Če bi iskali tisto nekaj, kar prebivalce te zemeljske oble še druži v času in navalu antropocena, potem je, žal, danes to samo dvoje. Prvo se nanaša že na res dolgoletna trenja, ki jih poznamo že na veke vekomaj: namreč ti, ki verujejo v to, bi se bockali s tistimi, ki verujejo v tisto drugo. Če smo vseeno malce bolj radovedni in si skušamo ustvariti širši kontekst tega prepiranja, potem dokaj hitro uvidimo, da ne gre samo za to, da so uničili najbolj razkošno mošejo v Damasku; ne gre samo za to, da v Indiji muslimani doživljajo pogrom; ne gre samo za vprašanje prestolnice Jeruzalema; ne gre samo za krilatico "za otroke gre"; ne gre samo za dejstvo, da hinduistično sveto kravo zahodnjaški genetiki pretvarjajo v znanstveno prehrambeni eksperiment; ne gre samo za to, da vse možne korporacije kradejo iz vsem nam skupne, kolektivne dediščine narave in znanja; ne gre samo za to, da protestantje ne zmorejo več delovnega tempa in pregorevajo - NE, gre tudi za to, da se vse prostore, hiše, hrame, spomenike, kulturne in religiozne artefakte na vsak način hoče izbrisati, izničiti, jih spremeniti v pepel, jih odmašiti - samo za to (!), da bo lahko stekel skozi nov duh, ki bo oznanjal svobodo in potencial za vse zemeljske otroke. Seveda smo cinični pri vsem zgoraj napisanem, kako človek danes ne bi bil sploh ciničen, ko se zdi, da v obstoječi družbi ali skupnosti ni več niti enega preostalega skupnega javnega prostora, ki ne bi se izognil tej tehnokratski gonji po novi tehnološki revoluciji, ki podira, žre, ubija in mori, laže, krade in se pri vsem tem neverjetno dobro počuti in zabava?

Zid. (Foto: Manoel Penicaud)
Da ne bo pomote, smo v prazničnem času, potrebno bi bilo dvigniti višje steklene kozarce, se posladkati s šampanjcem in drug drugega potrepljati, da smo celo leto delali dobro, da smo nekaj naredili in da je svet zaradi tega boljši.
Pa vendar, vsakemu normalnemu človeku je po politični, medijski, ekonomski, psihološki, sociološki, homofobni in skrajno imbecilni propagandi, ki smo jo lahko spremljali v času ameriških volitev v medijih (karkšni koli že so), želodec malce pregorel. Samo najbolj hrabri so spremljali ta resničnostni šov pokemončkov, ki so nas skušali prepričati, da gre za vojaško in globalno velesilo, ki obvladuje koncertne tone vsem v zemljo vpletenim. Tisti, ki tega nismo bili zmožni, smo pač malce požvižgavali, si prikimavali, da smo to že od vedno vedeli in si pač vso to zadevo bolj lahkotno vzeli. Kolikor je to sploh bilo mogoče.
Ozadja korporativnih, političnih, pravnih, bančnih iger ni razkril nihče, zatorej ni bilo zares potrebno napenjati blagotvornih možgančkov ob teh krilaticah in debelih marketinških šalah, v katere nihče, ki je mlad in inteligenten po srcu, res več ne verjame. Pa vendar. Mnogo bolj pomembno od tičev in pusic današnjega Hollywooda (playboy style makes me feel alright!?) se zdi problematizirati versko nestrpnost, ki smo jo že omenili, industrijsko ter vizualno opustošenje zahodne kulture, kot tudi - ne boste verjeli - veliko verjetnost svetovne vojne v obliki takih in drugačnih raketic, ščitov, nuklearnega orožja, militariziranih robotov in podobnih high tech hybrid warfare igračk. Seveda moramo ob vsej tej resnobnosti nastale situacije ohraniti trezno glavo, optimizem in konstruktivnost, ker časi niso samo nevarni in komični, pravzaprav so absurdni in žalostni! Res, koliko metafor mora danes človek porabiti za to, da bi vsaj skušal zapopasti družbeno realnost, v kateri smo se znašli. To bi danes znal morda samo gledališki režiser, pisec dramskega besedila ali scenarija za film, a ŽAL ob vsem tem NE smemo pozabiti, da NE gre še za en artefakt ali neko vejo tipa umetnosti, ampak GRE za NAŠO realnost, ki bi jo morali vzeti vsaj malo bolj smrtno resno, če bi nas res kaj brigalo za rodove, ki prihajajo za nami.
