Komentar

Katalonija pred volitvami: Katalonci bodo šli tokrat do konca, s svojimi politiki ali brez njih

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno. Madrid grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in zaporom, če bi se poskus katalonske osamosvojitve ponovil. Kakorkoli gledamo, slika ni obetavna. Tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca

17.12.2017 21:45
Piše: Bojan Brezigar
Ključne besede:   Katalonija   Škotska   Španija   Mariano Rajoy   Evropska unija   Bruselj   Angela Merkel

Foto: arhiv portal+

Katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope in bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

Temeljno načelo, na katerega se sklicujejo sile, ki se zavzemajo za neodvisnost Katalonije, je pravica do samoodločbe. Gre za vprašanje, ki je sicer opredeljeno v mednarodnem pravu, vendar je v praksi zelo nedorečeno. Tako meni priznani mednarodni pravnik Joshua Castellino, verjetno eden največjih poznavalcev različnih aspektov pravice do samoodločbe, po rodu iz Indije, sicer dekan pravne fakultete ene izmed londonskih univerz. Leta 2007, ko se je kot aktualna tema postavljalo vprašanje Kosova, sem ga na mednarodni konferenci na Irskem vprašal za mnenje o osamosvojitvi Kosova. Odgovor je sintetiziral v dveh mislih. Prva je bila, da si države niso izmislile mednarodnega prava s samomorilskimi nameni; druga, kompleksnejša, je zadevala definicijo ljudstva, people v angleščini, ki mu mednarodno pravo priznava pravico do samoodločbe: velika večina strokovnjakov vsega sveta je prepričana, da značilnosti Tibetancev, Kurdov in Palestincev ustrezajo definiciji ljudstva, vendar nobenemu od teh ni bila priznana pravica do samoodločbe. Skratka, Castellino je kot ugleden pravnik prepričan, da je vprašanje v prvi vrsti politično in političnih vprašanj ni mogoče reševati na izključno pravni osnovi.

 

Tu je prvi problem  zvezi s sedanjim dogajanjem v Kataloniji. Španija politična vprašanja rešuje z zapori in policijo ter nima odprtih vzporednih političnih kanalov. To ima v svojih genih. V času teroristične dejavnosti baskovske organizacije ETA je Madrid razpustil stranko Batasuna in nato prepovedal vse stranke, za katere je kakorkoli domneval, da nadaljujejo z  njeno politiko. Batasuna je, ko je lahko nastopala, na regionalnih volitvah prejemala med 10 in 18 odstotki glasov.

 

 

Zgodbi Škotske in Katalonije

 

Združeno kraljestvo je ravnalo drugače. Čeprav je bila severnoirska Sinn Fein nekakšno politično krilo organizacije IRA, je London ni prepovedal. Vse od leta 1983 pa do danes je Gerry Adams, lider te stranke, član londonskega parlamenta. Angleži so ohranili odprt politični kanal za politično rešitev, kakršno so z odločilno pomočjo Billa Clintona dosegli veliko prej in na veliko blažji način kot je to uspelo Špancem v Baskiji.

 

Mariano Rajoy zdaj ponavlja isto napako s Katalonci. Kadar se pet let zaporedoma zbere na ulici z isto zahtevo najmanj milijon ljudi - leta 2013 sta je bila celo dva milijona -, ne gre za vprašanje, ki ga je mogoče reševati s sodniki in policijo, ampak mora to početi politika. Ob podobni zahtevi je britanski premier David Cameron razumel politični izziv in je Škotom dovolil referendum ter jim obenem obljubil več avtonomije, če zavrnejo osamosvojitveni predlog. Zmagal je Cameron in če ne bi bilo brexita, bi lahko s prepričanjem govorili, da bo zmaga tudi trajna. Cameron je na srečanju v Londonu Rajoyu ponudil enako rešitev, a je španski premier predlog zavrnil.

 

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno; zdi se mi, da stranke, ki nasprotujejo osamosvojitvi, ne morejo zmagati, taka so razmerja v Kataloniji. Če bodo, kot kaže, imele večino osamosvojitvene stranke, ni znano, kaj bodo naredile. Madrid namreč grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in seveda zaporom, če bi se poskus osamosvojitve ponovil. Obstaja še tretja opcija, da namreč odločilna mesta med obema taboroma osvoji katalonska varianta stranke Podemos, kar pomeni, da v katalonskem parlamentu ne bo pogojev za oblikovanje večinske vlade.

 

Taka je današnja slika. Kakorkoli gledamo, ni obetavna, tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca. Tu politiki niso odločilni. Ulica jih je prisilila, da se opredelijo za neodvisnost, o kateri še pred sedmimi leti, preden je ustavno sodišče na Rajoyev predlog razveljavilo katalonski statut, nihče ni resno razmišljal.

 

Toliko o volitvah, ki so pred nami.

