Preminuli igralec ljubljanske Drame Jernej Šugman je bil zares velik igralec. Tudi meni se je zdel v nekaterih vlogah izvrsten in neprekosljiv. A tako kot bi me na gledaliških premierah motili aktivni politiki in visoki vladni funkcionarji, če bi se jih udeleževali - pa se jih na moje veliko zadovoljstvo v večini primerov ne; bodisi zato ne, ker imajo do kulture manjvrednostni kompleks, bodisi zato ne, ker so, preprosto rečeno, preveliki rovtarji, da bi kdaj prišli v teater -, imam precej kritičen pogled tudi na "kolektivizacijo" kulture ter posiljeno izkazovanje časti preminulim kulturnim ustvarjalcem in umetnikom. Pokopati igralca z vojaškimi častmi? Sem kaj napačno razumel ali je za večino državljanov takšna poteza, s katero se je ponovno v prve vrste zrinila politična nomenklatura, nekaj docela običajnega? Kajti za bivši režim, to je res, v resnici res ni bilo nič neobičajnega, če so kakšno pomembno kulturniško osebnost pokopali z državniškim pompom. Tudi Josipa Vidmarja so pokopali z vojaškimi častmi. V prejšnjih časih so bili pomembni "kulturni delavci" kot privilegirani del družbene avantgarde deležni priznanja države tudi na zadnji poti. Ne bi me čudilo, če bi leta 1988 zaradi partijskega pragmatizma tudi Ježka poskušali pokopali z vojaškimi salvami ...

Vseeno pa so se, vsaj tako sem nekoč mislil, časi spremenili. Toda že pred nekaj meseci sem v MGL dobil neprijeten občutek. Pred začetkom predstave so podelili Dnevnikovo priznanje za igralko ali igralca leta. Soprogi sem, medtem ko je predstavnik tega časopisa bral obrazložitev, tiho šepnil nekaj v smislu "boš videla, kdo bo dobil", čeprav ji nisem razkril, da mislim na Gašperja Tiča. Čez minuto ali dve se je moja napoved uresničila in avditorij je gromko zaploskal. Tudi jaz sem, seveda. Aplavz je bil dolg, kar je dokaz velikega spoštovanja do poleti tragično umrlega igralca. A ko aplavza ni in ni hotelo biti konec, ko so ljudje začeli vstajati in ko so stoje aplavdirali dalje, se nenadoma nisem več dobro počutil. Nisem vstal. Nisem se zmenil za morebitne grde poglede sosedov, pač pa sem poskušal na hitro prešteti, koliko je v dvorani še takšnih, ki se niso pridružili kolektivnemu duhu aklamacije. Morda nas je bilo dvajset, velika dvorana MGL pa sprejme 327 sedežev.

Ali je res preveč malenkostno, če se kdo obregne ob Šugmanov pogreb z vojaškimi častmi ali ob stoječi aplavz ob razglasitvi Gašperja Tiča za igralca leta? V prvem primeru gre za politično odločitev, ki ponovno, kot že tolikokrat doslej, očitno ne zmore enkrat za vselej sprejeti razmejitve med različnimi sferami v družbi. Ni vse, kar se dogaja, politika. Niso vsi dogodki politični. In nikakor ni dolžnost, kaj šele pravica politikov, da se vtaknejo in vtikajo v vse pore družbe. Oziroma - če smo korektni - je, pa še kako je to normalno, če govorimo o totalitarni državi. Seveda pa je v tem primeru vprašanje daleč od tega, da bi lahko ostalo retorično.

Ali je Slovenija totalitarna država?

Ker vprašanje ni bilo retorično, se odgovoru ne moremo izogniti. Mislim, da v nekaterih elementih žal ostaja takšna, da ohranja mentaliteto takšnega stanja, s kakršnim smo imeli opravka pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. To ne pomeni, da je Slovenija totalitarna država, ampak pomeni, da podobno kot s posiljenim ohranjanjem socialističnega duha pri življenju vzdržujemo tudi nekatere vzorce nekdanje totalitarne države, čeprav se takšni "popadki" na srečo državljanov ter civilne družbe in nesrečo politikov dogajajo relativno redko.

