Katalonsko vprašanje je dobilo svojevrsten odmev tudi v Sloveniji, kjer je nekdanji predsednik Kučan že večkrat podprl pravico Kataloncev do samoodločbe, vendar se je ob njegovem zadnjem javnem pismu oglasil veleposlanik Kraljevine Španije v Ljubljani José Luis de la Peña in ga precej neposredno okaral, da s svojimi izjavami ogroža dobre odnose med Slovenijo in Španijo. Ambasadorjeve besede so balzam na rane slovenske desnice, ki je v primeru Katalonije očitno požrla ves svoj ponos in že ves čas zgolj tiho sledi uradni politiki Evropske ljudske stranke (EPP) glede Katalonije. Poanta Kučanovega odnosa do Katalonije je zelo preprosta: vsaj tokrat ima prav. Problem slovenske antikomunistične desnice, je ta, da tega noče in ne more sprevideti, ker Kučana patološko sovraži.
Da nekdanji predsednik republike Milan Kučan, ki mu desnica očita, da osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila njegova "intimna opcija", zelo odločno podpira pravico Kataloncev do samoodločbe in neodvisnosti, je postalo jasno že v prvi polovici tega leta. Še bolj neposredno se je Kučan izpostavil jeseni, v času katalonskega referenduma, ki ga je španska represivna oblast poskušala nasilno preprečiti. Morda je Kučanova naklonjenost Kataloniji tudi nezavedna posledica slabe vesti, ker je bil vsaj v začetnem obdobju zelo zadržan do slovenske osamosvojitve in se je na pravo stran zgodovine postavil šele tik pred zdajci. Kakšni so dejanski razlogi za njegova stališča, ki so - to mu moramo brez zadržkov priznati - vsaj tokrat načelna in jih lahko samo podpremo, je pravzaprav vseeno in bo ostalo predmet političnih ali celo politikantskih debat dežurnih desničarjev, ki Kučana sovražijo. Razumni ljudje, tudi takšni, ki so bili do nekdanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije vedno kritični, toda argumentirano, ne pa histerično, se bodo odzvali drugače. Rekli bodo, da ima vsaj tokrat Kučan pač prav. Z drugimi besedami: to, kar nam sporoča glede Katalonije in Kataloncev, je res.
O tem, kaj je res in kaj ni, bosta bržkone vedno obstajali dve zelo nasprotujoči si "resnici". Tudi razmerja moči v Evropski uniji, Evropski komisiji in celo Evropskem parlamentu so takšna, da katalonski neodvisnosti nikakor ne dajejo velikih možnosti. Konservativci so proti, socialisti (z nekaj redkimi izjemami) prav tako. Edini, ki so še kolikor toliko nevtralni, so liberalci. Slovenska politika se je - in to smo na portalu+ jeseni že večkrat poudarjali - glede Katalonije presenetljivo dobro držala, vsaj če imamo pred očmi našo običajno mlahavost in nagnjenost k podrejanju Bruslju. Vseeno pa je bivši predsednik Kučan stopil še korak dlje in izpostavil nekaj zelo problematičnih točk, tudi v zgodovinskem kontekstu fašizma oziroma frankizma na Pirinejskem polotoku, ki so očitno razburile špansko diplomacijo. Veleposlaniki se namreč silno redko javno oglašajo in neradi polemizirajo v medijih s predstavniki države gostiteljice. To, da je Kučan nekdanji predsednik, je v tem kontekstu povsem brezpredmetno.
Španski veleposlanik v Ljubljani José Luis de la Peña se je obregnil ob okroglo mizlo Kučanovega Foruma 21, posvečene razmerah v Kataloniji, ker da na njej ni bilo nikogar, ki nasprotuje osamosvojitvi Katalonije. De la Peña je v pismu Milanu Kučanu, objavljenemu v Dnevniku 20. decembra (vir), očital pomanjkanje intelektualne poštenosti in objektivnosti, ko gre za Katalonijo. Kučanove izjave in opažanja, je zapisal veleposlanik, so "nesprejemljiva in bi morebiti izpadla celo žaljiva, če se ne bi, ker so neutemeljena, diskreditirala kar sama".
