Ustvariti prostor, v katerega se bo ujela energija, individualna energija, izluščena tudi iz gneva zjebanih delavcev nekdanjih socialističnih gigantov. Ali pa iz gneva večine članov Društva slovenskih pisateljev, ki so se jim sanje izpred tridesetih let razblinile v neopisljivo. In ta ujeta energija bo poganjala različne ideje za lepše, boljše in pravičnejše. Utopično, naivno? Ne, ampak preprost približek k bolj prav kot je baje nekoč napisal že Ksenofan, Sokratov učitelj. Pa ko te jebe, bo spet butnilo od marsikaterega od teh zjebanih delavcev, kaj nas gnjaviš z nekakšnim Sokratom, ko pa mi od socialne podpore ne ostane niti za pir. Pa kaj gnjaviš s filozofijo, bo zajamral kakšen postarani pesnik, zrihtaj mi raje dostojno pokojnino za zaslužne umetnike!

Pa bom vseeno ustvaril prostor, v katerega se bo na enostaven in prepoznaven način ujela pozitivna energija tudi tega delavca, ki mu je pri njegovih 40 letih ta hip edina uganka, kako ob socialni podpori, ki jo dobi vsak mesec, v vročem avgustovskem večeru v miru plačati za rundo pira kolegom, ki so na istem kot on. Da o postaranem pesniku, ki je tudi žejen, sploh ne govorim.

Začeti pri tem spoznanju? Delavec v zarjaveli industriji, pesnik na senčnem vrtu Društva slovenskih pisateljev, želja po boljšem, hotenje, vpitje, pretep; in izsiljevanje in vse najslabše, kar jezen, zafrustriran človek naredi, da bi se izkopal iz zagate. In išče orodje, sredstvo, se oprijemlje nekih bilk, ki mu jih nekdo z neko medijsko finto ponuja in udari in špricne in ljudje zavijajo z očmi, se odmaknejo od tega nasilneža in izgubljenca. Vsi spletni forumi so polni cinizma, pišmevuhovstva; za vse, kar je narobe so krivi drugi ljudje, samo da ni problema na mojem dvorišču, in večina reče, drugo me pa ne briga. Veliko Slovencev je dodatno ujetih v mini privilegij lastninjenja družbenih stanovanj (po t.i. Jazbinškovem zakonu) in rečejo, drugo me pa ne briga. Veliko jih je ujetih v princip Lansky, to je, dolguješ mi protiuslugo, veliko jih je ujetih v princip Udbomafije ...

A kako ujeti energijo vsaj tistih nekaj, ki niso ujeti v vse zgoraj našteto, tistih morda 1 procent (pred dvajsetimi leti sem v svoji knjigi na to temo zapisal, da se obračam na približno 10 procentov tistih, ki bi se verjetno šli demokracijo, pa so me izkušnje prepričale, da bi bilo že veliko, če bi jih bilo omenjeni 1 procent). Tudi to bi bilo dovolj, da se oblastne elite prisili k bolj pravičnemu. Tistih 99 procentov, ki govorijo, drugo me ne briga, pa imajo sicer vso pravico, da jih nič ne briga, a demokracija so le tisti, ki se aktivno gredo demokracijo, kot je že pred leti zapisal Abbie Hoffmann. Vse ostalo je le spretna manipulacija oblastniških elit, ki samo izkoriščajo dejstvo, da večine itak ne briga, so ujeti v saj se itak ne da nič narediti.

Nekdo je nekoč poimenoval predstavniško demokracijo, da je samo podaljšek absolutne oz. totalitarne oblasti (enega voditelja ali ene stranke). Skupina izbrancev iz enopartijskega sistema se je samo nekoliko povečala, nastalo je več struj enega in istega principa vladanja "dolguješ mi protiuslugo", kot je to najbolj uveljavil Al Caponejev računovodja Lansky. Simbolno je to pri nas zajeto v povolilni koalicijski pogodbi, ki na prvem mestu vedno govori o medsebojnih razmerjih skupin odločevalcev, potem šele o splošnih zavezah (kar nikogar ne bo kaznovalo, če jih ne bo spoštoval) in končno še o nekih programskih smernicah, ki jih pa mora uradniški aparat po EU-direktivah itak v vsakem primeru (ali obstaja koalicijska pogodba ali ne) izvajati. Skratka, le princip protiusluge med odločevalskimi skupinami, ki so se spretno namestile volilvcem pod nos, vsaj tistim, ki se jim sploh ljubi enkrat na štiri leta na volišča, da pač obkrožijo "svoje", kot jim je sugerirala kakšna kavarniška debata ali pa televizijsko soočenje tri dni pred volitvami. Sploh pa, saj se nezainteresirana večina samo povečuje ...

