Razkrivamo

Afera Balažic: novi dokumenti postavljajo Erjavca in Bratuškovo na laž oziroma ali se še nerojeni Cerarjevi koaliciji obeta leva Patria?

Z novimi dokumenti dobiva afera Balažic nove razmere. Postaja namreč vse bolj jasno, da sta Bratuškova in Erjavec v imenu svojega političnega preživetja ugrabila institucije in jih zlorabila za svojo zasebno korist, Lukšič pa je delal po navodilih neznane osebe za dvomljiv interes in pri tem lobiral na prav poseben način. Dokumenti so dosegljivi na dnu prispevka.

16.07.2014 23:25
Piše: Kizo

Očitno je, da se Lukšič, kljub Balažicevim pripombam, da za takšno delo potrebuje uradna navodila iz svojega zasebnega elektronskega naslova že dogovarja, in to v imenu Republike Slovenije, za vezano trgovino. Erjavec je - dokazano - vse vedel. Vir: media

Nov dokument, ki smo ga pridobili, nedvoumno razkriva, da Balažic govori resnico.

 

S tem je razkrinkan tudi Karl Erjavec, ki v javnosti trdi, da o ničemer ni vedel, ni bil obveščen in da Balažic ni več veleposlanik zaradi "slabih relacij z emigracijo".

 

Iz elektronskega sporočila, ki ga Balažic pošlje Lukšiču 25. 2. 2014 je razvidno, da kabinet vlade nadaljuje z delom na primeru Oman, da Balažicu daje uradna navodila in da Lukšič seznanja Alenko Bratušek s pomembnimi informacijami.

 

V priloženi korespondenci boste našli dele, kjer Lukšič, kot zasebnik, z obljubami v imenu RS še nadaljuje. Za čigave interese je torej delal Lukšič, preden je v igro vstopila Alenka Bratušek?

 

Pozor! Oman ni na nobeni črni listi EU in Slovenije, je slovenski državljan in mu potni list pripada, pa če je bil pravnomočno obsojen ali ne in za to mu ni treba ničesar podariti RS niti ni treba Lukšiču

 

Afera Balažic se, v nasprotju z zatrjevanjem najmočnejših medijev, ne začne letos spomladi, temveč že davnega leta 1995.

 

Leta 1995 je namreč Nicholas Oman posodil Republiki Srpski 60.000.000 ameriških dolarjev, posojilo pa je zavaroval s hipoteko na zemljišču.

 

Zgodba po vseh dokazih preskoči na 17. 6. 2013, ko Igor Lukšič z zasebne elektronske pošte kontaktira veleposlanika Republike Slovenije Milana Balažica in ga zaprosi za sestanek z neko "persono" (za katero se kasneje izkaže, da je Nicholas Oman).

 

Izkaže se, da je v Sloveniji popolnoma normalno, da državne institucije namerno opuščajo uradno dolžnost in ne zavarujejo svojih državljanov, ampak jih utapljajo v nelegalnih in sprevrženih vezanih trgovinah.

Še več, izkaže se, da je v Sloveniji popolnoma normalno, da državne institucije namerno opuščajo uradno dolžnost in ne zavarujejo svojih državljanov, ampak jih utapljajo v nelegalnih in sprevrženih vezanih trgovinah.

 

Afera bo imela nujno politične dimenzije, ker je nemogoče pričakovati, da bi preživela vlada, v kateri bi bili dve stranki, katerih liderja nimata nobenih težav pri podrejanju cele vlade, Ministrstva za zunanje zadeve in SOVE za svoje politično preživetje, kar pretvarja tovrstne koalicije v farse. Še huje, obstajajo resni dokazi, da se levici dogaja Patria, tista prava, z dokazi. Pojasnimo.

 

 

Najprej, Lukšič. Za koga je delal, za koga lobira? Imamo levo Patrio?

 

Afera Balažic se, v nasprotju z zatrjevanjem najmočnejših medijev, ne začne letos spomladi, temveč že davnega leta 1995 in prav njen začetek odpira sume korupcijskega tveganja in uzurpacije političnega sistema v letu 2014. Leta 1995 je namreč Nicholas Oman posodil Republiki Srpski 60.000.000 ameriških dolarjev, posojilo pa je zavaroval s hipoteko na zemljišču. Ker mu dolg ni bil vrnjen, je postal lastnik zemljišča. To je točka nič, na katero pa se bomo še vrnili v nadaljevanju.

