Stanislavu Pšeničniku je slovenska vlada koncesijo za črpanje vode iz vrtine RgS-2/88 na njegovem lastnem zemljišču podelila leta 2008 (odločba Vlade RS z dne 14. 02. 2008 št. 35501-5/2008/5), in sicer skupaj z zavezo, da mora v treh letih zgraditi polnilnico. V ta namen je bila med Vlado in Pšeničnikom 18. marca 2008 sklenjena Koncesijska pogodba št. 35503-4/2008, 10. avgusta 2009 pa še Aneks št. 1 h Koncesijski pogodbi.

Stanislav Pšeničnik je zavezo izpolnil in v izgradnjo polnilnice investiral pet milionov evrov. Ko je nastopil čas za prihod na trg in registracijo nove blagovne znamke njegove vode ROI ROITSCHOCRENE, pa se je začela bitka z mlini na veter. Z drugimi besedami, gospod Pšeničnik je imel smolo. Droga Kolinska, ki v Rogaški Slatini na vseh preostalih vrtinah črpa in polni vodo pod svojo blagovno znamko Donat Mg, je bila vmes prodana hrvaški Atlantic Grupi.

Kot kaže, je bila prodana tudi s podmizno obljubo, da se bo v Rogaški polnil samo Donat Mg.

Kvaliteta vode ROI je vrhunska, dizajn pa bržkone neprimerljiv z Donatovim, kajne?

Kmetijsko ministrstvo je Pšeničnikovo vlogo za registracijo nove blagovne znamke vode ROI ROITSCHOCRENE zavrnilo že leta 2011, le kakšen mesec po vložitvi vloge. Utemeljitev je temeljila na argumentu, češ da je na tem območju že podeljena blagovna znamka Donat Mg in da se ista voda na trgu ne sme prodajati pod različnimi imeni. V imenu varovanja pravic potrošnikov in za zaščito pred zavajanjem bi bila takšna odločitev zakonita in na mestu, če bi šlo za isto vodo.

Če bi šlo. Toda ... Kemijske analize dokazujejo, da sta si Donat Mg in voda iz Pšeničnikove vrtine različni tako po kemijski sestavi kot po starosti. Pa tudi vrtine so med seboj preveč oddaljene, da bi lahko zaradi črpanja v globinah prišlo od mešanja teh različnih voda. Pšeničnikova voda je tako bogatejša po vsebnosti magnezija in še nekaterih drugi elementov, pa tudi skoraj 3.000 let mlajša kot Donat Mg.

EKSPERTNO MNENJE ZA PRIZNANJE OZNAČBE NARAVNE MINERALNE VODE Z IMENOM ROI Roitschocrene IZ VRTINE RgS-2/88, Doc. dr. Željko VUKELIĆ, univ.dipl.inž. rud. in geotehnol. Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani

Minister Židan ignorira sodišče v Luksemburgu

Bitka med Pšeničnikom, Drogo Kolinsko in našim državnim aparatom, ki je očitno v službi ekonomskih hrvaških interesov, se že leta bije tudi v sodnih dvoranah. Medtem ko Stanislav Pšeničnik prešteva zdaj že na desetine milijonov škode, je tudi Evropsko sodišče v Luksemburgu odločilo v njegov prid. Da torej lahko iz enega vodnega telesa izhaja več blagovnih znamk vod, če se le-te med seboj pomembno razlikujejo.

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan s svojim sodelavci torej izigrava zakonodajo in pravilnike, ki urejajo področje naravnih mineralnih vod in podeljevanje blagovnih znamk. Namesto da bi delal v interesu slovenskih podjetij in pripomogel k zgodbi o uspehu, meče Pšeničniku polena pod noge, se skupaj s svojimi sodelavci spreneveda in usmerja vodo na - hrvaški mlin. Dobesedno.

Logično bi bilo, da bodo strokovne analize domačih in tujih strokovnjakov dovolj močni argumenti za Židanovo ministrstvo. Toda v resnici niso; več kot dve leti po sodbi sodišča iz Luksemburga, ki ji je v celoti sledilo tudi slovensko Vrhovno sodišče, se dokumentacija očitno še vedno valja v predalih nekega anonimnega uradnika na kmetijskem ministrstvu, kjer najbrž preigravajo še kak možen scenarij, samo da bi zaobšli zakonodajo.

Inšpektor zaščitil nezakonit črpanje!?

