Preden pričnete brati članek, si za hip predstavljajte, da ste član etične komisije, ki mora odločiti, ali gre za izmišljene ali resnično raziskave. Ker niste vsi profesorji in nimate vsi visokih akademskih nazivov, poskušajte kot laiki s pomočjo zdrave pameti ugotoviti, ali je res, da ni dovolj dokazov, da je šlo prevaro oziroma izmišljeno raziskavo. Kajti glede na to, kar boste vsak čas prebrali, izmišljene in neobstoječe redakcije slovenskih medijv v resnici niso ovira za profesorsko smetano. Pa čeprav ni javna skrivnost, da denimo zunanjepolitična redakcija tednika Mladina ne obstaja in nikoli ni obstajala (kar je Mladina kasneje sama objavila in tako Erjavčevo postavila na laž, vir). Zato seveda ne obstaja niti urednik te redakcije. Pa vendar je profesorica Karmen Erjavec s Fakultete za družbene vede (FDV) naredila intervju z urednikom te redakcije. Enako kot za Mladino velja tudi za zunanjepolitično redakcijo Reporterja: ne obstaja in tudi nikoli ni obstajala. Toda ambiciozna profesorica Karmen Erjavec je uspela narediti intervju tudi s to redakcijo. Enako se je pogovarjala tudi z zunanjepolitično redakcijo poslovnega dnevnika Finance. Ne samo, da takšna redakcija ne obstaja, tudi v množici urednikov in novinarjev, s katerimi naj bi se pogovarjala profesorica Erjavčeva, je bilo menda izvedenih le nekaj intervjujev, pa še to s strani drugih ljudi. Ni odveč dodati, da ni dokazov za nobenega od teh "njenih intervjujev"; nobenega zvočnega ali slikovnega posnetka, nobenih zapiskov ali e-mailov. Ničesar!

Izsek iz strokovnega članka profesorice Karmen Erjavec o uporabi twitterja (2014).

Seveda so bili intervjuji z 134 ljudmi v dolžini 120 ali 90 minut narejeni v mesecu maju, ko so na univerzi predavanja in govorilne ure. Poleg tega pa se je profesorica Erjavečeva zaradi vseh teh pogovorov vozila na vse konce po Sloveniji, kjer je te intervjuje s 84 izbranci izvajala. Torej bi že fizično opravljanje množice intervjujev profesorici vzelo več kot 200 ur časa.

Od 21 politikov nihče ne ve, da bi ji dali intervju

Karmen Erjavec je že leta 2012 opravila 51 intervjujev s politiki in novinarji. In tudi teh intervjujev se nihče ne spomni. Nobenih sledi ni, da bi se res zgodili. Borut Pahor je, denimo, pisno zanikal, da bi sodeloval v taki raziskavi. Enako tudi nekateri drugi politiki. Vsi so to zanikali na lastno pobudo. Toda etična komisija Univerze v Ljubljani pod vodstvom dr. Janeza Možine v tem ni videla nič spornega. Neobičajno je tudi, da etična komisija pri intervjuvancih ničesar ni preverjala.

Izsek iz strokovnega članka, kjer Erjavčeva suvereno navaja intervjuje z 21 uredniki in 30 novinarji.

Akademski Bermudski trikotnik

Karmen Erjavec je za potrebe dveh člankov leta 2012 in enega članka leta 2014 opravila razgovore z 245 posamezniki. Če odmislimo, da se je pogovarjala z neobstoječimi uredniki neobstoječih redakcij, je izredno čudno oziroma - če prav pomislimo - pravzaprav nemogoče, da bi se izgubila vsakršna sled za intervjuvanci, da bi izginili vsi dokazi, da je bilo teh 240 intervjujev resnično izvedenih.

Če torej povzamemo:

• ne obstaja niti en posnetek enega od 240 intervjuvancev, s katerimi je profesorica Erjavec opravila intervjuje za potrebe raziskav;

• ne obstaja nobena sled, da bi se profesorica Erjavec dogovorila za uporabo kakršnegakoli prostora, kjer bi potekale fokusne skupine za 84 udeležencev v različnih krajih po Sloveniji;

• ne obstaja noben transkript posnetkov;

• ne obstaja nobena oseba, ki bi naredila te transkripte;

• ne obstaja niti en e-mail ali SMS, ki bi dokazoval dogovarjanje za izvajanje 84 fokusnih skupin;

• čeprav je po navedbah Karmen Erjavec na vseh 450 osnovnih šolah na spletni strani objavila poziv dijakom za sodelovanje v raziskavi, se niti en ravnatelj v Sloveniji ne spomni take objave (šol je v resnici 458).

• ne obstaja niti en e-mail ali sms, ki bi dokazoval bodisi da so osnovne šole, ki jih navaja Erjavčeva, na svojih spletnih straneh objavile poziv, bodisi da je bila taka objava naročena;

• čudežno je izginilo 21 intervjujev s politiki iz leta 2012;

• nihče od 32 politikov ne ve za tako raziskavo Karmen Erjavec;

• čudežno je izginilo 30 intervjujev z novinarji različnih slovenskih medijev iz leta 2011 in 2012;

• čudežno je izginilo 20 intervjujev z novinarji iz leta 2014;

• čudežno je izginilo 30 intervjujev z uredniki iz leta 2014;

• izginili so tudi vsi zapiski, sms sporočila, emaili o dogovarjanju s 30 uredniki in 20 novinarji leta 2014;

• nihče od 30 urednikov in 20 novinarjev se ne spomni teh intervjujev;

• izginila je tudi analiza 60 profilov, ki jih je profesorica analizirala na Facebooku;

• tudi na Facebooku nobene sledi o fantomskih 60 učencih, ki naj bi sodelovali.

