Komentar

Arabci in mi: hladna in postarana Evropa pred prihajajoča novo arabsko pomladjo

Še zdaj ne vem, kdaj sem doživel hujši kulturni šok: ko sem se na predzadnji dan starega leta pozno zvečer z ženo in dve in pol letnim sinom uro po pristanku na letališču v Marakešu znašel v res eksotičnem vrvežu njegovega starega mestnega jedra (medine), ali pa morda pred dvema dnevoma, ko sem sredi dneva hodil po središču Ljubljane in opazoval obraze mimoidočih.

12.01.2018 13:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Maroko   Evropa   Marakeš   kulturni šok   Severna Afrika   Arabci   Berberi  

Foto: Dejan Steinbuch

Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

Moje tokratno pisanje nima nobene zveze z ideologijo, svetovnim nazorom ali religijo. Gre zgolj za zbrane občutke, ki vam jih posredujem v razmislek. Verjetno me bodo nekateri desni, nacionalnistični spletni komentatorji zaradi tega zelo napadali. Kar me ne moti, če bodo kritike argumentirane, ne pa emotivne ali celo histerične. Mislim sicer, da bi moral vsak, ki komentira določeno področje, o njem vsaj nekaj vedeti. Kdor piše o Američanih ali komentira ameriško politiko, bi moral že kdaj v življenju obiskati Ameriko, jo vsaj malce pobližje spoznati. Začututi utrip Američanov. Podobno bi moralo veljati za islam, muslimanske dežele oziroma arabski svet. Z eno majhno, a pomembno razliko: eno je doživeti muslimanski svet na ravni uradnih delegacij in razkošnih rezidenc, drugo pa se je zliti z množico navadnih ljudi in začutiti orientalski utrip, ki večine ljudi ne bo pustil ravnodušnih. A na žalost je to idealiziran in naiven pogled: večina avtorjev, ki danes ustvarjajo in oblikuje javno mnenje v Evropi in Zahodu, pri čemer je prevladujoči (mainstream) medijski odnos do Arabcev odkrito negativen, nikoli ni niti stopila na tla Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda ali kam drugam, kjer je islam dominantna religija. Res je, da je tudi Karl May pisal odlične romane o severnoameriških indijancih in da je za njihovo "stvar" naredil več kot večina drugih Evropejcev, pa nikoli ni bil v Severni Ameriki (tja potoval šele kasneje, ko je zaslužil kot pisatelj). Toda Kara Ben Nemsi je bil pozitivec, brez dvoma. Njegove knjige so naredile veliko dobrega. Vplivale so na cele generacije, jih učile sožitja, tolerance, sprejemanja različnosti, ljubezni do narave in seveda - ljubezni do ljudi. Tisto, kar v tem kontekstu vzbuja slaba občutja, je dejstvo, da imamo za razliko od Karla Maya danes opravka z množico komentatorjev in ustvarjalcev javnega mnenja, ki demonizirajo določeno religijo, etnično skupino oziroma prebivalce celih regij, češ da so slabi, hudobni, da ogrožajo našo zahodno civilizacijo, način življenja, demokracijo itd., pri čemer najverjetneje sploh niso doživeli tega "sovražnega" sveta. Pišejo in govorijo o nečem, česar v bistvu ne poznajo.

 

 

 

 

Moja uvodna dilema, ki govori o kulturnem šoku, terja pojasnilo: Marakeš kot eno najbolj izvirnih, slikovitih, a po drugi strani tudi kaotičnih in umazanih maroških mest, je sam po sebi dovolj velik izziv za turista. Če pa v njegov centralni del (medina) zaidete pozno zvečer, povsem nepripravljeni na to, kar vas čaka, je seveda sintagma "kulturni šok" na mestu. Je, ampak že naslednji dan je šok manjši. In po dveh, treh dneh izgine. Ostane sicer tisti posebni vonj Severne Afrike, mešanica gnijoče hrane, cvetoče mirte in desetine dišav, ki prihajajo iz vsake tržnice; ostanejo nepočiščene, umazane ulice, jame v asfaltu, ostanejo luže in predvsem neskončno mnogo prahu. Vse to čez čas postane nemoteče, celo prijetno in predvsem sinhronizirano z domačini. In ljudje so tisti, zaradi katerih potem človek doživi kulturni šok ob vrnitivi domov.

