Komentar

Katalonija pred volitvami: Katalonci bodo šli tokrat do konca, s svojimi politiki ali brez njih

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno. Madrid grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in zaporom, če bi se poskus katalonske osamosvojitve ponovil. Kakorkoli gledamo, slika ni obetavna. Tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca

17.12.2017 21:45
Piše: Bojan Brezigar
Ključne besede:   Katalonija   Škotska   Španija   Mariano Rajoy   Evropska unija   Bruselj   Angela Merkel

Foto: arhiv portal+

Katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope in bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

Temeljno načelo, na katerega se sklicujejo sile, ki se zavzemajo za neodvisnost Katalonije, je pravica do samoodločbe. Gre za vprašanje, ki je sicer opredeljeno v mednarodnem pravu, vendar je v praksi zelo nedorečeno. Tako meni priznani mednarodni pravnik Joshua Castellino, verjetno eden največjih poznavalcev različnih aspektov pravice do samoodločbe, po rodu iz Indije, sicer dekan pravne fakultete ene izmed londonskih univerz. Leta 2007, ko se je kot aktualna tema postavljalo vprašanje Kosova, sem ga na mednarodni konferenci na Irskem vprašal za mnenje o osamosvojitvi Kosova. Odgovor je sintetiziral v dveh mislih. Prva je bila, da si države niso izmislile mednarodnega prava s samomorilskimi nameni; druga, kompleksnejša, je zadevala definicijo ljudstva, people v angleščini, ki mu mednarodno pravo priznava pravico do samoodločbe: velika večina strokovnjakov vsega sveta je prepričana, da značilnosti Tibetancev, Kurdov in Palestincev ustrezajo definiciji ljudstva, vendar nobenemu od teh ni bila priznana pravica do samoodločbe. Skratka, Castellino je kot ugleden pravnik prepričan, da je vprašanje v prvi vrsti politično in političnih vprašanj ni mogoče reševati na izključno pravni osnovi.

 

Tu je prvi problem  zvezi s sedanjim dogajanjem v Kataloniji. Španija politična vprašanja rešuje z zapori in policijo ter nima odprtih vzporednih političnih kanalov. To ima v svojih genih. V času teroristične dejavnosti baskovske organizacije ETA je Madrid razpustil stranko Batasuna in nato prepovedal vse stranke, za katere je kakorkoli domneval, da nadaljujejo z  njeno politiko. Batasuna je, ko je lahko nastopala, na regionalnih volitvah prejemala med 10 in 18 odstotki glasov.

 

 

Zgodbi Škotske in Katalonije

 

Združeno kraljestvo je ravnalo drugače. Čeprav je bila severnoirska Sinn Fein nekakšno politično krilo organizacije IRA, je London ni prepovedal. Vse od leta 1983 pa do danes je Gerry Adams, lider te stranke, član londonskega parlamenta. Angleži so ohranili odprt politični kanal za politično rešitev, kakršno so z odločilno pomočjo Billa Clintona dosegli veliko prej in na veliko blažji način kot je to uspelo Špancem v Baskiji.

 

Mariano Rajoy zdaj ponavlja isto napako s Katalonci. Kadar se pet let zaporedoma zbere na ulici z isto zahtevo najmanj milijon ljudi - leta 2013 sta je bila celo dva milijona -, ne gre za vprašanje, ki ga je mogoče reševati s sodniki in policijo, ampak mora to početi politika. Ob podobni zahtevi je britanski premier David Cameron razumel politični izziv in je Škotom dovolil referendum ter jim obenem obljubil več avtonomije, če zavrnejo osamosvojitveni predlog. Zmagal je Cameron in če ne bi bilo brexita, bi lahko s prepričanjem govorili, da bo zmaga tudi trajna. Cameron je na srečanju v Londonu Rajoyu ponudil enako rešitev, a je španski premier predlog zavrnil.

 

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno; zdi se mi, da stranke, ki nasprotujejo osamosvojitvi, ne morejo zmagati, taka so razmerja v Kataloniji. Če bodo, kot kaže, imele večino osamosvojitvene stranke, ni znano, kaj bodo naredile. Madrid namreč grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in seveda zaporom, če bi se poskus osamosvojitve ponovil. Obstaja še tretja opcija, da namreč odločilna mesta med obema taboroma osvoji katalonska varianta stranke Podemos, kar pomeni, da v katalonskem parlamentu ne bo pogojev za oblikovanje večinske vlade.

 

Taka je današnja slika. Kakorkoli gledamo, ni obetavna, tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca. Tu politiki niso odločilni. Ulica jih je prisilila, da se opredelijo za neodvisnost, o kateri še pred sedmimi leti, preden je ustavno sodišče na Rajoyev predlog razveljavilo katalonski statut, nihče ni resno razmišljal.

 

Toliko o volitvah, ki so pred nami.

