Ugledni ameriški komentator in strokovnjak za globalno politiko Fareed Zakaria je v Washington Postu konec lanskega leta objavil članek o zatonu vpliva Združenih držav Amerike (The decline of U.S. influence is the great global story of our age, vir), kar naj bi bila po njegovi oceni "velika globalna zgodba našega časa". Tvorec, čuvar in izvrševalec obstoječega mednarodnega sistema, ugotavlja Zakaria, se umika v egocentrično izolacijo. Evropa, druga velika podpornica in zagovornica odprtega, na pravilih osnovanega sveta, pa ni sposobna odločno delovati na svetovnem odru z jasno vizijo ali namenom. Evropa ostaja obsedena z usodo lastnega evropskega projekta.
Izraelsko-ameriški psiholog Daniel Kahneman, ki je za izboljšanje našega razumevanja človekove motivacije leta 2002 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, je nekoč izjavil: "Nihče ni nikoli sprejel odločitve zaradi številke. Potrebna je zgodba." Ta resnica velja tako za narode kot za posameznike. Države so vedno ravnale v okviru večje mednarodne zgodbe. Toda kakšna je današnja globalna zgodba? Desetletja je bila velika prevladujoča pripoved hladna vojna. Skoraj vsak narod je ali sodeloval pri kontekstu te ideološke, politične in vojaške bitke ali mu je nasprotoval. Potem je prišlo leto 1989 in propad komunizma. V naslednjih dvajsetih letih je odpiranje sveta – globalizacija – postalo vodilna misel, saj so si države prizadevale, da bi postale novi vroči trgi; zahodni demokratični kapitalizem se je zdel neizbežen, podprt z močjo in prestižem ZDA. Štirje napadi 11. septembra so zadali oster udarec tej nenevarni zgodbi in začasno se je za islamski terorizem zdelo, da bo usmerjal tok zgodovine. Toda izkazal se je za prešibko in omejeno silo, da bi bil velika globalna zgodba.
In kako je zdaj? Zagovarjam stališče, da je danes največji trend zmanjševanje ameriškega vpliva. Ne zmanjševanje ameriške moči, kajti država ostaja gospodarsko in vojaško v svoji ligi, temveč upadanje njene želje in zmožnosti, da bi to moč uporabila za oblikovanje sveta. Sedanja administracija se zdi osredotočena na rušenje velikih dosežkov Združenih držav – kot to počne s Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) – ali pa je enostavno ne zanima delo na svetovni ravni. Donald Trump bo prvi predsednik v skoraj sto letih, ki bo prvo leto vladanja zaključil, ne da bi povabil na državno večerjo enega samega voditelja tujega države.
Upadanje ameriškega interesa za vodenja sveta že povzroča, da so se druge države začele temu prilagajati. V decembru (2017) je nemški zunanji minister Sigmar Gabriel izjavil, da "najpomembnejše spremembe, ki zadevajo zahodni svet in svet kot celoto", izvirajo iz "umika Združenih držav pod Trumpovim vodenjem z mesta zanesljivega poroka multilateralizma pod zahodnim vplivom". Ta premik, je poudaril, "pospešuje preobrazbo svetovnega reda ... in tveganje trgovinskih vojn, oboroževalnih tekem in oboroženih konfliktov narašča".
Za Evropo, je dejal Gabriel, je situacija skoraj življenjskega pomena. Vse od druge svetovne vojne je bila "Evropa kot ameriški projekt v Združenih državah jasno razumljen interes. Kakorkoli, trenutna ameriška administracija zdaj dojema Evropo na zelo distanciran način, nekdanje partnerje ima za tekmece, včasih celo kot najmanj gospodarske nasprotnike". Pozval je Evropo, naj vzame svojo usodo v svoje roke in se oddvoji od ameriške zunanje politike.
Pretehtajte tudi lanski junijski govor kanadske zunanje ministrice Chrystie Freeland, v katerem se je zahvalila Združenim državam za sedemdesetletni nadzor nad mednarodnim sistemom in jasno namignila, da je pod Trumpovo administracijo ameriško vodenje tega sistema doseglo svoj konec.
Medtem se je kitajski predsednik Xi Jinping lani oktobra v govoru na 19. kongresu komunistične partije nedvoumno izrazil o svojem prepoznavanju novih realnosti. "Mednarodni položaj Kitajski se je dvignil kot še nikoli," je poudaril, in narod "po novi poti vodi v modernizacijo ostale dežele v razvoju". Xi je oznanil "novo dobo ... v kateri se Kitajska pomika na sredo odra in veliko prispeva človeštvu". V predhodnih govorih je pogumno omenil, da naj bi Kitajska postala novi porok svetovnega trgovinskega reda.
Torej, taka je globalna zgodba našega časa. Tvorec, čuvar in izvrševalec obstoječega mednarodnega sistema se umika v egocentrično izolacijo. Evropa, druga velika podpornica in zagovornica odprtega, na pravilih osnovanega sveta, ni sposobna odločno delovati na svetovnem odru z jasno vizijo ali namenom in ostaja obsedena z usodo lastnega evropskega projekta. Izkoriščajoč moč praznega prostora se roj manjših, neliberalnih držav – Turčija, Rusija, Iran, Savdska Arabija – krepi v svojih regijah. Toda zares ima samo Kitajska potrebna sredstva in strateško zmožnost, da oblikuje naslednje poglavje zgodbe naše dobe.
Pred desetletjem sem opisal post-ameriški svet, ki ne bo nastal zaradi propada Združenih držav, temveč zaradi vzpona ostalih. Ta svet v resnici dejansko že nastaja, ker druge države postajajo uspešne, vendar spremembe dramatično pospešuje neumna in samouničujoča odločitev Trumpove administracije, da se odpove ameriškemu globalnemu vplivu – nečemu, kar so Američani gradili več kot 70 let. Kot bi morda tvitnil predsednik: "Žalostno!"