V nadaljevanju José Luis de la Peña pravi takole:
"Vi in drugi udeleženci okrogle mize se oklicujete – si mislim, da izhajajoč iz utemeljitve, da ste zato moralno in zgodovinsko kvalificirani – za pooblaščene za podeljevanje ali zavrnitve potrdil o demokratičnosti, v tem primeru državi članici Evropske unije, kot je Španija, ki je uresničila zgleden prehod v demokracijo in katere demokratične standarde in vladavino prava leto za letom priznavajo vsi pristojni večstranski organi (...) Trditi, da so v Španiji politični zaporniki, je še ena neutemeljena brezobzirnost, ki je ni mogoče razložiti drugače kot z absolutnim nepoznavanjem prava. V Španiji, tako kot v kateri koli drugi priznani in uradno potrjeni demokratični državi, ni političnih zapornikov, ampak politiki, ki so v zaporu zaradi kršitve zakona in to priznava praktično celotna mednarodna skupnost (izjeme govorijo zase) ter organi kot Amnesty International (...)."
V lucidnem pismu španski veleposlanik izraža bojazen, da Kučanovo obnašanje oziroma odnos do Katalonije ne prispeva pozitivno k dobrim odnosom med Slovenijo in Španijo, nasprotno - jih celo ogroža. Po besedah de la Peñe so Kučanova stališča globoko nepravična in celo žaljiva do Špancev in Kataloncev. Na koncu veleposlanik ugotavlja, da je Španija "aktivno podprla vstop Slovenije v evroatlantske institucije in se ji nikoli ni zoperstavila na nobenem področju, ne v zunanji ne notranji politiki, ne na gospodarskem, socialnem, kulturnem ali kakršnemkoli drugem področju".
Preden pridemo h Kučanovemu odgovoru, se bomo ustavili ob zgornji trditvi, ki bi ji lahko kdo oporekal v eni točki - in tudi ta ima precej velik notranjepolitični naboj v Sloveniji. Gre pa za neuspešno kandidaturo Danila Türka za generalnega sekretarja OZN, ki jo je Cerarjeva vlada sicer podprla, država je za nekdanjega predsednika Türka dejansko tudi lobirala, vendar pri tem niso bili uspešni, zato se je ta kandidatura sprevrgla v precejšen fiasko tako na osebnem kot tudi kolektivnem oziroma državnem nivoju. Španija je takrat - in tega veleposlanik de la Peña javno seveda ne more in ne sme priznati - zelo intenzivno lobirala za "svojega" kandidata, Portugalca Antónia Guterresa, ki je bil na koncu tudi izvoljen za generalnega sekretarja.
Z drugimi besedami, Španci so lobirali proti Sloveniji.
Kakorkoli, na Špančevo pismo se je Milan Kučan odzval s precej kratkim odgovorom:
"Prepričan sem, da v Sloveniji ni človeka, ki se ne bi z veliko spoštljivostjo spominjal zglednega prehoda Španije iz obdobja Francove diktature v demokracijo, na katerega me opozarjate. Vendar moram ob tem povedati, da nihče, ne človek ne nobena država nimata licence demokratičnosti, ki bi veljala enkrat za vselej. Tudi Slovenija ne.
Demokratičnost je potrebno dokazovati in jo potrjevati vselej na novo, ob vsakem dogodku in v vsakokratnih novih okoliščinah, ki jih prinaša razvoj. O demokratičnosti tudi ne govorijo toliko statistični podatki, na katere me napotujete, ampak predvsem dejanja oblastnih organov. Naj vas spomnim, demokracija se vselej dokazuje v odnosu do tistega, ki misli drugače.
Španska vlada Mariana Rajoya je imela in še vedno ima, še posebej sedaj po izidu nedavnih regionalnih volitev v Kataloniji, sijajno priložnost, da dokaže in potrdi svojo demokratičnost. Ne s policijskim nasiljem, ne s kriminaliziranjem političnih nasprotnikov, ne z zapori in ne s sodišči, temveč z dialogom. Z dialogom tudi o vprašanjih, zaradi katerih veliko Kataloncev v Španiji ne prepoznava države, ki je prijazna do njihove nacionalne identitete in prihodnosti.
Samo za to gre, gospod veleposlanik, za dialog."