Vendar se dogajajo.

Glede na razmerje moči v zakonodajnem telesu, ki je podaljšana roka izvršilne oblasti, je lahko samo neodvisno in samostojno sodstvo tisto, ki preprečuje najhujše anomalije in zlorabe oblasti. Mediji v glavnem te naloge ne opravljajo. In ker je sodstvo potemtakem edini teoretični varuh pravne države, so pritiski nanj temu primerno veliki. Čeprav imamo občutek, da je neodvisnost sodnikov pogosto pretežka, da bi jo bili sposobni sprejemati, se dogajajo tudi presenečenja. Pozitivna.

Eno takšnih se je zgodilo v ponedeljek, ko je vrhovno sodišče sporočilo svojo odločitev (vir), da zakon o t.i. drugem tiru ne more stopiti v veljavo, kar pomeni, da je brezpredmeten tudi septemberski referendum, na katerem je vladna stran sicer slavila, vendar je dejstvo, da je za referendumsko kampanjo grdo zlorabila javne finance in svoj položaj. Na srečo so na vrhovnem sodišču prišli do podobne ugotovitve. Poiskali so tudi temelj tega problema, in sicer oba zakona, ki sta bila pravna podlaga za referendum (tj. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter Zakon o volilni in referendumski kampanji). Ker vrhovno sodišče misli, da sta verjetno v nasprotju z ustavo, bo imelo zdaj zadnjo besedo ustavno sodišče. Za vladno stran je ta odločitev hud šok, kajti s seboj prinaša še eno neprijetno posledico: do rešitve tega (referendumskega) spora se vsi postopki, povezani z referendumom o t.i. drugem tiru, prekinejo. Cerarjeva vlada je dobila zaušnico, kakršne ne pomni nobena vlada.

Z vrhovnim sodiščem je neposredno povezan tudi primer, ki ima sicer dve plati, vendar gre na koncu za vprašanje spoštovanja avtoritete vrhovnega sodišča. Vrhovnega sodnika Jana Zobca je ob prihodu v sodno palačo fizično ustavil in potem tudi napadel policist, ki je zadolžen za varovanje sodišča in sodnikov, torej tudi vrhovnih sodnikov. Kljub temu da so nekateri želeli cinično minimizirati incident, češ da si je Zobec sam kriv, ker se ni obnašal tako, kot je policist pričakoval od njega, pa ima zgodba dve jasni sporočili.

Prvo je to, da funkcija vrhovnega sodnika pri nas ne uživa omembe vredne avtoritete oziroma spoštovanja (ne samo zunaj, tj. na ulici, pač pa tudi znotraj sodne palače), kar je samo po sebi dovolj šokanten podatek. Da policisti ne (s)poznajo vrhovnega sodnika, je stvar, s katero bi se morala ukvarjati pravosodna policija oziroma njeni strokovnjaki za kadrovsko politiko.

Mnogo bolj pomenljive so reakcije na Zobčev incident skozi prizmo politične všečnosti. Ne bomo se sprenevedali: če bi pravosodni policist takole napadel Branka Maslešo ali Nino Betetto, bi nastal takšen cirkus, da si ga ne znamo predstavljati - še posebej, če bi bila na oblast desnica. V to ste lahko prepričani. Toda ker temu ni tako in kot vse kaže, še dolgo ne bo, jo je Jan Zobec skupil zaradi svojih stališč. To pa je natanko tisto, o čemer sem zadnjič pisal v tekstu o Klemnu Jakliču: da je namreč slovenska družba v resnici utemeljena na segregaciji oziroma ideološkem apartheidu.

Toliko torej o spoštovanju različnost in pluralizmu mnenj. Nismo vsi pujsi enaki, sploh pa - saj nismo vsi pujsi. V tej deželi je kvečjemu preveč zajcev, nojev, kač in lisjakov ...