 

 

Katalonija ni od včeraj

 

Če se povrnem k pravici do samoodločbe, naj potrdim svoje prepričanje, da Katalonija nedvomno izpolnjuje temeljne pogoje za uveljavljanje te pravice. Katalonci so narod s svojim jezikom in svojo kulturo, imeli so ustavo veliko pred Španci, imajo lastno zgodovino, bili so stoletja del srednjeevropskih monarhij, del kraljestva Karla Velikega, razlikujejo se od Špancev, ki so jih v zadnjih treh stoletjih kar nekajkrat vojaško premagali. Katalonci so bili prepričani, da bodo ta dejstva odločilno vplivala na Evropsko unijo, da bo posredovala med Madridom in Barcelono za miroljuben iztek osamosvojitvenega postopka, vendar se to ni zgodilo.

 

 

Slika, ki pove vse: nemška kanclerka kot "mati", ki drži roko nad španskim premierjem. (Foto: El Pais)

 

 

Tu se seveda postavlja vprašanje, zakaj bi morala Evropska unija poseči v ta spor. Glavni razlog sega prav v genezo Evropske unije kot dejavnika stabilnosti na stari celini. Vsi radi pogosto pozabljamo, da je Evropska unija nastala iz dogovora med Francozi in Nemci, da se ne bodo več spopadli, potem ko so dvakrat v pol stoletja uničili Evropo. Stabilnost je bila desetletja temeljni cilj velikih voditeljev. Adenauerju, Schumannu in De Gasperiju so sledili drugi, ob koncu stoletja Mitterrand in Kohl ter v Sovjetski zvezi Gorbačov, ko smo v Evropi z optimizmom spremljali razvoj dogajanj. Evropska unija je bila previdna, a vendar učinkovita tudi v spoprijemanju z osamosvojitvenimi procesi. Mislim predvsem na Slovenijo, nekoliko manj na druge predele nekdanje Jugoslavije, predvsem zaradi iskanja težkih, če ne nemogočih ravnovesij med narodi in religijami ter med interesi velesil, ki še niso prebolele nasprotij, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna. To je bilo nenazadnje tudi vodilo pri priznanju Kosova. Vsi vemo, da je za stabilizacijo Balkana nujna vključitev Srbije v Evropsko unijo. Odcepitev Kosova je bila temu namen, čeprav tega javno ni nihče trdil. Mimogrede, Slovenija je ob tem odigrala pogumno vlogo, veliko pogumnejšo od sedanje skrivalnice v zvezi s Katalonijo.

 

Evropska unija je posegla tudi v rusko-gruzijskem sporu glede Južne Osetije, ko je takratni predsedujoči Sarkozy potoval v Moskvo in dosegel umiritev. Južna Osetija se je odcepila, priznal je ni skoraj nihče, vendar ljudje tam ne umirajo več. Nesposobnost Evropske unije pa je v celoti prišla do izraza v Ukrajini, kjer je hotela izsiliti rešitve, za katere čas še ni dozorel.

 

In zdaj Katalonija: notranje vprašanje Španije je stališče, s katerim so si v Bruslju umili roke. In dodali, da bi morala Katalonija v primeru osamosvojitve dolgo čakati na članstvo v Evropski uniji.

 

 

Dvojna merila bruseljske birokracije

 

To je eden od razlogov, ki jih navajajo v Bruslju. Zanimivo je, da takega pogoja ni nihče postavljal Škotski, ko je tam potekal referendum o odcepitvi od Združenega kraljestva; nekako logično je bilo, da so prebivalci Škotske državljani Evropske unije, da je njeno gospodarstvo del BDP-ja EU in da je njeno ozemlje del ozemlja Evropske unije, z vsemi prednostmi in omejitvami. Popolnoma isto velja za Katalonijo, vendar je bilo tu stališče Bruslja drugačno. Tu bi lahko še opozoril, da je Vzhodna Nemčija postala sestavni del Evropske unije brez vseh postopkov o širitvi, čeprav je popolnoma jasno, da tisto ozemlje po stopnji razvitosti ni zadoščalo osnovnim pogojem za članstvo.

 

Očitek, da ima Evropska unija dvojna merila, je upravičen.

 

Prav tako je upravičen očitek, da Evropska unija ne obravnava v vseh državah članicah človekovih pravic z enakimi merili. V Bruslju imajo veliko pomislekov na primer na račun Madžarske in Poljske, ne zmenijo pa se za kršitve človekovih pravic v Kataloniji. Policijsko nasilje nad ljudmi, ki mirno čakajo v vrsti pred volišči, in aretacije politikov, ker izvajajo mandat, ki so jim ga podelili volivci, so dejanja v nasprotju z Lizbonsko pogodbo. Ne bom zagovarjal Madžarske in Poljske, ampak v teh dveh državah ne pretepajo demonstrantov in ne zapirajo drugače mislečih politikov. Človekove pravice so eden temeljev Evropske unije.

 

Pa še najmanj dva razloga sta, zaradi katerih bi morali biti v Bruslju zaskrbljeni, eden je izrazito ekonomski, drugi pa političen.