 

Zgodba po vseh dokazih preskoči na 17. 6. 2013, ko Igor Lukšič z zasebne elektronske pošte kontaktira veleposlanika Republike Slovenije Milana Balažica in ga zaprosi za sestanek z neko "persono" (za katero se kasneje izkaže, da je Nicholas Oman). Do sem je vse znano in je bilo objavljeno, ampak česa še niste brali?

 

Brali niste, kako je mogoče, da Igor Lukšič, kot zasebnik, torej brez pooblastil kabineta predsednice vlade ali Ministrstva za zunanje zadeve, izkoristi v letu 2013 ne ravno majhen politični vpliv in izvede nezakonito lobiranje (njegovo dejanje ustreza nelegalnemu lobiranju po ZIntPK) pri veleposlaniku RS. Brali niste niti tega, od kod Lukšiču informacije in ideja, ki je bila očitno toliko močna, da je povozil vse slovenske institucije. Za kaj gre?

 

Iz priloženih elektronskih sporočil (korespondenca Lukšič – Balažic je bila sicer objavljena, toda, kako zgovorno, zgolj na pozareport.si, mi pa jo objavljamo še enkrat, da za vedno ostane na internetu) je očitno, da se Lukšič, kljub Balažicevim pripombam, da za takšno delo potrebuje uradna navodila (in izdaja mu jih lahko le kabinet predsednice vlade in Ministrstvo za zunanje zadeve) iz svojega zasebnega elektronskega naslova že dogovarja, in to v imenu Republike Slovenije, za vezano trgovino. Kakšno?

 

Nicholas Oman, ki ima slovensko državljanstvo, naj bi dobil nov potni list (stari mu je potekel), v zahvalo pa bo Republiki Sloveniji daroval zemljišče, ki ga je v Republiki Srpski dobil leta 1995. Naravnost noro je sledeče: slovenski državljan (tudi če gre za primer pravnomočnega obsojenca, kot je Oman) dobi potni list, če vloži prošnjo in če so za to izpolnjeni vsi pogoji (in iz omenjene korespondence je jasno, da institucionalnih zadržkov za izdajo potnega lista ni). Zakaj potem Oman za izdajo novega potnega lista ponuja zemljišče?

 

Se vam to zdi logično? In zakaj to zgodbo, preko bizarnega lobiranja, mimo institucij, vsiljuje Lukšič? Od kod njemu, kaj hoče Oman in če je s tem seznanjen, zakaj je njegov prvi kanal veleposlanik RS in ne Vlada RS?

 

Če vprašate nas, je odgovorov nekaj. Prvič, nekdo ustrahuje Omana in od njega zahteva rento, saj mu zagotavlja, da bo potni list prišel z medijskim linčem in je bolje, da si kupi mir. Drugič, nekdo poskuša preko Omana dokončati posel, ki je zamrznil leta 1995 v Republiki Srpski in odblokirati denar, ki leži v BiH. In tretjič, Oman ima za bregom frodulenten posel in želi izkoristiti politični vpliv.

 

Tretje je, glede na dokumente, ki jih poseduje uredništvo Portala Plus, najmanj verjetno, ker je očitno, da je njegovo liberijsko podjetje res lastnik zemljišča (to po besedah Balažica potrdi tudi SOVA) in sodeč po korespondenci je Omanov namen zemljišče podariti dovolj iskren, in to celo toliko, da se s tem kasneje ukvarja kabinet predsednice vlade. Zato je trditev, da se ravnokar dogaja leva Patria, tokrat očitna, z nekaj manj indici in več dokazi, saj je Lukšičevo lobiranje prek elektronske pošte vsem na očeh. 

 

Pozor! Oman ni na nobeni črni listi EU in Slovenije, je slovenski državljan in mu potni list pripada, pa če je bil pravnomočno obsojen ali ne in za to mu ni treba ničesar podariti RS niti ni treba Lukšiču, kot zasebniku, posredovati za ta "posel" pri veleposlaniku RS. V priloženi korespondenci boste našli dele, kjer Lukšič, kot zasebnik, z obljubami v imenu RS še nadaljuje. Za čigave interese je torej delal Lukšič, preden je v igro vstopila Alenka Bratušek?

