Komentar

Katalonija pred volitvami: Katalonci bodo šli tokrat do konca, s svojimi politiki ali brez njih

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno. Madrid grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in zaporom, če bi se poskus katalonske osamosvojitve ponovil. Kakorkoli gledamo, slika ni obetavna. Tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca

17.12.2017 21:45
Piše: Bojan Brezigar
Ključne besede:   Katalonija   Škotska   Španija   Mariano Rajoy   Evropska unija   Bruselj   Angela Merkel

Foto: arhiv portal+

Katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope in bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

Temeljno načelo, na katerega se sklicujejo sile, ki se zavzemajo za neodvisnost Katalonije, je pravica do samoodločbe. Gre za vprašanje, ki je sicer opredeljeno v mednarodnem pravu, vendar je v praksi zelo nedorečeno. Tako meni priznani mednarodni pravnik Joshua Castellino, verjetno eden največjih poznavalcev različnih aspektov pravice do samoodločbe, po rodu iz Indije, sicer dekan pravne fakultete ene izmed londonskih univerz. Leta 2007, ko se je kot aktualna tema postavljalo vprašanje Kosova, sem ga na mednarodni konferenci na Irskem vprašal za mnenje o osamosvojitvi Kosova. Odgovor je sintetiziral v dveh mislih. Prva je bila, da si države niso izmislile mednarodnega prava s samomorilskimi nameni; druga, kompleksnejša, je zadevala definicijo ljudstva, people v angleščini, ki mu mednarodno pravo priznava pravico do samoodločbe: velika večina strokovnjakov vsega sveta je prepričana, da značilnosti Tibetancev, Kurdov in Palestincev ustrezajo definiciji ljudstva, vendar nobenemu od teh ni bila priznana pravica do samoodločbe. Skratka, Castellino je kot ugleden pravnik prepričan, da je vprašanje v prvi vrsti politično in političnih vprašanj ni mogoče reševati na izključno pravni osnovi.

 

Tu je prvi problem  zvezi s sedanjim dogajanjem v Kataloniji. Španija politična vprašanja rešuje z zapori in policijo ter nima odprtih vzporednih političnih kanalov. To ima v svojih genih. V času teroristične dejavnosti baskovske organizacije ETA je Madrid razpustil stranko Batasuna in nato prepovedal vse stranke, za katere je kakorkoli domneval, da nadaljujejo z  njeno politiko. Batasuna je, ko je lahko nastopala, na regionalnih volitvah prejemala med 10 in 18 odstotki glasov.

 

 

Zgodbi Škotske in Katalonije

 

Združeno kraljestvo je ravnalo drugače. Čeprav je bila severnoirska Sinn Fein nekakšno politično krilo organizacije IRA, je London ni prepovedal. Vse od leta 1983 pa do danes je Gerry Adams, lider te stranke, član londonskega parlamenta. Angleži so ohranili odprt politični kanal za politično rešitev, kakršno so z odločilno pomočjo Billa Clintona dosegli veliko prej in na veliko blažji način kot je to uspelo Špancem v Baskiji.

 

Mariano Rajoy zdaj ponavlja isto napako s Katalonci. Kadar se pet let zaporedoma zbere na ulici z isto zahtevo najmanj milijon ljudi - leta 2013 sta je bila celo dva milijona -, ne gre za vprašanje, ki ga je mogoče reševati s sodniki in policijo, ampak mora to početi politika. Ob podobni zahtevi je britanski premier David Cameron razumel politični izziv in je Škotom dovolil referendum ter jim obenem obljubil več avtonomije, če zavrnejo osamosvojitveni predlog. Zmagal je Cameron in če ne bi bilo brexita, bi lahko s prepričanjem govorili, da bo zmaga tudi trajna. Cameron je na srečanju v Londonu Rajoyu ponudil enako rešitev, a je španski premier predlog zavrnil.

 

Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni bodo v Kataloniji volitve, od teh bo veliko odvisno; zdi se mi, da stranke, ki nasprotujejo osamosvojitvi, ne morejo zmagati, taka so razmerja v Kataloniji. Če bodo, kot kaže, imele večino osamosvojitvene stranke, ni znano, kaj bodo naredile. Madrid namreč grozi s ponovno vzpostavitvijo 155. člena ustave in seveda zaporom, če bi se poskus osamosvojitve ponovil. Obstaja še tretja opcija, da namreč odločilna mesta med obema taboroma osvoji katalonska varianta stranke Podemos, kar pomeni, da v katalonskem parlamentu ne bo pogojev za oblikovanje večinske vlade.

