Vsaka zgodba ima vsaj dve plati. Tudi ta, v kateri imamo opravka z nenavadno preprostim izmišljevanjem celega kupa intervjujev z ljudmi, ki v resnici sploh ne obstajajo, ali pa z analizo odnosa osnovnošolcev do Facebooka, v kateri so kot referenca navedene vse slovenske osnovne šole. Karmen Erjavec, ki je bila nosilka obeh raziskav, je bila nekoč redna profesorica na Fakulteti za družbene vede, osrednji valilnici bodočih novinark in novinarjev. Še več, bila je celo predstojnica tamkajšnje katedre za novinarstvo. Afera, ki je pred skoraj tremi leti izbruhnila zaradi teh dveh raziskav, v katerih si je očitno brez posebne domišljije izmišljevala intervjuvance, jo je sicer stala službe na FDV, kar je bila zanjo osebno bržkone huda osebnostna preizkušnja. Toda ker vsak odgovarja zase in za svoja ravnanja, se v to plat zgodbe ne bomo spuščali.

Pač pa bomo odprli tisto drugo, institucionalno plat. Kako se je na akademsko nepoštenost oziroma - če uporabimo preprost jezik - goljufijo odzvala naša osrednja alma mater, Univerza v Ljubljani, pod okrilje katere spada Fakulteta za družbene vede. Prav tu se je namreč vse pošteno zapletlo. O potvorjenih znanstvenih delih, ki ju je ob Erjavčevi pripravljalo še nekaj ljudi, vendar je bila kot nosilec projekta ona v celoti odgovorna zanju, smo na portalu+ izčrpno poročali že včeraj. (vir). Erjavčeva je v obširni študiji - mimogrede, zanimivo bi bilo vedeti, kdo jo je financiral -, navajala več deset intervjujev z uredniki in novinarji, ki pa jih v resnici sploh ni izvedla, ker ne obstajajo. V naslednji raziskavi, v kateri je preiskovala vpliv socialnih omrežjih oziroma Facebooka na učenje in vzpostavljanje neformalnega povezovanja med osnovnošolci, pa je trdila, da je vabilo za sodelovanje objavila na spletnih straneh vseh slovenskih osnovnih šol, vse skupaj pa je bilo problematično tudi zaradi starosti otrok (13 oziroma 14 let) itd.

Komisija za etična vprašanja Univerze v Ljubljani, ki se je dve leti ukvarjala s primerom Karmen Erjavec, je na koncu kapitulirala. To je seveda samo en možen odgovor, ki predpostavlja, da je šlo za tako neverjetno zahteven primer, da ga sedmerica članov komisije, uglednih in etičnih profesorjev ter profesorice, enostavno ni zmogla rešiti. Zahtevnost se je pokazala že s tem, da se komisija ni potrudila niti toliko, da bi zaslišala urednike in novinarje medijskh hiš, ki jih Erjavčeva omenja, čeprav se je ugotovilo, da njihovih funkcij v resnici - ni.

Komisija za etična vprašanja Univerze v Ljubljani je po dveh letih trdega dela zaključila ne le s tem primerom, ampak tudi s svojim mandatom (kako prikladno, mar ne?). Uradno je prišla do frapantnega zaključka, da je Erjavčeva sicer res ravnala "metodološko in etično nesprejemljivo", obenem pa so si profesorji pilatovsko umili roke, češ da se njenega nepoštenega ravnanja ni dalo zatrdno dokazati - zaradi česar se postopek dokončno zaključuje. Z drugimi besedami, ko je sedmerica članov komisije ugotovila, da Karmen Erjavec ne morejo dokazati goljufivega ravnanja - pri čemer se okoli tega niti niso posebej trudili -, je sum akademske nepoštenosti formalno in bržkone dokončno ovrgla. Še dobro, da "etična komisija" ne preiskovala ropa banke, saj bi bržkone ugotovila, da ni dokazov zanj, saj ropar ni vodil evidence svojih podvigov ...