 

 

Katalonija ni od včeraj

 

Če se povrnem k pravici do samoodločbe, naj potrdim svoje prepričanje, da Katalonija nedvomno izpolnjuje temeljne pogoje za uveljavljanje te pravice. Katalonci so narod s svojim jezikom in svojo kulturo, imeli so ustavo veliko pred Španci, imajo lastno zgodovino, bili so stoletja del srednjeevropskih monarhij, del kraljestva Karla Velikega, razlikujejo se od Špancev, ki so jih v zadnjih treh stoletjih kar nekajkrat vojaško premagali. Katalonci so bili prepričani, da bodo ta dejstva odločilno vplivala na Evropsko unijo, da bo posredovala med Madridom in Barcelono za miroljuben iztek osamosvojitvenega postopka, vendar se to ni zgodilo.

 

 

Slika, ki pove vse: nemška kanclerka kot "mati", ki drži roko nad španskim premierjem. (Foto: El Pais)

 

 

Tu se seveda postavlja vprašanje, zakaj bi morala Evropska unija poseči v ta spor. Glavni razlog sega prav v genezo Evropske unije kot dejavnika stabilnosti na stari celini. Vsi radi pogosto pozabljamo, da je Evropska unija nastala iz dogovora med Francozi in Nemci, da se ne bodo več spopadli, potem ko so dvakrat v pol stoletja uničili Evropo. Stabilnost je bila desetletja temeljni cilj velikih voditeljev. Adenauerju, Schumannu in De Gasperiju so sledili drugi, ob koncu stoletja Mitterrand in Kohl ter v Sovjetski zvezi Gorbačov, ko smo v Evropi z optimizmom spremljali razvoj dogajanj. Evropska unija je bila previdna, a vendar učinkovita tudi v spoprijemanju z osamosvojitvenimi procesi. Mislim predvsem na Slovenijo, nekoliko manj na druge predele nekdanje Jugoslavije, predvsem zaradi iskanja težkih, če ne nemogočih ravnovesij med narodi in religijami ter med interesi velesil, ki še niso prebolele nasprotij, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna. To je bilo nenazadnje tudi vodilo pri priznanju Kosova. Vsi vemo, da je za stabilizacijo Balkana nujna vključitev Srbije v Evropsko unijo. Odcepitev Kosova je bila temu namen, čeprav tega javno ni nihče trdil. Mimogrede, Slovenija je ob tem odigrala pogumno vlogo, veliko pogumnejšo od sedanje skrivalnice v zvezi s Katalonijo.

 

Evropska unija je posegla tudi v rusko-gruzijskem sporu glede Južne Osetije, ko je takratni predsedujoči Sarkozy potoval v Moskvo in dosegel umiritev. Južna Osetija se je odcepila, priznal je ni skoraj nihče, vendar ljudje tam ne umirajo več. Nesposobnost Evropske unije pa je v celoti prišla do izraza v Ukrajini, kjer je hotela izsiliti rešitve, za katere čas še ni dozorel.

 

In zdaj Katalonija: notranje vprašanje Španije je stališče, s katerim so si v Bruslju umili roke. In dodali, da bi morala Katalonija v primeru osamosvojitve dolgo čakati na članstvo v Evropski uniji.

 

 

Dvojna merila bruseljske birokracije

 

To je eden od razlogov, ki jih navajajo v Bruslju. Zanimivo je, da takega pogoja ni nihče postavljal Škotski, ko je tam potekal referendum o odcepitvi od Združenega kraljestva; nekako logično je bilo, da so prebivalci Škotske državljani Evropske unije, da je njeno gospodarstvo del BDP-ja EU in da je njeno ozemlje del ozemlja Evropske unije, z vsemi prednostmi in omejitvami. Popolnoma isto velja za Katalonijo, vendar je bilo tu stališče Bruslja drugačno. Tu bi lahko še opozoril, da je Vzhodna Nemčija postala sestavni del Evropske unije brez vseh postopkov o širitvi, čeprav je popolnoma jasno, da tisto ozemlje po stopnji razvitosti ni zadoščalo osnovnim pogojem za članstvo.

 

Očitek, da ima Evropska unija dvojna merila, je upravičen.

 

Prav tako je upravičen očitek, da Evropska unija ne obravnava v vseh državah članicah človekovih pravic z enakimi merili. V Bruslju imajo veliko pomislekov na primer na račun Madžarske in Poljske, ne zmenijo pa se za kršitve človekovih pravic v Kataloniji. Policijsko nasilje nad ljudmi, ki mirno čakajo v vrsti pred volišči, in aretacije politikov, ker izvajajo mandat, ki so jim ga podelili volivci, so dejanja v nasprotju z Lizbonsko pogodbo. Ne bom zagovarjal Madžarske in Poljske, ampak v teh dveh državah ne pretepajo demonstrantov in ne zapirajo drugače mislečih politikov. Človekove pravice so eden temeljev Evropske unije.

 

Pa še najmanj dva razloga sta, zaradi katerih bi morali biti v Bruslju zaskrbljeni, eden je izrazito ekonomski, drugi pa političen.