Iz vrtin še iz časov, preden je eno od njih kupil Pšeničnik, ostale pa Droga Kolinska - torej še iz obdobja, ko so imele vse vrtine enega samega lastnika –, ena od cevi vodi v polnilnico Droge Kolinske. Ker na tej vrtini Droga Kolinska nima koncesije, ne more in ne sme črpati te vode. Pa jo. In jo tudi prodaja pod svojo blagovno znamko Donat Mg. Ker o vlogi Droge Kolnske za koncesijo na tej vrtini (iz leta 2003!) uradno še ni bilo odločeno, je Droga Kolinska zaenkrat zavarovana pred ukrepi inšpektorata zaradi "nezakonite" rabe vode. Inšpektorat je tako odpravil prepoved črpanja, kar pomeni, da hrvaško podjetje "zakonito" črpa vodo iz vrtine, na kateri sploh nima koncesije in ki je lasti slovenskega podjetja.

Gospod Pšeničnik se je tako pridružil Ivu Boscarolu, Igorju Akrapoviču, Jocu Pečečniku in drugim slovenskim  podjetnikom, ki jim lastna država onemogoča razvoj in uspešno delo doma. Da bi bila diskriminacija še bolj očitna, istočasno vlada Mira Cerarja samovoljno spreminja pravila igre in uveljavlja zakone, s katerimi lahko tujci v rekordnem času dobijo gradbena dovoljenja in postavljajo ekološko sporne industrijske objekte. Najbolj kričeč primer je Magnina lakirnica v Hočah.

Podobno kot smo doslej ugotavljali že v drugih primerih, se tudi v zgodbi Stanislava Pšeničnika zastavlja eno in isto vprašanje: mar ni zanimivo je, da se vrhunci zlorabe pravne države dogajajo ravno v času, ko je predsednik vlade profesor prava in etike Miro Cerar?! Kje na svetu namreč lahko še inšpektor, ki bi moral kršitelje kaznovati, izda odločbo, s katero odloči, da se kršitelju ne sme nič narediti?

Inšpekcijska odločba, ki je zavarovala nezakoniti status quo.

Ob tem dodajmo, da je vlada Drogi Kolinski podelila koncesije na vseh vrtinah, za katere je zaprosila, razen na vrtini v lasti Pšeničnika. Ker je koncesijo na tej vrtini dobil Pšeničnik, ne gre pričakovati, da bi vlada na isti vrtini koncesijo podelila še Drogi Kolinski. Poleg tega je o koncesiji za to vrtino vlada odločila že leta 2008, nato pa svojo odločitev potrdila še dvakrat v nadaljevanju (sklep Vlade št. 35501-45/2010/64 z dne 13.9.2012 in sklep št. 35501-45/2010/114 z dne 20.9.2015)

Bitka za "kraljevsko vodo" še traja

Stanislav Pšeničnik še danes nadaljuje bitko za svoj ROI. Z vodo, ki velja za eno najbogatejših z magnezijem na svetu - v enem izmed člankov jo omenja celo Business Insider (vir) -, je na Kitajskem že drugo leto zapored pobral zlata in bronasta prizanja za kvalieto in design, kar mu odpira pot na trge najbolj zahtevnih in premožnih kupcev v Aziji in v Rusiji. Priložnost se mu kaže tudi v Združenih arabskih emiratih, kjer pol litra vode ROI dosega za naše razmere neverjetno ceno 50 in celo več evrov.

Toda Pšeničnik ob tem opozarja na temno plat teh uspehov in priznanj - na neprijetni občutek, kadar pri pogajanjih in sklepanju poslov v tujini vedno znova pade tisto na prvi pogled nedolžno, vendar zanj več kot neprijetno vprašanje, kako je voda sprejeta doma in v Evropski uniji. Odgovor namreč velikokrat ne deluje prepričljivo, saj je nekomu tretjemu skoraj nemogoče razložiti absurdnost slovenske birokracije. Zaradi vseh teh problemov in težav Stanislav Pšeničnik ocenjuje, da mu je slovenski birokratski aparat, v katerem ni nihče za nič kriv in v katerem uradniki delajo po navodilu svojih šefov - te pa očitno usmerjajo bodisi neumnost oziroma nesposobnost ali pa debele kuverte, tretje možnosti enostavno ne vidimo! - do danes pridelal vsaj 26 milijonov evrov škode (!).