Ko sva pred davnimi leti s prijateljem Dragom Demšarjem koračila po Beethovnovi ulici, sva na lepem osupla zastala. Tam sva v pritličju ene od hiš zagledala človeka, ki je v oblaku prahu z veliko vnemo klesal in spet pozidaval prostor, v katerem je bil. Demšar si ni mogel kaj, da ga ne bi ogovoril:

"Kaj pa vi počnete tu? A imate dovoljenje, da boste podrli to hišo, ki zaenkrat še trdno stoji na nogah?"

"Tu bo kmalu zaživel jazz klub, ki ga Ljubljana več kot potrebuje", je rekel možak, ki sem ga v življenju prvič videl.

To ni bil nihče drug kot Drago Gajo, pri katerem sem imel kasneje tudi kot urednik lepo vrsto odličnih pisateljskih srečanj in tiskovnih konferenc ob izidih knjig. V zakulisju, kjer se je pogosto, po nastopih ali pa tudi ne, srečevala tovarišija, ki jo je gojil, sem spoznal celo vrsto odličnih umetnikov in intelektualcev. zato je bil in je še vedno Jazz club Gajo zame pojem zaradi duhovnega, družabnega in še posebej glasbenega zamaha, ki ga je vzpostavil in vzdrževal ta zidar z Beethovnove.

Klub je tam deloval skoraj dve desetletji, natančneje od 1994 do 2010. leta. V tem času je Drago Gajo v klub ves čas vlagal denar in energijo, s katerimi ga je povzdignil v enega najveljavnejših in programsko živih, rekel bi celo edinstvenih kulturnih srečevališč z mednarodno udeležbo v ljubljanskem mestnem jedru, ki je danes povsem opustošeno. V gosteh je imel ne samo domače, ampak tudi celo vrsto tujih, predvsem glasbenih umetnikov. Za predelavo in adaptacijo kletnih prostorov pa za ozvočenje in klubsko opremo je menda takrat potrošil 200.000 mark.

Po denacionalizaciji, v času tranzicije, ki je omogočala tudi nekaznovano krajo družbenega premoženja, je hišo, kot je ugotovila tudi KPK, dobil v roke novopečeni ljubljanski tajkun. Ta je Jazz club Gajo, ne da bi trenil z očesom, postavil na cesto, okna pa zaplankal z dilami. Te menda še danes krasijo elitno Beethovnovo ulico in pričujejo o zaplankani pameti, ki je doma za njimi.

Ker je po nekaterih znamenjih zaslutil, kaj ga v novih razmerah lahko doleti, pa tudi zato, da si v poletnih mesecih zagotovi primernejše okolje za delovanje jazz kluba, je leta 2005 poiskal zavetje pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP), ki domuje v hiši z vrtom na Tomšičevi 12 nasproti Narodnega muzeja v Ljubljani. Pisni viri hišo prvikrat omenjajo leta 1932, takrat jo je prenovil tedanji lastnik Oskar Ebenspanger, odtod tudi njeno ime, Vila Ebenspanger. Prenova naj bi po posrednih pričevanjih potekala po načrtih takrat uveljavljenega ljubljanskega arhitekta Josipa Costaperaria.

Po italijanski kapitulaciji je leta 1943 nemški okupator tedanje stanovalce izselil in jih deportiral v koncentracijska taborišča. vilo pa namenil za bivališče zdravnikov iz Mladike, ki je postala vojaška bolnišnica. Po končani vojni si njene prostore za bivanje lastijo komunistični veljaki, edino preživelo Ebenspangerjevo - Adelo pa, v njihovi značilni maniri, nastanijo v skromno bivališče ob pivovarni Union. Leta 1957 se v Ebenspangerjevo vilo vseli Društvo slovenskih pisateljev, ki objekt v letih pred osamosvojitvijo v celoti dokončno odkupi. Poleg Društva pisateljev imajo v vili prostore tudi Društvo slovenskih prevajalcev, Slovenski center PEN in restavracija Kluba kulturnih delavcev.

Gaja je pritegnil popolnoma zanemarjeni vrt v okrilju tega društva nasproti Narodne galerije. Pogodbo za uporabo vrta je moral z DSP obnavljati in podpisovati vsako leto znova. Prvi, s katerim jo je podpisal, je bil pisatelj in gospodar društva Vlado Žabot. Ta podpis ga je, kot mi je povedal sam, stal okroglih 100.000 mark.

Že za samo čiščenje in sanacijo vrta je moral najeti 14 kamionov, ki so šavje in drugo odpadno robo odpeljali proč. Sledila je še napeljava vodovoda in elektrike na vrt, pa izklop in polaganje kanalizacije pa še cela vrsta drugih stroškov, ki so za tako podjetje nujni, še zlasti v strogem centru "najlepšega mesta na svetu". za povrh pa nikoli ni prav dobro vedel, ali mu bodo pristojni kalibri na DSP pogodbo podaljšali. Lahko mi verjamete, da se je prijatelj Drago Gajo v vse to podal, ker ni pameten podjetnik, ki bi se odločil za takšno ali temu podobnp naložbo pod opisanimi pogoji. Kajti prav zdaj po 13 letih odličnega delovanja jazz cluba na oživljenem vrtu nekdanje vile, so ga vrgli ven, ker DSP in slovenski PEN očitno menita, da bi lahko kaj več zaslužila z drugim najemnikom. Tu se pri meni zastavlja ključno moralno vprašanje.

Dokler je vrt opustel sameval, se nihče na DSP ni kaj dosti zganil, da bi ga oživil in mu vdihnil programsko vsebino, s katero bi dopolnil programsko ponudbo v Ljubljani. Zdaj, ko je to storil Gajo, ki je v dežju in soncu vzdrževal in skrbel za klubski program, s čimer je postal pri kulturnikih znan ne le v Ljubljani in v Sloveniji, ampak tudi v tujini, so ga pa nekateri veljavni ljudje v DSP in PEN nagnali z vrta na cesto.

Vse to, kar je Gajo vložil v svoj jazz club tako po gmotni kot po vsebinski strani, je povezano z njegovim duhovnim habitusom. Povedati je namreč treba, da je Gajo mednarodno priznan džezist, ki obvlada več instrumentov, vrhunski pa je na bobnih. Že 40 let se čez zimo vrača igrat v Los Angeles, kar mu je omogočilo, da je zbral denar za ustanovitev in delovanje ljubljanskega Jazz cluba Gajo. Če ne bi bil tako privržen glasbi in kulturi v širšem pomenu besede, zagotovo ne bi že ves čas tako sodeloval tudi s pisatelji, ki so, tako kot jaz, pogosto nastopali v njegovem klubu. To so dobro zaznavali in upoštevali tudi prejšnji predsedniki in člani upravnega odbora DSP.

Sprašujem se, zakaj se danes podira toliko let zelo občutena, veljavna in dejavna empatija med Jazz clubom Gajo in DSP. Je posredi denar, osebno nerazumevanje, klikarstvo ali morda še kaj drugega?

Niko Grafenauer je član SAZU, sicer pa pesnik, esejist ter dolgoletni urednik založbe Nova revija.