Zadnje čase, posebej okrog 26. decembra, ko naj bi praznovali Dan samostojnosti in enotnosti, se veliko govori o enotnosti, kot da smo jo izgubili in nanjo pozabili in kot da bi jo morali znova prebuditi. Z enotnostjo se - kot je videti na prvi pogled - največ ukvarja predsednik republike Borut Pahor. V resnici nas enotnost spremlja veliko let. Ni tako dolgo, kar je bila skupaj z bratstvom zapisana v jugoslovanski ustavi, z njo oz. s sorodnimi pojmi, kot so npr. zedinjenost (Zedinjena Slovenija) in zedinitev ("ujedinjenje"), edinost in združevanje ... pa so se slovenski politiki in celo pesniki ukvarjali stoletja. Voditelji ilirskega gibanja so želeli poenotiti Slovence in Hrvate, mladoslovenski domoljubi so ustanovili društvo Edinost, prvaki stare Jugoslavije pa so združevali Srbe, Hrvate in Slovence v en ("troedini") narod. Z enotnostjo si je mogoče predstavljati marsikaj. Nekaj malega o tem je v Zdravljici povedal celo France Prešeren (edinost, sreča, sprava ...). Potem sta prišli samostojnost in osamosvojitev. Dan samostojnosti in enotnosti - ki združuje nasprotna pojma - pa predsedniška priporočila glede enotnosti je nedavno ironiziral slovenski zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič:

... zlorabe proslav v strankarske namene so prišle kasneje, v ozračju totalnega kulturnega boja, ki je zajel državo med letoma 2007 in 2014 ... Država je tu ravno za to, da nam omogoča breskrbno zasledovanje delnih interesov, ne da bi se morali na vsakem koraku bati, da s tem rušimo splošne interese dežele. Z drugimi besedami: država nas osvobaja za neenotnost ...

V resnici je bila politika enotnosti nekoč in je danes uporabna za marsikaj: za discipliniranje kritikov in za prerazdeljevanje krivde za vse mogoče deviantne pojave od bank, elektrarn, pravosodja, šolstva ... do zdravstva in železnic. Kot pravi Luka Lisjak Gabrijelčič, državno vodstvo oz. uradna politika oz. levica močno pretiravajo s sklicevanjem na enotnost, ki je nikoli zares ni bilo in je v demokraciji tudi ne more/ne sme biti. Retorika enotnosti je leta 2005 pomenila nekakšno zavarovanje tranzicijske levice proti prilaščanju simbolne dediščine osamosvojitve s strani "pomladnih sil".

Sredi prejšnjega meseca je nemški (socialnodemokratski) zunanji minister Sigmar Gabriel v tedniku Der Spiegel objavil kritično razmišljanje o politiki svoje stranke:

Izhodišče socialne demokracije je že več kot 150 let skupno zastopanje interesov, skupinsko delovanje in solidarno urejena družba. Od tega je ostalo prav malo. Veliko važnejše so postale posameznikove osebne življenjske predstave ...

Gabriel po eni strani ugotavlja neprimernost socialnodemokratske klasike, ki je zanemarjala "posameznikove osebne življenjske predstave" na račun skupinskih/kolektivnih vrednot. Po drugi strani je zadržan do individualizma, ki ga označuje kot postmoderno miselnost:

"V kulturnem pogledu smo se tudi socialni demokrati in naprednjaki pogosto dobro počutili v postmodernih liberalnih razpravah. Varovanje okolja in podnebja je bilo za nas včasih važnejše kot ohranjanje naših delovnih mest v industriji, varovanje podatkov je bilo važnejše kot notranja varnost, medtem ko smo za skoraj največji socialnodemokratski uspeh zadnjega zakonodajnega obdobja naredili poroko za vse ... deli naše družbe se niso strinjali s postmodernim bojnim krikom 'anything goes' (vse je mogoče) ..."

Seveda se postavlja vprašanje, ali in v kolikšni meri dileme in domneve ministra Gabriela, čigar nemška socialnodemokratska izkušnja je drugačna od slovenske, veljajo za Slovenijo? Ko bi hoteli biti enaki ali podobni slovenskim socialnim demokratom (SD), ki so prevzeli dediščino jugoslovanskih komunistov (ZKJ), bi nemški socialni demokrati (SPD) po padcu Berlinskega zidu morali nadaljevati po poti nekdanjih vzhodnonemških komunistov (SED - Enotne socialistične stranke). Toda nemškim socialnim demokratom ne pride na misel, da bi posnemali Enotno socialistično stranko. To Gabriel in njegovi prepuščajo Levici in Lafontainu. Po svoje se je SPD znašla v zadregi. Kaj ostane, če zavržemo oboje: enotnost in poljubnost? Kaj je med levičarsko enotnostjo in desničarskim individualizmom?