 

Taka je današnja slika. Kakorkoli gledamo, ni obetavna, tudi zato ne, ker so Katalonci trdno prepričani, da gredo do konca. Tu politiki niso odločilni. Ulica jih je prisilila, da se opredelijo za neodvisnost, o kateri še pred sedmimi leti, preden je ustavno sodišče na Rajoyev predlog razveljavilo katalonski statut, nihče ni resno razmišljal.

 

Toliko o volitvah, ki so pred nami.

 

 

Katalonija ni od včeraj

 

Če se povrnem k pravici do samoodločbe, naj potrdim svoje prepričanje, da Katalonija nedvomno izpolnjuje temeljne pogoje za uveljavljanje te pravice. Katalonci so narod s svojim jezikom in svojo kulturo, imeli so ustavo veliko pred Španci, imajo lastno zgodovino, bili so stoletja del srednjeevropskih monarhij, del kraljestva Karla Velikega, razlikujejo se od Špancev, ki so jih v zadnjih treh stoletjih kar nekajkrat vojaško premagali. Katalonci so bili prepričani, da bodo ta dejstva odločilno vplivala na Evropsko unijo, da bo posredovala med Madridom in Barcelono za miroljuben iztek osamosvojitvenega postopka, vendar se to ni zgodilo.

 

 

Slika, ki pove vse: nemška kanclerka kot "mati", ki drži roko nad španskim premierjem. (Foto: El Pais)

 

 

Tu se seveda postavlja vprašanje, zakaj bi morala Evropska unija poseči v ta spor. Glavni razlog sega prav v genezo Evropske unije kot dejavnika stabilnosti na stari celini. Vsi radi pogosto pozabljamo, da je Evropska unija nastala iz dogovora med Francozi in Nemci, da se ne bodo več spopadli, potem ko so dvakrat v pol stoletja uničili Evropo. Stabilnost je bila desetletja temeljni cilj velikih voditeljev. Adenauerju, Schumannu in De Gasperiju so sledili drugi, ob koncu stoletja Mitterrand in Kohl ter v Sovjetski zvezi Gorbačov, ko smo v Evropi z optimizmom spremljali razvoj dogajanj. Evropska unija je bila previdna, a vendar učinkovita tudi v spoprijemanju z osamosvojitvenimi procesi. Mislim predvsem na Slovenijo, nekoliko manj na druge predele nekdanje Jugoslavije, predvsem zaradi iskanja težkih, če ne nemogočih ravnovesij med narodi in religijami ter med interesi velesil, ki še niso prebolele nasprotij, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna. To je bilo nenazadnje tudi vodilo pri priznanju Kosova. Vsi vemo, da je za stabilizacijo Balkana nujna vključitev Srbije v Evropsko unijo. Odcepitev Kosova je bila temu namen, čeprav tega javno ni nihče trdil. Mimogrede, Slovenija je ob tem odigrala pogumno vlogo, veliko pogumnejšo od sedanje skrivalnice v zvezi s Katalonijo.

 

Evropska unija je posegla tudi v rusko-gruzijskem sporu glede Južne Osetije, ko je takratni predsedujoči Sarkozy potoval v Moskvo in dosegel umiritev. Južna Osetija se je odcepila, priznal je ni skoraj nihče, vendar ljudje tam ne umirajo več. Nesposobnost Evropske unije pa je v celoti prišla do izraza v Ukrajini, kjer je hotela izsiliti rešitve, za katere čas še ni dozorel.

 

In zdaj Katalonija: notranje vprašanje Španije je stališče, s katerim so si v Bruslju umili roke. In dodali, da bi morala Katalonija v primeru osamosvojitve dolgo čakati na članstvo v Evropski uniji.