 

 

Problematična kraljevina Španija

 

Španija je velika država, njena ekonomska destabilizacija bi bila hud udarec za Evropsko unijo. Zagotovitev njene stabilnosti pa je v veliki meri odvisna od stabilnosti Katalonije, na katero odpade približno 20 odstotkov španskega BDP. Skratka, ekonomska destabilizacija Katalonije, ki jo je Španija dejansko začela izvajati s selitvijo sedežev velikih podjetij iz Katalonije v druge regije – ampak kapital bi se bil pripravljen seliti tudi v tujino, na kar kažejo zadnja dogajanj v zvezi z brexitom – bi ogrozila stabilnost Španije in posledično tudi stabilnost celotne Evropske unije. V Madridu seveda to odločno zanikajo, bruseljski analitiki pa bi morali vzeti to nevarnost resno v pretres.

 

Drugi razlog je izrazito političen. Dejstvo je, da tri etablirane evropske stranke, torej ljudska stranka, socialisti in liberalci, odločno nasprotujejo osamosvojitvi Katalonije. Razumem, da to počne Ljudska stranka, v kateri je Rajoyev Partido Popular številčno zelo pomembna komponenta, in kjer se Angela Merkel zaradi domačih težav ne more v celoti posvetiti dogajanjem v Evropi; ne razumem socialistov, ki so v Madridu v opoziciji, a so do Katalonije – s častno izjemo slovenske poslanke Tanje Fajon – v celoti na liniji, ki jo zagovarja Rajoy; še manj razumem liberalce, oziroma tolmačim njihovo zadržanje kot ambicijo njihovega predsednika Verhofstadta, da postane vodja velike skupine in torej poveča politično težo v evropskem parlamentu. Ne gre pozabiti, da je predsednik evropskih liberalcev v januarju sklenil dogovor z italijanskim populističnim gibanjem 5 zvezdic, da se njegovi poslanci vključijo v poslansko skupino, a ga je nato poslanska skupina preglasovala. Že na začetku mandata pa so v to poslansko skupino sprejeli špansko desno populistično stranko Ciudadanos, ki je v Madridu najostrejši nasprotnik Katalonije, stranka, ki je pobudnica uvedbe 155. člena španske ustave in torej posledično aretacije katalonskih politikov. Ta stranka nima nič skupnega z liberalnimi idejami in ne sodi v to skupino, kateri je zgodovinsko vedno pripadala Convergencia, stranka Jordija Pujola: stranka, ki se je zdaj preoblikovala okoli odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta. Liberalci niso bili nikoli velika evropska stranka, so pa bili pomembni; v ključnem obdobju širitve EU 2002-2004 je imela celo predsednika Evropskega parlamenta, Irca Pata Coxa.

 

 

Kdo lahko pomaga Kataloncem

 

Katalonci so torej na evropskem političnem  parketu dokaj osamljeni, potrebujejo pa čim več zaveznikov. Lahko računajo na Škotsko nacionalno stranko, lahko na irsko Sinn Fein, lahko na flamske avtonomiste; to so etablirane stranke, ki imajo seveda svoje programe glede avtonomije in neodvisnosti. V zadnjem času pa se na to mavrično koalicijo lepijo stranke in celo posamezniki, ki v svojih regijah zastopajo majhne skupine ljudi, vendar je njihov skupni imenovalec drobitev držav. Glede na dejstvo, da v številnih državah, začenši s Francijo, Nemčijo in Poljsko, obstajajo sile, ki z vidika nacionalnih držav odklanjajo Evropo po zgledu novega ameriškega establišmenta, bi samodejno nastajanje druge koalicije, ki bi šla v nasprotno smer in bi rušila Evropo z zornega kota ne dobro definiranih lokalnih interesov, lahko predstavljalo nevaren protiutež in dodatni element za politično in jutri tudi ekonomsko destabilizacijo Evropske unije.

 

Tu je bruseljsko vodstvo popolnoma odpovedalo. Evropska unija je danes šibkejša kot kdajkoli prej. Vodi jo dejansko ena sama stranka, kateri pripadajo voditelji vseh treh institucij, z obremenitvijo njihove osebne šibkosti, ker so to ljudje, ki nimajo niti politične opore lastnih držav, kjer so njihove stranke v opoziciji. V nasprotovanju osamosvojitvi Katalonije se dejansko borijo za lastno osebno preživetje, ki je odvisno od volje vodilne stranke, v tej pa je Mariano Rajoy pomemben dejavnik. Njegova stranka ima 24 članov poslanske skupine; več imajo samo Poljaki in Francozi, vendar na osnovi volitev iz leta 2014, in Angela Merkel. Glede na zadnje premike volivcev v teh državah Rajoy lahko računa na še večji vpliv, na drugo mesto za nemško CDU.

 

Skratka, katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope. To samo po sebi ni nikakršno odkritje, zagotovo pa bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
35
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 2.910
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.544
03/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.566
04/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.186
05/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.220
06/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.545
07/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.777
08/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 806
09/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.791
10/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 547