 

 

V igro vstopi Alenka Bratušek

 

Po Balažicevi prošnji, da vendarle potrebuje navodila, izvemo iz elektronskih sporočil izmenjanih 17. oktobra 2013, da ga je poklical Peter Grk (svetovalec predsednice vlade RS za zunanje zadeve v kabinetu predsednice vlade RS) in zbiral informacije o zadevi, Lukšič pa je Balažicu potrdil, da je to posledica njegovega obveščanja Alenke Bratušek (ki se, kot je to običajno, naziva s PV – predsednica vlade).

 

Medklic: zbiranje informacij s strani Petra Grka v institucionalnem jeziku pomeni, da je na pobudo predsednice vlade stekel formalni proces in da je, razen če je Peter Grk opustil svojo uradno dolžnost, predsednica vlade najkasneje 17. 10. 2013 vedela, da menjajo potni list za Omanovo zemljišče. Na tej točki torej začne predsednica vlade z zavestnim kršenjem slovenske zakonodaje, ki, ponovimo, take vezane trgovine ne pozna in je tudi ne dovoljuje. Kabinet vlade RS pa se po definiciji tudi ne ukvarja s pridobivanjem zemljišča v lasti državljana RS. Še vedno je ključni člen v zadevi, ki je že v formalnem postopku, od nikogar pooblaščeni Lukšič.

 

Iz elektronskega sporočila, ki ga Balažic pošlje Lukšiču 25. 2. 2014 je razvidno, da kabinet vlade nadaljuje z delom na primeru Oman, da Balažicu daje uradna navodila in da Lukšič seznanja Alenko Bratušek s pomembnimi informacijami. Torej, šarada, kako pridobiti zemljišče v zameno za potni list, se nadaljuje. Iz tega nedvoumno sledi, da je Alenka Bratušek vedela, kaj se dogaja, da je po uradni dolžnosti morala vedeti, da v imenu države izvaja neetično in nezakonito vezano menjavo in da je sporno lobiranje zasebnika Lukšiča nič ne moti. Še več, očitno je ocenila, da ji institucionalna sivina Igorja Lukšiča koristi, saj le-ta nadaljuje z nekimi obveščanji v njenem kabinetu.

 

Zgodba presega vse meje razumnega, ko po besedah Petra Grka (in ki jih citira Balažic) ni nobene potrebe, da se veleposlanik dobiva s predsednico vlade RS, ker jo o vsem že aktivno obvešča bojda pooblaščeni in za neznane interese delujoči Lukšič (zakaj ta trditev, stoji v nadaljevanju). Pa še nekaj. Lahko bi sprejeli tezo, da je Lukšič naivnež, ki hoče RS dobro, toda kako naj sprejmemo tezo o njegovi dobroti, če istočasno ne prekine zlobnega kroga, v katerem je implicitna pogodba, da bo Oman za potni list zamenjal zemljišče? Je sprejeta domneva, da je nekdo, ki je odsedel v zaporu, tudi tisti, ki se ga lahko kasneje obravnava kot smet? Ali ni mar to navadno rušenje institucij in pravne države?

 

Argumentacijo, da gre res za trgovanja potni list za zemljišče, najdemo v korespondenci, ko očitno iz vladnega kabineta ali pa od Lukšiča ni nobenega pooblastila, da se Omanu razkrije, da takšna trgovina sploh ni potrebna. Ne! Namesto tega molk in uzurpacija pravnih instrumentov ter požrešen pogled uperjen iz vladnega kabineta na Gregorčičevi na zemljišče v BiH.

 

Če stoji trditev Milana Balažica (in za enkrat je raven njegove kredibilnosti v tej aferi bistveno višja, kot kredibilnost Bratuškove, Erjavca in Lukšiča), je Alenka Bratušek odredila obveščevalno-varnostni agenciji SOVA, "da v omenjeni tuji državi preveri podatke o morebitnih naftnih ležiščih in dejanskem stanju vpisa zemljišč Omanovega podjetja v zemljiško knjigo".