Leta 2017, ko je praktično nemogoče izbrisati vse podatke in digitalne sledi, profesorica Karmen Erjavec nima niti enega dokaza, da je njena raziskava plod intervjujev.

Karmen Erjavec je zaradi suma akademske nepoštenosti leta 2014 zapustila FDV.

In ne samo to. Profesorica v raziskavi navaja, da so sodelovali učenci in dijaki, ki sploh niso dovolj stari, da bi lahko bili že uporabniki Facebooka. Še več, Erjavčeva celo navaja, da je dijake in učence, ki so sodelovali v raziskavi, izbrala glede na prihodek, pri tem pa vsak amaterski uporabnik Facebooka ve, da to socialno omrežje nima predvidnega vnosa podatkov o prihodku. Da ne omenjamo hudo spornega dejstva, da je profesorica - vsaj tako navaja - otroke spraševala o tem, koliko zaslužijo njihovi starši, saj tega podatka otroci nimajo.

Erjavčeva navaja, da je otroke izbirala po "prihodku" (income), čeprav Facebook tega podatka v Sloveniji nima, in trdi, da je vseh 450 šol objavilo na svoji spletni strani vabilo k sodelovanju.

Če komisija pravi, da ni goljufala, potem ni goljufala!

Etična komisija ne glede na vse, kar smo vam predstavili v tem članku, ni našla dokazov, da je si je profesorica Karmen Erjavec vse skupaj izmislila. Dokazov pa ni našla, ker jih tudi ni iskala. Etična komisija zadev ni preverila niti pri eni medijski hiši, čeprav naj bi izmišljena raziskava temeljila na pogovorih z več kot 70 uredniki in novinarji. Niti ene medijske hiše, niti enega urednika, niti enega novinarja v Sloveniji "etični" akademiki, člani komisije, niso vprašali, ali je res sodeloval v raziskavi profesorice Karmen Erjavec. To je tako, kot če bi sistematično izpustili na prostost vse osumljence kaznivih dejanj, ob tem pa ne bi zaslišali niti ene žrtve.

A da vse skupaj ne bi bilo absurdno do skrajnosti, se je zgodilo to, kar se pri nas običajno zgodi: univerzitetni establishment se je spravil na tiste, ki so na vse skupaj opozorili. Po tej logiki je na ljubljanski (državni) univerzi ponarejanje raziskav dovoljeno samo profesorjem, seveda pod pogojem, da svojih kolegov ne prijavljajo.

Izsek ugotovitev etične komisije, ki jih je podprl še senat Univerze v Ljubljani.

Takšni sklepi so bili sprejeti pred nekaj meseci (septembra 2017) in ko je že vse kazalo, da bo pri tem ostalo, da ravnanje Erjavčeve ne bo sankcionirano, da ji akademskega naziva ne bodo odvzeli in da se bodo nečednosti ponovno pometle pod preprogo .. se je vseeno nekaj zgodilo: sklep so na pobudo novega rektorja Univerze v Ljubljani dr. Igorja Papiča - umaknili, formalno pa so se v komisiji odločili, da bodo o zadevi Karmen Erjavec "ponovno razmislili". Po naših informacijah naj bi se to zgodilo prav danes, tj. 19. decembra 2017.

Bo novi rektor Igor Papič premaknil okostenele akademske strukture, ki v primeru Erjavec niso storile ničesar? (Foto: igorpapic.si)

Ne glede na realno možnost, da etična komisija "ponovno premisli" in se odloči drugače kot prvič, pa je madež že nastal. Tisti, ki so doslej spremljali to škandalozno zgodbo bodo dejali: mogoče bi pa lahko v eni od bodočih raziskav kakega profesorja Univerze v Ljubljani našli pogovor o aktualnih zadevah v Sloveniji v letu 2017 z Josipom Brozom Titom? Kajti po logiki, ki je obveljala pri Karmen Erjavec, sankcij zoper prevaranta ne bo, saj ker Tita ni več, ga pač ne bodo mogli vprašati, ali je res sodeloval v intervjuju, zato tudi ne bo neposrednih dokazov, da pogovor ni bil resničen ...

Če bi bili v Nemčiji, Veliki Britaniji ali Združenih državah dr. Marko Pavliha, dr. Marko Uršič, Jani Golob, dr. Iča Rojšek in Zoran Grubič člani kakšne etične komisije in bi v podobnem primeru ravnali tako, kot so pri Karmen Erjavec, bi se tresla gora, kot se reče. Člani komisije bi morali najmanj na zagovor, če ne bi bili celo umaknjeni zaradi suma korupcije. Pri nas pa kljub očitnemu zagovarjanju oziroma ignoriranju profesorske goljufije še naprej predavajo študentom. Kakšen zgled bodo ti ljudje bodočim generacijam, ki jih izobražujejo, naj si misli vsak zase. Še huje pa je, da največkrat ravno ti profesorji postanejo ministri v slovenskih vladah, kjer s podobno prakso zavajanja in sprenevedanja vodijo ministrstva in trošijo davkoplačevalski denar, včasih pa nabolj "etični" med njimi zasede celo stolček predsednika vlade ...