Ampak ne.
Tu je čas božička, pa dedka mraza, pa jelenčkov, pa morda čas za kakšno linijo belega pudra, ki so nam ga dostavili iz Londona ali Kolumbije, čas je za malce digitalne muzike, za par res dobrih vizualij, pa za kakega dobro zapečenega purana, morda tudi nafilano svinjico, SAMO da bo vse teklo in brbotalo ter bo želodec poln in krava sita. Čas je, da se malce poveselimo, da naredimo par selfijev, da ob tem še pofotkamo naše malčke, nalepimo vse na facebook in stvar bo rešena - če pa že ne bo rešena, bo vsaj jutri malce znosnejši. Kajne? Kdo se v tem času sploh želi ukvarjati s teroristi ali pa zalogami nuklearnega orožja, če človek ne ve več, kam bi se obrnil.
Kdo je sedaj bad guy? Trump, Putin ali prednjači Kitajska, Severna Koreja, Iran? Kaj je sedaj s to Savdsko Arabijo? In kakšno vlogo pri vsem tem igrata Evropa in NATO? Kdo sploh še loči med temi good guys, ki delajo sklece, si pumpajo mišice, imajo ob sebi hude bejbe in so sploh alfa in omega držav, v katerih čičkajo na tronih in rožljajo z orožjem? In ali se samo meni zdi, da gre samo za en in isti osebnostno-psihološki profil moškega in profil svetovnega diktatorja, ki ga je že Chaplin upodobil v liku Hitlerja pred izbruhom 2. svetovne vojne - ali pa sem jaz kaj pomešala in nisem na tekočem? Hja, kdo bi vedel.

Pa vendar. Če je katera izmed stvari v Solunu zares vredna ogleda danes - potem je to Muzej fotografije, ki gosti to prekrasno in pomensko polno razstavo Shared Sacred Sites in the Balkans and the Mediterranean. Razstava nas skuša na svojstven način prepričati, da so si kristjani, židje in muslimani v mediteranskem prostoru, tem poslednjem zatočišču ideje o toleranci, vsaj hipotetično gledano, delili skupne, posvečene, svete prostore. Človek se pri tem res zamisli. Kako naj to romantično idejo skupnega in kolektivno svetega razume danes?
***
Obiskovalec muzeja se ne pusti zmesti. Preden vstopi v solunski Muzej fotografije, pogleda na desno in zapazi varnostno kamero. Potem se ozre na levo, tam ga pozdravi oglas ThessWiki in še možnost aplikacije (appa): intheloop.gr. Potem veselo vstopi in se povzpne na prvo nadstropje. Obiskovalec je navdušen nad kvaliteto razstave, ki ga vabi v svoj objem. Skoraj se mu že začnejo potiti rokice od veselja, nevrončki poskočijo, učki se zasvetijo. Potem pa ga od strani prijazno povabi glas osebja, ki skrbi za prodajo kart.
"Oprostite, ste že kupili vstopnico za razstavo?"
"Ne še, ampak imam študentsko izkaznico, sem študentka iz Aten."
Obiskovalka izvleče ven študentsko izkaznico in gospodična za prodajo kart je vidno zadovoljna.
"Dobro, potem mi morate dati samo 1 evro."
Obiskovalka pobrska po denarnici in vidi, da ni niti enega cekina notri.
"Oprostite ali lahko malce kasneje poravnamo, bi si še za domov odnesla par knjig in fotografskih katalogov. Naravnost obožujem primerke fotografov, ki jih imate tu na izložbenem oknu."
"NE. To pa ne bo šlo. Ne prejemamo bančnih kartic. Ne poslujemo na ta način."