 

 

Dvojna merila bruseljske birokracije

 

To je eden od razlogov, ki jih navajajo v Bruslju. Zanimivo je, da takega pogoja ni nihče postavljal Škotski, ko je tam potekal referendum o odcepitvi od Združenega kraljestva; nekako logično je bilo, da so prebivalci Škotske državljani Evropske unije, da je njeno gospodarstvo del BDP-ja EU in da je njeno ozemlje del ozemlja Evropske unije, z vsemi prednostmi in omejitvami. Popolnoma isto velja za Katalonijo, vendar je bilo tu stališče Bruslja drugačno. Tu bi lahko še opozoril, da je Vzhodna Nemčija postala sestavni del Evropske unije brez vseh postopkov o širitvi, čeprav je popolnoma jasno, da tisto ozemlje po stopnji razvitosti ni zadoščalo osnovnim pogojem za članstvo.

 

Očitek, da ima Evropska unija dvojna merila, je upravičen.

 

Prav tako je upravičen očitek, da Evropska unija ne obravnava v vseh državah članicah človekovih pravic z enakimi merili. V Bruslju imajo veliko pomislekov na primer na račun Madžarske in Poljske, ne zmenijo pa se za kršitve človekovih pravic v Kataloniji. Policijsko nasilje nad ljudmi, ki mirno čakajo v vrsti pred volišči, in aretacije politikov, ker izvajajo mandat, ki so jim ga podelili volivci, so dejanja v nasprotju z Lizbonsko pogodbo. Ne bom zagovarjal Madžarske in Poljske, ampak v teh dveh državah ne pretepajo demonstrantov in ne zapirajo drugače mislečih politikov. Človekove pravice so eden temeljev Evropske unije.

 

Pa še najmanj dva razloga sta, zaradi katerih bi morali biti v Bruslju zaskrbljeni, eden je izrazito ekonomski, drugi pa političen.

 

 

Problematična kraljevina Španija

 

Španija je velika država, njena ekonomska destabilizacija bi bila hud udarec za Evropsko unijo. Zagotovitev njene stabilnosti pa je v veliki meri odvisna od stabilnosti Katalonije, na katero odpade približno 20 odstotkov španskega BDP. Skratka, ekonomska destabilizacija Katalonije, ki jo je Španija dejansko začela izvajati s selitvijo sedežev velikih podjetij iz Katalonije v druge regije – ampak kapital bi se bil pripravljen seliti tudi v tujino, na kar kažejo zadnja dogajanj v zvezi z brexitom – bi ogrozila stabilnost Španije in posledično tudi stabilnost celotne Evropske unije. V Madridu seveda to odločno zanikajo, bruseljski analitiki pa bi morali vzeti to nevarnost resno v pretres.

 

Drugi razlog je izrazito političen. Dejstvo je, da tri etablirane evropske stranke, torej ljudska stranka, socialisti in liberalci, odločno nasprotujejo osamosvojitvi Katalonije. Razumem, da to počne Ljudska stranka, v kateri je Rajoyev Partido Popular številčno zelo pomembna komponenta, in kjer se Angela Merkel zaradi domačih težav ne more v celoti posvetiti dogajanjem v Evropi; ne razumem socialistov, ki so v Madridu v opoziciji, a so do Katalonije – s častno izjemo slovenske poslanke Tanje Fajon – v celoti na liniji, ki jo zagovarja Rajoy; še manj razumem liberalce, oziroma tolmačim njihovo zadržanje kot ambicijo njihovega predsednika Verhofstadta, da postane vodja velike skupine in torej poveča politično težo v evropskem parlamentu. Ne gre pozabiti, da je predsednik evropskih liberalcev v januarju sklenil dogovor z italijanskim populističnim gibanjem 5 zvezdic, da se njegovi poslanci vključijo v poslansko skupino, a ga je nato poslanska skupina preglasovala. Že na začetku mandata pa so v to poslansko skupino sprejeli špansko desno populistično stranko Ciudadanos, ki je v Madridu najostrejši nasprotnik Katalonije, stranka, ki je pobudnica uvedbe 155. člena španske ustave in torej posledično aretacije katalonskih politikov. Ta stranka nima nič skupnega z liberalnimi idejami in ne sodi v to skupino, kateri je zgodovinsko vedno pripadala Convergencia, stranka Jordija Pujola: stranka, ki se je zdaj preoblikovala okoli odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta. Liberalci niso bili nikoli velika evropska stranka, so pa bili pomembni; v ključnem obdobju širitve EU 2002-2004 je imela celo predsednika Evropskega parlamenta, Irca Pata Coxa.