 

Bodimo jasni: veleposlanik Balažic tega ne more odrediti, tega ne more odrediti niti takrat še politično vplivni Lukšič, to lahko odredi le Bratuškova. Zdaj mi navadni državljani nikoli ne bomo izvedeli, kaj je počela SOVA v BiH (dvomim tudi, da to vedo Bosanci), tudi če se razpočimo, dejstvo pa je, da bo Miro Cerar, ko bo septembra postal predsednik vlade, na mizo v kabinetu lahko takoj dobil poročilo in s tem potrditev, kaj je Bratuškova naredila in kako zelo po robu se je ves čas sprehajala.

 

Če bo takrat Bratuškova v koaliciji, bo Cerar prvič padel, kajti če je po njegovem Janša tisti, ki ruši pravno državo in laže, kakšna bo šele zadrega, če bo Alenka Bratušek v njegovi vladi? Od kod Balažicu informacija, ki jo je dal v javnost, da je Bratuškova vse vedela in to do te točke, da je v igro vključila SOVO? Od Karla Erjavca. In zdaj sledi dokončen dokaz kdo se spreneveda, kdo posiljuje slovenske institucije in jih izkorišča za svoje politične koristi in kdo ne.

 

 

Erjavec je stisnjen v kot in odigra svoj gambit

 

Nov dokument, ki smo ga pridobili, nedvoumno razkriva, da Balažic govori resnico. Gre namreč za dokument Ministrstva za zunanje zadeve, ki razkriva, da so primer Balažic predali Ministrstvu za notranje zadeve (Inšpektorat za notranje zadeve) z namenom, da se uvede postopek, zaradi, kot lahko tudi sami preberete "nepooblaščenega tajnega razkritja podatkov iz depeše št. VCA 140081 z dne 08.04.2014". Za kaj gre? Balažic je razkril ter v javnosti citiral, Požar pa objavil, kar precej dokumentov, ki pa jih lahko razdelimo v tri sklope.

 

Prvi sklop, dokumenti, ki se nanašajo na lastništvo zemljišča v BiH. Ti dokumenti so javno dostopni, zato po logiki stvari ne morejo biti pod kategorijo zaupnosti. Razkril je tudi elektronsko korespondenco z Lukšičem, ki se preko osebnega elektronskega naslova pojavlja kot zasebnik z institucionalno nedoločenimi motivi in naročniki, kasneje mestoma tudi kot nek pooblaščeni obveščevalec Bratuškove (boleče za Lukšiča bo, če bo Bratuškova nadaljevala z zanikanjem vsega, ker potem bo Lukšič padel v težave okoli lobiranja), zatorej to spet ne more biti pod oznako zaupno. Tretji sklop dokumentov pa se nanaša na redosled dogodkov in priznajte, sam po sebi deluje kot depeša. Torej, če se nahajajo v teh dokumentih informacije, ki so kategorizirane pod zaupno, potem se nahajajo v tem, zadnjem dokumentu.

 

Pozor, zadnji pridobljeni dokument se sklicuje na depešo iz dne 8. 4. 2014 (več kot pol leta po tem, ko so aktivnosti v zvezi z zadevo Oman že potekale). To pa je dan, ko je bil Balažic pri ministru Erjavcu (kar je logično, saj mu je depešo moral predati) in dogodki s srečanja so opisani na sledeč način:

 

"8. aprila 2014 je bil o vseh podrobnostih pogovorov z Omanom in avstralskimi investitorji z moje strani obveščen zunanji minister Karl Erjavec. Ugotovil sem namreč, da ga niti predsednica vlade niti njen pooblaščenec Lukšič niti kabinet o teh pogovorih od junija 2013 do marca 2014 kljub moji zahtevi niso nikoli obvestili." 

 

S tem je razkrinkan tudi Karl Erjavec, ki v javnosti trdi, da o ničemer ni vedel, ni bil obveščen in da Balažic ni več veleposlanik zaradi "slabih relacij z emigracijo". Če bi to bilo res, potem Balažic ne bi razkril nobenih podatkov (ki so jih prej že imeli vsi), vse bi pripisali njegovi norosti in Ministrstvo za zunanje zadeve ne bi preko Ministrstva za notranje zadeve te dni preganjalo Balažica zaradi razkritja. Torej, Erjavec je vedel in v javnosti zavajal, ko je trdil, da Balažic laže.