Če smo že pozabili na vzhodnonemško stranko enotnosti; če smo pozabili na jugoslovansko "bratstvo in enotnost", nam enotnosti ne pustijo pozabiti aktualni slovenski voditelji. Pri tem Lisjak opozarja, da se je enotnost v naslov praznika (s katerim naj bi se spominjali plebiscita 1990) prikradla leta 2005 po zaslugi Socialnih demokratov (beri: nekdanjih komunistov), ki so se prvič po letu 1992 znašli v opoziciji. Po dveh letih praznovanja enotnosti (leta 2007) se je potem - če sledimo Lisjaku - začel "totalni kulturni boj". Kulturni boj za narodno enotnost? Kulturni boj, ki naj bi (in tudi je - leta 2008) prinesel zmago levice? Kulturni boj, ki naj bi trajal vsaj sedem let v imenu enotnosti? Kako je vse to sploh mogoče? Kaj se v resnici dogaja?

Nemški - in po vsej verjetnosti evropski - svet naj bi postajal vse bolj nepregleden. Po eni strani naj bi bila zanj značilna postmoderna pojava: poljubnost ("anything goes!") in neobveznost ("immer unverbindlichere Welt"). Postmoderni miselnosti (od skrbi za okolje, podnebje in varnost podatkov do vsestranskih porok) naj bi podlegla tudi levica. Po drugi strani naj bi si državljani/volivci želeli trdnih tal pod nogami. Gre, kot pravi Gabriel, za željo po "pripadnosti" oz. "istovetnosti". Spričo izredno mnogoplastne sestave družbe naj bi hrepeneli po "vodilni kulturi". Gabriel ugotavlja, da se nove stranke oz. preroki desnega ekstremizma, ki hočejo ustreči temu hrepenenju, pogosto predstavljajo kot "gibanje za istovetnost", in ugotavlja, da so bili socialni demokrati glede tega pojava preveč brezbrižni. Z drugimi besedami, socialni demokrati so zapustili levičarsko klasiko (enotnost itn.) in začeli zagovarjati t.i. postmoderne vrednote (individualizem). Zdaj se Gabrielu (in še komu) postavlja vprašanje, kaj še ostane in ali je mogoče temeljna vprašanja, kot so vprašanja pripadnosti in istovetnosti, prepustiti skrajnežem?

Nemški nauki zaslužijo tudi slovenski razmislek. Že res, da levica, ki se (razen izjem) ni posebej izkazala pri osamosvajanju Slovenije, jemlje snovi in zaseda prostor politiki slovenske pomladi, ki jo neupravičeno označujejo kot desnico. Si parva licet componere magnis - če je Slovenijo sploh mogoče primerjati z Nemčijo - v tem primeru retorika enotnosti, ki v resnici ni politika sodelovanja, ampak nadaljevanje starih kulturnih bojev, prazni in odpira politični prostor za množico snovi, ki v resnici težijo Slovence. Enotnost - kljub zmotnemu prepričanju nekaterih levičarjev, morda pa tudi užaljenosti nekaterih t.i. desničarjev - ni temeljno slovensko vprašanje oz. jo sprejemamo kot protokolarno frazo. Dosti resnejše je vprašanje istovetnosti in pripadnosti, ki seveda predpostavljata pluralno družbo, ne enotnosti. Istovetnost in pripadnost sta danes na preskušnji - kot ugotavlja že Gabriel - v mednarodnih odnosih, v zunanji politiki, tudi pri mejnih vprašanjih. Slovenska istovetnost v bistvu ne živi doma, ampak se kaže šele v soočenju z drugimi narodi, jeziki, kulturami, v konkurenci z umetniki, športniki, izumitelji itd. drugih narodov. Navsezadnje domačih ljudi - posebej če imaš na voljo medije in govorniške pulte - ni težko prepričati; svetovne politične in kulturne (!) probleme je mogoče reševati le s prepričljivimi in izvirnimi nastopi na mednarodnem prizorišču, npr. v Evropski uniji.

Motijo se in zavajajo tisti, ki kličejo k vrnitvi enotnosti. Državljane in volivce je treba spoštovati, vsakega posebej. Za izid prihodnjih parlamentarnih volitev bo odločilno uveljavljanje samostojnosti, osebnih dosežkov in osebne odgovornosti. To nima zveze z retoriko enotnosti.