 

 

Kdo lahko pomaga Kataloncem

 

Katalonci so torej na evropskem političnem  parketu dokaj osamljeni, potrebujejo pa čim več zaveznikov. Lahko računajo na Škotsko nacionalno stranko, lahko na irsko Sinn Fein, lahko na flamske avtonomiste; to so etablirane stranke, ki imajo seveda svoje programe glede avtonomije in neodvisnosti. V zadnjem času pa se na to mavrično koalicijo lepijo stranke in celo posamezniki, ki v svojih regijah zastopajo majhne skupine ljudi, vendar je njihov skupni imenovalec drobitev držav. Glede na dejstvo, da v številnih državah, začenši s Francijo, Nemčijo in Poljsko, obstajajo sile, ki z vidika nacionalnih držav odklanjajo Evropo po zgledu novega ameriškega establišmenta, bi samodejno nastajanje druge koalicije, ki bi šla v nasprotno smer in bi rušila Evropo z zornega kota ne dobro definiranih lokalnih interesov, lahko predstavljalo nevaren protiutež in dodatni element za politično in jutri tudi ekonomsko destabilizacijo Evropske unije.

 

Tu je bruseljsko vodstvo popolnoma odpovedalo. Evropska unija je danes šibkejša kot kdajkoli prej. Vodi jo dejansko ena sama stranka, kateri pripadajo voditelji vseh treh institucij, z obremenitvijo njihove osebne šibkosti, ker so to ljudje, ki nimajo niti politične opore lastnih držav, kjer so njihove stranke v opoziciji. V nasprotovanju osamosvojitvi Katalonije se dejansko borijo za lastno osebno preživetje, ki je odvisno od volje vodilne stranke, v tej pa je Mariano Rajoy pomemben dejavnik. Njegova stranka ima 24 članov poslanske skupine; več imajo samo Poljaki in Francozi, vendar na osnovi volitev iz leta 2014, in Angela Merkel. Glede na zadnje premike volivcev v teh državah Rajoy lahko računa na še večji vpliv, na drugo mesto za nemško CDU.

 