 

Še več, Balažic na pristojni komisiji državnega zbora ni povedal in ni bil vprašan o ničemer v zvezi z vezano trgovino potni list za zemljišče, kar navaja na naslednji sklep: nekdo se je posebej potrudil, da je bila parlamentarna komisija popolnoma zavedena in da slovenske institucije niso dobile razumnega odgovora, na podlagi katerega bi sklepali, kako po domače in nenavadno se je korumpiralo slovensko zakonodajo. Kdo je to lahko dosegel?

 

Balažic dvomim, da je samemu sebi zavezal jezik, ker očitno govori. Njemu pa lahko jezik zavežeta zgolj predsednica vlade RS ali zunanji minister ali pa oba skupaj. Odločite se sami. Dejstvo pa je, če je depeša obstajala, če so vsi, ki so po zakonu morali vedeti, tudi vedeli o primeru Oman, potem niti ni logike, zakaj Kunič, kot predsednik dotičnega parlamentarnega odbora, Balažica ni vprašal o ničemer. Zakaj tega ni naredil, je jasno: ker se je delalo z državnimi institucijami malce "po svoje" in ker se je delalo tako, da je oznaka zaupno zagotovila najboljši alibi. Zdaj pa v igro vstopi prevzem institucij za namene političnega preživetja.

 

 

Volitve 2014 ali kako nastanejo Cerarjevi trojanski konji

 

Epilog za Balažica je jasen in ga je bilo moč pričakovati, vendar pa je bil izveden tako nespretno, da vzbuja dvom o nepristranskosti in sproža legitimen pomislek o korupcijskem tveganju. Minister Erjavec izvede izredni nadzor nad delom v zvezi z zloglasnim Balažicevim sedenjem ob Omanu ob otvoritvi konzulata v Melbournu, pri čemer je iz dokumenta jasno razvidno, da Balažicu ni storil ničesar, kar nasprotuje čemurkoli (gre za dokument, ki ga lahko sami preberete v nadaljevanju), datumsko sledi še rutinska ocena dela veleposlanika (preberete jo lahko v nadaljevanju) in ocena je prav dobro (ocene so šolske od 1 – nezadostno do 5 – odlično), ampak Erjavec odredi še dodatno inšpekcijo, s katero je dokazano, da je Balažic kosil z Omanom in Balažic je preteklost. Kaj je narobe?

 

Prvič, nastaja vtis, da je bil pripravljen odrejati izredne nadzore, vse dokler ne bi našel razloga za predlog odpoklica veleposlanika. Ker, če se po dveh evidentno pozitivnih poročilih o delu veleposlanika izdelanih v kratkem časovnem obdobju po izbruhu afere niso pojavili novi indici, zakaj potem verižno nadziranje? S čim se lahko, logično gledano, upraviči ta neupravičena uporaba instrumenta institucionalnega nadzora?

 

In drugič, malce nenavadno je, da Erjavec očita veleposlaniku Balažicu srečevanje z Omanom, če pa je popolnoma seznanjen s tem, da so ta srečanja posledica navodil iz kabineta predsednice vlade, oziroma nje same. In tudi, če je bilo srečanje problematično, zakaj je bilo problematično? Ker, če gledamo pravno-formalno (in tako moramo), se Oman, njegovi preteklosti navkljub, ne nahaja na nobenem posebnem spisku zunanjega ministrstva, vlade RS ali katerekoli institucije EU, ki bi prepovedovala stike z njim. Še huje, če Lukšič, Grk in Bratuškova skupaj s SOVO koordinirajo srečevanje Oman-Balažic, kar je danes nedvomno jasno, potem ne more biti nobenega pravno-formalnega razloga, ki bi to srečanje preprečevalo. In če ga, potem trdimo, da je imel Erjavec v celotni zgodbi zaseben motiv. In obratno, če zadržek je in obstajajo pravno-formalne omejitve za sestajanje z Omanom, potem je trojka Lukšič-Grk-Bratušek delala nekaj protizakonitega in torej za zaseben račun. Skratka, institucionalni epilog afere Balažic, ki ga je "skuhal" Erjavec, je notranje kontradiktoren in nesmiseln.