Kolegi z Mladine so bili doslej edini, ki so v posebni izjavi (vir) opozorili, da si je Erjavčeva intervjuje z štirimi uredniki in novinarji njihovega tednika enostavno izmislila. Včeraj so se oglasili tudi iz MMC Televizije Slovenija (vir) in zatrdili, da ne držijo navedbe profesorice Erjavčeve v reviji Journal of the European Institute for Communication and Culture, češ da so v okviru raziskave o uporabi tviterja pri slovenskih novinarjih leta 2014 opravili tudi intervjuje z zunanjepolitičnim urednikom in notranjepolitičnim urednikom spletnega novičarskega portala rtvslo.si. Z RTV Slovenija sporočajo, da takšne funkcije pri njih na MMC "ne obstajajo in tudi v preklosti niso obstajale".

Toda "etična komisija" se je primera lotila s takšno akademsko sterilnostjo, da bi lahko koga spomnila na začetene preiskovalne postopke znotraj cerkve, ko je šlo za vprašanje pedofilije: nobenih prenagljenih sklepov ali celo zasliševanj, vsi smo vendar nedolžni in verjamemo v Boga ... Nekako tako je delovala "etična komisija" - ni zaslišala nikogar, ki bi hitro pojasnil hudo problematično metodologijo dela profesorice Erjavčeve. In da bo absurd še večji, komisija ni zaslišala niti Erjavečeve same (!), s čemer je grobo kršila njene procesne pravice. Tukaj ima Nataša Pirc Musar, pravna zastopnica Karmen Erjavec, prav. Brez pravice do zagovora in obrambe je vsak proces brezpredmeten in fundamentalno nepošten.

Zaradi vsega tega se laiki sprašujemo, kako to, da je Komisija za etična vprašanja tako zelo "šlampasto" opravila svoje delo? Je želela tako "pokriti" Erjavčevo? Tudi če je ni, tudi če so imeli profesorji in profesorice v njej same dobre namene, so s svojo pasivnostjo in nezmožnostjo izpeljati korekten in vsebinski postopek povzročili prav to - občutek nekakšne imunitete, ki velja znotraj akademskih krogov za "naše". Kot sem karikiral že uvodoma: vrana vrani ne izkljuje oči.

Na Fakulteti za družbene vede, kjer so očitno precej bolje vedeli, kaj se dogaja, s sklepom senata Univerze v Ljubljani seveda niso navdušeni, vendar ne morejo narediti praktično ničesar. Njeno ravnanje lahko še naprej obsojajo in grozijo, da bodo s sklepom senata "seznanili znanstvene revije, ki jih primer zadeva". Prava reč. Nič se ne bo zgodilo. V stilu, da se je tresla gora, rodila pa miš, so tudi na ljubljanski univerzi včeraj ponovili, da najstrožje obsojajo "objavljanje objavljanje raziskovalnih del, ki zaradi neizsledljivosti in nedostopnosti raziskovalne dokumentacije ne vzdržijo znanstvene presoje verodostojnosti". To v slovenskem prevodu pomeni, da goljufij ne marajo. Toda glede na primer Karmen Erjavec je blaga verbalna obsodba s ščepcem moraliziranja tudi največ, kar lahko pričakujemo od naše akademske tovarišije.

P.S. Mimogrede: le kako je bila lahko Karmen Erjavec na FDV predstojnica katedre za novinarstvo, če pa očitno ni poznala niti najbolj osnovnih kadrovskih zasedb in uredniških funkcij v glavnih slovenskih medijih? Če bi jih, potem ne bi navajala funkcij in položajev, ki jih v resnici ni. Morda sploh ne bi odkrili njene "akademske nepoštenosti", kot se po novem reče goljufijam, če bi si Erjavčeva izmislila vsaj intervjuje z realnimi liki ...