 

 

Problematična kraljevina Španija

 

Španija je velika država, njena ekonomska destabilizacija bi bila hud udarec za Evropsko unijo. Zagotovitev njene stabilnosti pa je v veliki meri odvisna od stabilnosti Katalonije, na katero odpade približno 20 odstotkov španskega BDP. Skratka, ekonomska destabilizacija Katalonije, ki jo je Španija dejansko začela izvajati s selitvijo sedežev velikih podjetij iz Katalonije v druge regije – ampak kapital bi se bil pripravljen seliti tudi v tujino, na kar kažejo zadnja dogajanj v zvezi z brexitom – bi ogrozila stabilnost Španije in posledično tudi stabilnost celotne Evropske unije. V Madridu seveda to odločno zanikajo, bruseljski analitiki pa bi morali vzeti to nevarnost resno v pretres.

 

Drugi razlog je izrazito političen. Dejstvo je, da tri etablirane evropske stranke, torej ljudska stranka, socialisti in liberalci, odločno nasprotujejo osamosvojitvi Katalonije. Razumem, da to počne Ljudska stranka, v kateri je Rajoyev Partido Popular številčno zelo pomembna komponenta, in kjer se Angela Merkel zaradi domačih težav ne more v celoti posvetiti dogajanjem v Evropi; ne razumem socialistov, ki so v Madridu v opoziciji, a so do Katalonije – s častno izjemo slovenske poslanke Tanje Fajon – v celoti na liniji, ki jo zagovarja Rajoy; še manj razumem liberalce, oziroma tolmačim njihovo zadržanje kot ambicijo njihovega predsednika Verhofstadta, da postane vodja velike skupine in torej poveča politično težo v evropskem parlamentu. Ne gre pozabiti, da je predsednik evropskih liberalcev v januarju sklenil dogovor z italijanskim populističnim gibanjem 5 zvezdic, da se njegovi poslanci vključijo v poslansko skupino, a ga je nato poslanska skupina preglasovala. Že na začetku mandata pa so v to poslansko skupino sprejeli špansko desno populistično stranko Ciudadanos, ki je v Madridu najostrejši nasprotnik Katalonije, stranka, ki je pobudnica uvedbe 155. člena španske ustave in torej posledično aretacije katalonskih politikov. Ta stranka nima nič skupnega z liberalnimi idejami in ne sodi v to skupino, kateri je zgodovinsko vedno pripadala Convergencia, stranka Jordija Pujola: stranka, ki se je zdaj preoblikovala okoli odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta. Liberalci niso bili nikoli velika evropska stranka, so pa bili pomembni; v ključnem obdobju širitve EU 2002-2004 je imela celo predsednika Evropskega parlamenta, Irca Pata Coxa.

 

 

Kdo lahko pomaga Kataloncem

 

Katalonci so torej na evropskem političnem  parketu dokaj osamljeni, potrebujejo pa čim več zaveznikov. Lahko računajo na Škotsko nacionalno stranko, lahko na irsko Sinn Fein, lahko na flamske avtonomiste; to so etablirane stranke, ki imajo seveda svoje programe glede avtonomije in neodvisnosti. V zadnjem času pa se na to mavrično koalicijo lepijo stranke in celo posamezniki, ki v svojih regijah zastopajo majhne skupine ljudi, vendar je njihov skupni imenovalec drobitev držav. Glede na dejstvo, da v številnih državah, začenši s Francijo, Nemčijo in Poljsko, obstajajo sile, ki z vidika nacionalnih držav odklanjajo Evropo po zgledu novega ameriškega establišmenta, bi samodejno nastajanje druge koalicije, ki bi šla v nasprotno smer in bi rušila Evropo z zornega kota ne dobro definiranih lokalnih interesov, lahko predstavljalo nevaren protiutež in dodatni element za politično in jutri tudi ekonomsko destabilizacijo Evropske unije.

 

Tu je bruseljsko vodstvo popolnoma odpovedalo. Evropska unija je danes šibkejša kot kdajkoli prej. Vodi jo dejansko ena sama stranka, kateri pripadajo voditelji vseh treh institucij, z obremenitvijo njihove osebne šibkosti, ker so to ljudje, ki nimajo niti politične opore lastnih držav, kjer so njihove stranke v opoziciji. V nasprotovanju osamosvojitvi Katalonije se dejansko borijo za lastno osebno preživetje, ki je odvisno od volje vodilne stranke, v tej pa je Mariano Rajoy pomemben dejavnik. Njegova stranka ima 24 članov poslanske skupine; več imajo samo Poljaki in Francozi, vendar na osnovi volitev iz leta 2014, in Angela Merkel. Glede na zadnje premike volivcev v teh državah Rajoy lahko računa na še večji vpliv, na drugo mesto za nemško CDU.

 

Skratka, katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope. To samo po sebi ni nikakršno odkritje, zagotovo pa bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
8
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
1
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,230
02/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,062
03/
Velika Britanija in Združene države Amerike: Konec njunega "posebnega odnosa" je dobra novica!
Uredništvo
Ogledov: 1,616
04/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,707
05/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,379
06/
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,770
07/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 971
08/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 585
09/
Ponovno odkriti mojster (2. del): Že pred koncem prvega letnika klasične gimnazije je postalo jasno, da bo Jože pogorel
Uredništvo
Ogledov: 1,176
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,502