 

Kaj se je torej zgodilo? Glede na zgoraj povedano je jasno, da je primer Oman obstajal, da se je primera Oman lotilo zelo po domače, od Lukšičevega zanimivega lobiranja, preko navdušenja v kabinetu predsednice vlade, da bodo menjali potni list za zemljišče, do Erjavčevega vstopa, ki je povezan z molkom na parlamentarnem odboru in institucionalno bizarnim odpoklicem Balažica. Primer je padel v predvolilni čas, ampak ali je moč sprejeti tezo, da se je zgodba zaprla samo zaradi tega, ker bi v javnost prišla informacija, da je veleposlanik RS sedel za mizo z obsojenim pedofilom in bi Erjavec in Bratuškova izgubila volitve zaradi tega? Ta teza je enostavno neverjetna, zato poskusimo razmišljati takole: vsi, ki so v zgodbi vlekli poteze, so se zelo dobro zavedali, da izvajajo zadeve, ki so na meji ali celo čez oziroma, da ignorirajo institucionalni ustroj RS in uzurpirajo slovensko zakonodajo zato, da bojda menjajo potni list za zemljo. In vsi so vedeli, da nikoli ne bodo mogli konsistentno pojasniti, kaj točno so hoteli narediti in čigavo zemljišče točno odpirajo in kakšen denar točno bo prišel v Slovenijo. Ker zgodba, da je nekdo v z vojno razdejani državi v zameno za nevrnjeno posojilo leta 1995 v višini 60 milijonov USD dobil zemljišče bogato z nafto, bi pa to zemljišče danes zamenjal za potni list, pa čeprav tega ni potrebno narediti, je nemogoče ubraniti. Zakaj?

 

Leta 1995 je nekdo potrkal na vrata vlade vojnega zločinca Radovana Karadžiča in jim v tistih norih časih, kot fizična oseba, posodil denar. Kakšno bi bilo prvo vprašanje novinarja (ne Peroviča)? Kako ste prišli do njih, če je bila kakršnakoli aktivnost Republike Srpske pod mednarodnim embargom? Kateri slovenski politik vam je pomagal pri stiku? Naslednje vprašanje: ali je šlo res za posojilo ali pa so Bosanski Srbi konvertirali dolg za "neko storitev" v posojilo in v hipoteko ponudili zemljišče? In ali ni potem to zemljišče ležalo pozabljeno, skupaj z obljubljeno rento slovenskemu viru, ki je navezal stik s Karadžičem? Ali vas niso morda stisnili, da potnega lista in miru ne bo, če ne odklenete zemljišča v Republiki Srpski?

 

Lahko pa je še bolj enostavno: na volitvah bi potonila tako Bratuškova kot Erjavec, če bi recimo na POP TV uspeli postaviti kakšno vprašanje o njihovem sprevrženem početju in bi upoštevali dokumente, ki so dani v javni prostor.

 

 

Bodite iskreni, ta vprašanja bi padla na plano in ta vprašanja bi povzročila levo Patrio. Pa niso, ker so udeleženci prikrojili, kaj se je v resnici dogajalo in v tem postopku korumpirali institucije in pravni red RS. Dokazi nedvoumno kažejo, da je Lukšič preskočil vse uradne mehanizme in začel sam izvajati aktivnosti bizarnega lobiranja, da je Bratuškova preko Grka in Lukšiča vodila operacijo in morala vedeti, da je menjati potni list za zemljišče zakonsko in moralno sprevrženo, da je Erjavec vse skupaj izvedel dovolj zgodaj in da so za namene utišanja zgodbe sprevrgli mehanizme pravne države in v javnem prostoru govorili vse prej kot resnico.

 

Pri tem je jasno, kaj sta naredila Bratuškova in Erjavec: za zasebno korist političnega preživetja sta uporabila institucije pravne države in odrezala Balažica. Prvi je uvajal nadzor za nadzorom dokler ni dobil želenega rezultata, druga pa je rezultate "nadzora" pretopila v odpoklic nekoga, ki je predstavljal njeno izigravanje institucij, morale, zakonov in lastnih državljanov (četudi je to Oman).