Edina rešitev naše nedonošene parlamentarne demokracije, katere otroške bolezni so ravno ta čas najbolj očitne, je ta, da nastane in zaživi institucionalna kontrola oblastnikov, upravljavcev institucij, zmagovalcev sestavljanja povolilnih koalicij. Dejstvo je, da je parlamentarna demokracija tudi drugod po svetu že izgubila svoj prvotni plemeniti namen, to je, kontrolo tistega, ki se dokoplje do oblasti. Zato je namreč nastala: da ena stran(ka) kontrolira drugo stran(ko). Ta plemeniti namen se je izgubil, stranke se ukvarjajo le še z delitvijo plena. Drugače povedano, to, da volivci v resnici nimajo nikakršnega vpliva, kako bo nastala npr. nova vlada, to sploh ni tako hudo, konec koncev imajo ene stranke pač boljše PR-strokovnjake kot druge, drugim se zalomi ob nepravem času, vse je nek čuden srečelov ali spretna predvolilna ali povolilna manipulacija, saj je vseeno. Hudo je resnično edino to, da pravega orodja kontrole oblasti preprosto ni! Zato je sedanji sistem parlamentarne demokracije nujno dopolniti s pravim orodjem kontrole oblasti, drugače bomo državljani res samo še ovce za zakol.

Kako? (Pa ne da že stosedemnajstič v zadnjih dvajsetih letih poskušam?)

Individualna energija aktivnih državljanov, registrirana na instituciji kontrole oblasti? Ozaveščanje posameznika k aktivnemu državljanstvu! Tako industrijskega delavca kot pesnika! Da sodeluje, da participira, da se gre demokracijo, kot je povedal pred točno petdesetimi leti Abbie Hoffmann! Kako prikazati tako delavcu kot pesniku, da bo zanju dejansko bolje, če se bosta šla aktivnega državljana? Kako ju prepričati, kako ju stimulirati, kako prikazati, da je čisto enostavno, da praktično ne vzame nobenega časa ali napora, da je efekt lahko zelo dober; skratka kako izvesti to, in ne nazadnje, kako dobiti sredstva za to, kajti tudi ideja o institucionalni kontroli potrebuje stimulacijo, drugače se ustavi, zaškripa in umre.

Tako kot obstaja neka stimulacija za vzgon vesolja - morda je res pravi naziv čarobni ali Božji delec, kot so pred kratkim pogruntali znanstveniki v Cernu -, tako očitno obstaja neka kemija ali naboj za vzgon, rast ali preživetje  posamezne vrste. Že sardele se zaradi nekega vzgona vrtijo v velikih oblakih lastnih teles, da prestrašijo večje ribe za nekaj minut. Individualno še prej propadejo. Tako nek vzgon usmerja človeško vrsto že od takrat, ko so ugotovili, da le v skupini lahko premagajo mamuta in preskrbijo dovolj mesa za preživetje skupine čez zimo. Individualno prej propadejo. In verjamem, da je le v neki obliki združevanja individualnih energij šansa za preživetje in odkritje pravega orodja za preprečitev eksponentne rasti posameznikovega pohlepa, kot mu ga omogoča sedanji sistem dogovarjanja retencijskih elit. Dogovarjanja po koalicijskih pogodbah, dogovarjanja o uslugah in protiuslugah, delegiranj v nadzorne odbore, vrhunskih medijskih manipulacij ...

Kje je ta čarobni ali Božji delec, ki bo povezal te individualne energije, omogočil ozaveščanje dovolj velikega števila posameznikov? Da se vzpostavi stalna kontrola odločevalcev. Dovolj močan oblak, ki bo oblast prisiljeval k ponižnosti. Kako ustvarjati dovolj močne skupine individualnih energij, ki bodo preprečevale izkoriščanje in rast pohlepa? Kako doseči stimulacijo poskusov ustvarjanja prostora za delovanje teh individualnih energij?