Skratka, katalonsko vprašanje je prepleteno z neštetimi političnimi hipotezami o prihodnosti Evrope. To samo po sebi ni nikakršno odkritje, zagotovo pa bi moralo biti alarmni zvonec za vse, ki so zadolženi za razmišljanje o prihodnosti Evrope in danes slepo sledijo Rajoyevemu diktatu, da gre pri Kataloniji za notranje vprašanje Španije, ki ga urejajo v skladu z zakonom, to je s policijskim nasiljem in sodnim preganjanjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
5
16.04.2019 22:45
V javnosti prevladuje stališče, da sanacija bank ni bila izpeljana na transparenten ter strokoven način, da je bila preobsežna, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
9
14.04.2019 10:59
Danes, po tridesetih letih od padca Berlinskega zidu, vse bolj glasne postajajo govorice, ki trdijo, da je socializem možen, le ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Čudoviti Danijel Harms: Neskončno, ki nima konca ne na levi ne na desni
1
13.04.2019 22:10
Umetniški postopek, ki ga najdemo v prozi ali poeziji Danijela Harmsa, je vedno pričakovano-nepričakovan. Kaj naj se zgodi po ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neumni "Anschluss" poslanca Matjaža Nemca: Praznik "vrnitve" Primorske bi spremenil v praznik "priključitve"!
8
13.04.2019 06:59
Matjaž Nemec, ki je poslanec socialnih demokratov v državnem zboru in tudi njegov bivši podpredsednik, je avtor predloga ... Več.
Piše: Marko Bidovec
"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"
9
12.04.2019 11:59
Da si diplomacije in diplomati prisluškujejo, je znano. Zaradi tega se po svetu dejansko preveč ne vznemirjajo. Vse obveščevalne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1939 - 2019
7
10.04.2019 22:00
Mnogi avtorji, ki skušajo pojasniti današnje razmere v Evropi in svetu, se zatekajo k različnim zgodovinskim primerjavam. Veliko ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Talking Tom: Ustavite čas in najdite svojo Indijo Koromandijo ...
5
10.04.2019 01:00
Štiri leta in pol odgovornosti, izzivov, uspehov, zmag, učenja. Moja pot pri najbolj slavnem mačku na svetu Talking Tomu od ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Madžarski sindrom: Kako je Mladina zlorabila Viktorja Orbana za dvig upehane naklade
24
08.04.2019 20:00
Slovenski politični tedniki obeh polov že vrsto let zganjajo politično propagando in sploh ne skrivajo več, da podpirajo svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Hunt, Tajani in zgodovina: Napačne besede in potvarjanje
5
07.04.2019 08:00
Morda bi lahko Jeremy Hunt svoje besede izbiral bolj pazljivo, toda mnogi, ki se zaradi tega pritožujejo, želijo potisniti ... Več.
Piše: Keith Miles
Smrti ni, je samo spanje; spati in nič razmišljati!
0
06.04.2019 21:59
Zelo hitro sem zapustil prostor religije (križ) in ideologije (zvezda), da bi se prek trikotnika naselil v krogu. V osemdesetih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenija, zastrupljena dežela: Zgodba o levičarski dvoličnosti, ko gre za skrb za okolje
14
02.04.2019 00:49
Zaradi nekvalitetnega premoga iz Šaleške doline bo treba za TEŠ 6 premog uvažati iz tujine. Če bi bili okolju prijazna država, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O fenomenu neodgovarjanja: Ko je odgovor enak prejšnjemu oziroma ko ga sploh ni
6
31.03.2019 23:45
Kaj nam sporočajo nemi, cinični, posmehljivi ali celo arogantni obrazi pomembnih posameznikov, ki se znajdejo kot priče, ... Več.
Piše: Miha Burger
Brexit ali saga o neki neumnosti: Kdo bo Britancem povedal, naj končajo to farso in ostanejo v Evropi?
10
31.03.2019 12:00
Poskus Velike Britanije, da bi izstopila iz Evropske unije, se je spremenil v mešanico agonije in farse. Znotraj obeh največjih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ali ste kdaj slišali, da bi futuristi porušili kakšen muzej?
1
30.03.2019 22:30
Futurist Fortunato Depero je bil resnično globoko povezan z Roveretom, istočasno pa je prisegal lepoti tehnološkega sveta. Po ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Letele bodo glave, padali bodo direktorji: Začenja se tretji polčas privatizacije državnega premoženja!
10
28.03.2019 23:30
Že dolgo se v enem tednu ni zgodilo toliko kadrovskih sprememb na gospodarsko-finančnem področju, čeprav so koalicijski politiki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O izključevanju in vključevanju: Namesto konca hladne vojne (1990) propagirajo njen začetek (1945)
9
27.03.2019 23:46
Izključevanje na umetniškem področju se imenuje cenzura, na političnem področju čistka ali lustracija. Komunisti so se - uradno ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prodaja naših bank: Nadpovprečno kapitalizirane, povprečno donosne in zlasti nizko vrednotene
4
24.03.2019 21:30
Lani smo prodali državno NLB, letos je na vrsti Abanka. Javnost pogosto ne ve, ali je bila prodajna cena dovolj visoka ali ne. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Univerza je edini prostor, pred katerim bi pokleknil in obmolknil
0
23.03.2019 20:26
James Turrellje zgradil arhitekturno napravo, povezal je arhitekturne stroje za potrebe svetlobno umetniške izkušnje za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
24
21.03.2019 23:45
Koga boste volili na letošnjih evropskih volitvah? Jaz sem se že odločil. Stranko Levica bom. Preferenčni glas bom dal Luki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
12
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,085
02/
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
Uredništvo
Ogledov: 2,414
03/
1939 - 2019
Igor Bavčar
Ogledov: 2,237
04/
Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,576
05/
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
Igor Mekina
Ogledov: 1,771
06/
Neumni "Anschluss" poslanca Matjaža Nemca: Praznik "vrnitve" Primorske bi spremenil v praznik "priključitve"!
Marko Bidovec
Ogledov: 1,708
07/
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
Angel Polajnko
Ogledov: 1,531
08/
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1,444
09/
"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,515
10/
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
Bine Kordež
Ogledov: 812