 

Naslednji teden začne Miro Cerar sestavljati vlado. Če se bo držal tega, kar je povedal SDS, namreč, da zanj niso koalicijski partnerji tisti, ki aktivno rušijo pravno državo, potem je dejstvo, da bo glede na vse zgoraj povedano sestavljanje koalicije prvi test za Cerarja. Z Bratuškovo in Erjavcem namreč lahko v vlado prideta uzurpatorja pravne države, Cerar pa prvi dan predsednikovanja vladi, ko dobi v roke zaupno poročilo SOVE o bosanski ekspediciji, dojame, da je izgubil vso kredibilnost in da si je v koalicijo vključil "snete sekire".

 

Na vodi se čuti, da afera Balažic še ni končana.


Kdo je Kizo?

 

 

Dokumenti:

 

Doslej še neobjavljen dokument, ki razkriva, da so trditve Balažica identične tistemu, kar je v depeši videl Erjavec, kar postavi na laž Erjavca in posredno pokaže na čudno vlogo Bratuškove.

str 1/1

 

 

Še en doslej nerazkrit dokument, ki poleg dokumenta, ki priča o izrednem nadzoru veleposlanika Balažica pokaže, da je Erjavec dobesedno iz pete potegnil še dodaten inšpekcijski nadzor, da bi preko uzurpacije ministrstva žrtvoval Balažica.

str 1/1

 

 

Korespondenca med Lukšičem, ki ni bil član vlade in ni niti prevzel nobene formalne funkcije, pa je očitno urejal zadeve za kabinet vlade in predsednico vlade brifiral, s čimer je vržena čudna luč na njegovo lobiranje in dokazuje, da Bratuškova je vedela.

str 1/12

 

 

 

str 2/12

 

 

 

str 3/12

 

 

 

str 4/12

 

 

str 5/12

 

 

str 6/12

 

 

str 7/12

 

 

str 8/12

 

 

str 9/12

 

 

str 10/12

 

 

str 11/12

 

 

str 12/12

 

 

Omanovi dokumenti o lastništvu in pismo diplomatskemu nadzorniku

str 1/3

 

 

str 2/3

 

 

str 3/3

 

 

Dokument, ki dokazuje lastništvo nad zemljiščem, na katerega je Alenka Bratušek poslala agenta SOVE, da iščejo nafto.

str 1/12

 

 

str 2/12

 

 

str 3/12

 

 

str 4/12

 

 

str 5/12

 

 

str 6/12

 

 

str 7/12

 

 

str 8/12

 

 

str 9/12

 

 

str 10/12

 

 

 

str 11/12

 

 

str 12/12

 

 

Dokument, ki je bil predstavljen na novinarski konferenci in na katerega je MZZ reagiralo z začetkom postopka proti Balažicu zaradi razkritja informacij iz depeše VCA140081 (08.04.2014), iz česar lahko sklepamo, da so trditve iz tega dokumenta identične informacijam, ki jih je Erjavec dobil z omenjeno depešo.

str 1/9

 

 

 

str 2/9

 

 

str 3/9

 

 

str 4/9

 

 

str 5/9

 

 

str 6/9

 

 

str 7/9

 

 

str 8/9

 

 

