Vladavina prava je doktrina, po kateri bi vsak narod moral imeti sistem, v katerem je vsak podvržen zakonu, ne glede ali je izvoljen funkcionar, monarh ali predsednik, in ki je nasprotje avtokraciji, oligarhiji ali diktaturi, kjer so vladarji, skupina ali posameznik nad zakonom. Ugledni angleški filozof Michael Oakeshott je zapisal: "Vladavina prava ne peče kruha, ne deli hlebcev ali rib (jih nima) in se ne more zaščititi pred napadom od zunaj, toda kljub temu ostaja najbolj civilizirana in najmanj težavna osnova države, ki jo bo treba še razviti." Na splošno velja, da je v ustavnem smislu slavni angleški pravnik A. V. Dicey prvi uporabil to frazo, čeprav jo lahko kot pojem zasledimo že v antičnih Atenah.

Kopenhagenski kriteriji iz junija 1993 o širitvi Evropske unije z vključitvijo držav Srednje in Vzhodne Evrope vključujejo pogoje za sprejem, zlasti z besedami "Stabilnost inštitucij, ki zagotavljajo demokracijo, vladavino prava, človekove pravice in spoštovanje in zaščita manjšin". Druge pomembne zadeve so v Resoluciji 1996, št. 1096, Sveta Evrope o načinih za odpravljanje dediščine bivših totalitarnih komunističnih režimov, in v Resoluciji 2006, št. 1481, Sveta Evrope, ki navaja potrebo po obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ter v Resoluciji Evropskega parlamenta 2009 (P6_TA (2009)0213). Nenazadnje, Lizbonska pogodba iz leta 2009, v 2. členu vsebuje točke iz Kopenhagenskih kriterijev.

Glede na pomembnost, ki jo EU posveča tem zadevam, se mi zdi, da je bilo skoraj 25 let po Kopenhagnu ali 23 let po širitvi, zelo malo narejenega, da bi v novih pridruženih državah dejansko sledili tej praksi. Tranzicija pravne administracije je v večini novih pridruženih članic zelo počasna, to so omenjale različne ustanove, tudi EBRD in Svetovna banka. Moja raziskava iz leta 2016-2017 o Sloveniji - s Češko kot merilom za primerjavo - je pokazala, da velika večina anketirancev (90 %) misli, da sodišča še vedno niso popolnoma neodvisna. Akademik David Boucher, profesor politične filozofije in mednarodnih odnosov, je že leta 1989 opozarjal, da je "vladavina prava v nevarnosti, da postane zgolj simbolična".

Na prvi pogled se zdijo zadnja poljska dejanja pretirana, bolje jih lahko razumemo v povezavi s starimi navadami, ki vztrajajo v sodnem sistemu iz komunističnih časov. Mnogi v Sloveniji bodo razumeli to situacijo.

Gotovo bi Evropska komisija zaradi pomembnosti, ki jo posveča demokraciji, trgovini in lastninskim pravicam, morala imeti temeljit program, ki bi spremljal postopke vladavine prava in administracijo sodišč v nekdanjih komunističnih državah. Poljska lahko brez dvoma reče, da skušajo izvrševati potrebo po odpravi ostankov dediščine nekdanjega komunističnega totalitarnega sistema, kot je predpisal Svet Evrope v Resoluciji 1096.

Kot evroskeptik sem vedno mislil, da je kot prioriteta EU gradnja njenega imperija na prvem mestu, šele nato pridejo jasna načela. Poljski problem je še en vzorec takega odnosa, kot je bilo ignoriranje kriterijev za vstop v evroobmočje Grčije in Italije. Enako kot so odnosi z Ukrajino verjetno opogumili Rusijo za ukrepanje, ko je videla, da se ji evropski imperij približuje. Več kot dvajsetletno neuspešno potrjevanje računov EU je še en primer, kako neuspeh izkoristi kulturo korupcije v nekaterih državah članicah. Transperancy International uvršča samo enajst držav EU v zgornjo skupino (70 točk ali več), naslednjih enajst v srednjo (50–69 točk) in kar šest v spodnjo skupino po številu točk (41–49).

Namesto da bi se nagibala k političnim sankcijam proti Poljski (in morda kot naslednji Madžarski), bi jim morala EU pomagati pri iskanju načinov, kako izkoreniniti stare povezave, ki so preživele totalitarizem.