast) po mili volji s prisilnimi ukrepi, konkretno z odvzemom prostosti izživlja nad teboj, te pred vsemi mimoidočimi zijali žali, ponižuje in posega v tvojo telesno integriteto, potem nimamo več sodstva in nimamo več vrhovnih sodnikov. Kako naj varujemo ugled in dostojanstvo ter spoštovanje sodstva in sodnikov, če tega ni nič, če to ne obstaja.

Zato, dragi Vlado, me do nadaljnjega, dokler se te stvari ne uredijo (tudi tako, da se mi policist, ki je danes izvajal nad menoj nasilje, opraviči) in dokler mi ne bo treba vstopati v sodno stavbo brez strahu, kdaj me bo nek predstavnik izvršilne oblasti napadel in me poniževal, do takrat delam na domu - do takrat me zato tudi ne bo na sestanke skupine, ki jo vodiš.

Vse dobro, Jan

Za obstoj civilizacije kot take, torej za možnost opredelitve družbe kot "civilizirane" in za prisiljujoče nujno ohranitev stika z najvišjo vrednoto – človečnostjo je še enkrat prisiljujoče nujno in s tem eksistenčno/preživetveno ohranjati, varovati, spoštovati in uresničevati dve temeljni ustavni vrednoti. Prva je neodvisnost sodnika. Druga je prepoved nesorazmerne uporabe sile. 

To, kar se je zgodilo nekdanjemu sodniku Ustavnega sodišča in sedaj sodniku Vrhovnega sodišča Janu Zobcu, v čigar resnicoljubnost in iskrenost izpovedi ne dvomiva, se ne bi smelo zgoditi prav nikomur - kateremukoli posamezniku.

Zavračava odnos do tega ekscesa totalitarizma in srednjeveškega nasilja z golim formalizmom. Sploh ni pomembno, skozi katera vrata je vrhovni sodnik vkorakal v poslopje, kjer opravlja sodniško službo, kamor prihaja že dolga leta, kjer ga vsi poznajo in kjer ga kot sodnika odlično pozna tudi policist v službi.

Zato bi bilo in je prav vseeno, če bi šel sodnik Zobec kar mimo policaja. Vstopil je v stavbo, kjer deluje kot Vrhovni sodnik Republike Slovenije (sic!). To je institucija, ki bi morala biti za predstavnika izvršilnega organa – varnostnika/policista nedotakljiva (!); v institucionalnem, kaj šele v osebnem smislu. To seveda ne pomeni, da gre pri sodniku za nadčloveka - gre za njegov ustavni status!

Očitno je, da je bilo ravnanja varnostnika/policista povsem, absolutno in nespregledljivo nevzdržno, totalitarno, nasilniško, arbitrarno in zavržno – totalni eksces mentalitete in tehnike policijske države. Očitno je tudi, da se policist ni lotil sodnika iz nobenega legitimnega in nikakršnega varnostno-rednega razloga. V svojem pismu sodnik Zobec tudi izrecno poudari, da je prihod skozi zadnja vrata, v smislu vhoda za "služinčad", skoraj brezbrižno nenadzorovan in brez preverjevalno-identifikacijskih posebnosti.

Družbena in poklicna vloga sodnika Zobca pa je po drugi strani očitna. Je eden izmed tistih preredkih – in zato za sistem, poklic, pravo in družbo nujnih, nepogrešljivih – predstavnikov sodniške službe, ki si v javnosti dovolijo, drznejo in upajo konstruktivno naslavljati napake, nečednosti in nepravilnosti pri delovanju sodne veje oblasti. Tudi to je sestavni del njegove sodniške neodvisnosti in nepristranskosti, ugleda in avtoritete. Kot človeka-osebe, kot državljana in kot sodnika. In je sodnik, ki ne pristaja na službeno podrejanje v smislu, kdo sme vstopiti skozi glavna vrata (npr. predsedniki/predsednice sodišč in sekretarji/sekretarke), kdo pa sem biti ponižan in nedostojno podrejen s tehniko prisile k prihajanju skozi glavna vrata. Ne pristaja torej na politiko in prakso Gospodarjevega podrejanja Podložnika, na simboliko in prakso elite, prvorazrednih zaposlenih na sodiščih in segregacijo drugorazrednih zaposlenih na sodiščih.

Zato se zdi zelo verjetno, da je bil sodnik Zobec deležen nasilja, ker v javnem prostoru počne, kar počne IN ker se ni želel nedostojno podrediti politiki, praksi in miselnosti, ki je ne le zavržna za slehernega predstavnika sodniške službe in zaposlenega v organizacijskem vodstvu sodišča, ampak tudi za slehernika na kateremkoli delovnem mestu.

Kaj bi se moralo zgoditi? Pisno in osebno opravičilo sodniku Zobcu od policista, njegove nadrejene osebe in predsednika sodišča je nujno. Če pa bi se nemara celo ugotovilo, da je imel policist navodilo, da tako ravna in avtorstvo takšnega navodila prihaja od vodstva sodišča, bi sodnice in sodniki morali nemudoma poskrbeti za kadrovsko spremembo na vodstvenem položaju na Vrhovnem sodišču. Enako bi morali storiti, če se predsednik Vrhovnega sodišča ne bo ostro in odločno odzval na ta eksces nasilja. Samo takšen odziv bi nas lahko prepričal, da je morda res šlo samo za nepredvideno in nesugerirano ravnanje policista, ki ni v neposredni povezavi s sodniškim in intelektualnim javnim delom sodnika Zobca.

Tudi minister za pravosodje in varuhinja človekovih pravic ne bi smela molčati. Nihče od nas ne sme molčati v tem primeru in v podobnih primerih. Molk pomeni odpoved minimalnim civilizacijskim standardom, kaj šele teptanje ustavne demokracije, sodniške funkcije in vladavine prava.

Izr.prof.dr. Andraž Teršek

Izr.prof.dr. Matej Avbelj

Izr.prof.dr. Jernej Letnar Černič