str 9/9

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Žižek vs. Peterson: Kako se ne rokujemo na odru
1
20.04.2019 14:01
Končno sem dočakal veliki intelektualni spopad umov moderne dobe, Jordana Petersona in Slavoja Žižka. V samem dogodku sem res ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
24
18.04.2019 23:00
Potem ko si je Marko Makovec zapravil možnosti za imenovanje na veleposlaniški položaj v Zagrebu, se je izmed ostalih kandidatov ... Več.
Piše: Uredništvo
Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
11
18.04.2019 00:00
Ker se Marjanu Šarcu nevarno približuje zgodba s prisluškovanjem dvema tujima državljanoma, katerih pogovor je objavila zasebna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
15
15.04.2019 23:45
Orožarski posel stoletja, ki ga je vodila prejšnja vlada pod vodstvom Mira Cerarja, niso pokopale proračunske nejasnosti, pač pa ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
20
14.04.2019 23:15
Star slovenski pregovor pravi: za vsako rit raste palica, tudi zate! To ti obljubim. To sporočilo sem dobil v nedeljo zjutraj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
5
11.04.2019 21:00
Medtem ko slovenska vlada ni bila pripravljena finančno podpreti mreženacionalnih knjižničnih informacijskih sistemov in ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Prisluškovalni škandal: "Bizantinska realpolitika" Hrvaške ali kako je SOA nadigrala SOVO
9
07.04.2019 21:00
Bolj kot nad Hrvaško smo lahko začudeninad naivnostjo in nesposobnostjo slovenskih politikov in diplomatov, ki so nas pripeljali ... Več.
Piše: Igor Mekina
Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)
3
06.04.2019 06:00
Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. ... Več.
Piše: Uredništvo
Davkoplačevalec Vili je spet udaril: V pismu evropske bankirje poziva, naj za božjo voljo ne kreditirajo 2. tira
8
05.04.2019 14:00
Vili Kovačič, znan tudi pod vzdevkom Državljan K., je v imenu civilnodružbene iniciative Davkoplačevalci se ne damo direktorju ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera Veleposlanik: Marko Makovec se je že zahvaljeval za čestitke za novo službo, ki pa jo uradno sploh še nima!
7
04.04.2019 22:45
Včeraj smo poročali o škandalu z imenovanjem bodočega veleposlanika na Hrvaškem. Nekdanji predsednikov svetovalec Marko Makovec, ... Več.
Piše: Uredništvo
Ups, bivšemu Pahorjevemu svetovalcu Makovcu že čestitajo za imenovanje za veleposlanika v Zagrebu, čeprav postopek sploh še ni končan!
9
03.04.2019 23:11
Česa takšnega slovenska diplomacija res ne pomni: da bi nekdo v medijih postal novi veleposlanik v tujini, še preden bi bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Društvo senilnih pisateljev: V lasti imajo nepremičnine, vredne več milijonov evrov, nimajo pa denarja za novo streho!
6
03.04.2019 00:00
Kaj se dogaja v Društvu slovenskih pisateljev, da je dan pred prvim aprilom odstopila predsednica Aksinja Kermauner, ki je ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Telefonski prisluhi (5)
3
31.03.2019 06:00
Trinajstega marca, dan po Anschlussu, so britanske tajne službe prestregle čudaško telefonsko komedijo med Anglijo in Nemčijo. ... Več.
Piše: Uredništvo
Diplomacija, da te kap! Kaos pri Cerarju, Pahorjev "tihi ustavni udar" in fotografiranje za pol milijona evrov
9
27.03.2019 01:00
Medtem ko zunanji minister Miro Cerar vedri na Mladiki, kjer pogrešajo njegovo avtoriteto, predsednik republike Borut Pahor hodi ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran očetov Evrope, 2. del: Monnet, Schuman in skrivne ameriške "donacije"
8
26.03.2019 01:00
Nekdanji evropski poslanec Philippe de Villiers je razburkal mednarodno javnost z objavo doslej še neznanih poglavij iz življenj ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
1
24.03.2019 07:59
12. marca 1938, dan po tistem dramatičnem večeru, ko se je začel konec Avstrije, njena priključitev Hitlerjevi Nemčiji, je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
6
20.03.2019 20:00
Manj kot tri mesece pred evropskimi volitvami je nekdanji poslanec v Strasbourgu Philippe de Villiers razburkal mednarodno ... Več.
Piše: Uredništvo
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
17
18.03.2019 00:14
Milan Kučan ni le najvplivnejša figura slovenske levice, pač pa tudi politik z daleč največjo avtoriteto med člani Zveze borcev, ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
2
15.03.2019 20:00
Okrog enajstih dopoldne, po nekaj odžebranih vljudnostih, se za avstrijskim kanclerjem zapro vrataHitlerjevepisarne. In začne se ... Več.
Piše: Uredništvo
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
7
15.03.2019 00:01
Zamejski Slovenec Marko Bidovec, potomec Ferda Bidovca, enega izmed ustreljenih tigrovcev v Bazovici, se že leta in leta bori za ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,085
02/
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
Uredništvo
Ogledov: 2,414
03/
1939 - 2019
Igor Bavčar
Ogledov: 2,237
04/
Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,576
05/
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
Igor Mekina
Ogledov: 1,771
06/
Neumni "Anschluss" poslanca Matjaža Nemca: Praznik "vrnitve" Primorske bi spremenil v praznik "priključitve"!
Marko Bidovec
Ogledov: 1,708
07/
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
Angel Polajnko
Ogledov: 1,531
08/
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1,444
09/
"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,515
10/
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
Bine Kordež
Ogledov: 812