 

O ljudeh v Severni Afriki bi lahko napisal esej. Morda ga kdaj tudi bom. Ljudje, ki smo jih srečevali v Maroku - Arabci, Berberi, Tuaregi, črnci iz Malija in Mavretanije -, so bili vsi po vrsti zelo ... človeški. Neposredni. Čustveni. Šele po vrnitvi v Ljubljano, ko sem opazoval obraze ljudi na ulici, me je spreletelo, da so bili Arabci neprimerno boljše volje in da je bil nasmeh na njihovih obrazih pogostejši, mnogo pogostejši kot tukaj, kjer mraz očitno ni samo zunanji, pač pa se je naselil tudi v notranjost Evropejcev, prestrašenih pred vsemi mogočimi sovražniki, ki so jih pričarali dominantni mediji in seveda politične elite.

 

Naslednja stvar, ki sem jo opazil ob vrnitvi, je bilo to, kako stara, celo postarana je ta naša Evropa. Severna Afrika je mlada, pri čemer nihče od mladih ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, ni imel slabega mnenja o nas, nasprotno - v skladu s pričakovanji so takorekoč vsi izrazili željo, da bi se nekoč preselili v Evropo. Idealiziranje stare in bolne Evrope je neverjetno. Nihče ni niti omenjal verskih ekstremizmov, terorizma ali nacionalizma, kot da te bolezni ne bi obstajale. Eno samo veliko pričakovanje. Ena sama Evropa Koromandija, kjer smo vsi bogati, srečni in zadovoljni. Le otrok nimamo preveč radi. Zato jih tudi ne rojevamo in zaradi tega izgubljamo bitko. Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

 

 

Arabska pomlad, ki jo je pred leti poskušala sprožiti zahodna politika, se v resnici sploh še ni zgodila. Na srečo Evrope je večina držav Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike vseeno relativno stabilnih, četudi avtokratskih. Demokracij tam pač ni. Če bi bile v interesu Zahoda, bi zagotovo bile. Mladi seveda niso neumni in vedo, koliko je ura. Sovražijo svoje oblastnike, prezirajo njihove represivne organe, posebej skorumpirano policijo in sodstvo, vendar so pametni in čakajo. Ne izzivajo s protesti. Mirno sedijo - dela zanje ob petdesetodstotni brezposelnosti tako ali tako ni - in čakajo. Njihove življenjske zahteve so skromne, takorekoč eksistenčne. Jem, pijem in spim, drugo me ne zanima, mi je dejal Chakib, dvajsetletnik iz Marakeša, ki je bil nekaj časa naš vodnik po mestu, dokler ga nista dobesedno pred našim nosom aretirala dva policista v civilu, češ da opravlja delo na črno. Še preden sem odprl usta, sta ga že odpeljala. Toda čez štiri ure je bil Chakib že nazaj, nasmejan. Sto dirhamov ga je stala prostost, deset evrov. Maroška policija je skorumpirana do amena.

 

Proti čemu naj se borijo vsi ti milijoni mladih v Severni Afriki? Proti svojim skorumpiranim režimom? Medtem ko sedijo in ne razmišljajo o stvareh, ki bi lahko predstavljale probleme zanje, iz podsaharske Afrike - prek Sahare - k njim prihajajo novi in novi temnopolti prišleki, do katerih Arabci ne gojijo prav spoštljivega odnosa. Na južnih obalah Sredozemlja se bo v prihodnosti nabrala milijonska armada migrantov, katerih edini cilj bo Evropa. Nemčija, Španija, Avstrija, Francija, Švedska, Italija in slejkoprej tudi Slovenija. Toda Evropa je utrujena, hladna in postarana, njene institucije niso sposobne sprejeti nobene konkretne odločitve. Kar je dovoljeno Španiji, ni dovoljeno Poljski. Kar je dovoljeno Nemčiji, ni dovoljeno Sloveniji.

 

Migrantsko vprašanje lahko pometamo pod preprogo, pa ga še vedno ne bo konec. Hrepenenje po mitološki Evropi, ki je končni cilj desetine milijonov ljudi na drugi strani Sredozemlja, se ne bo končalo, če jih bosta frigidna nemška kanclerka ali patološko narcisistični francoski predsednik, ki je bil po besedah italijanskega psihiatra in psihoterapevta Adriana Segatorija v mladosti spolno zlorabljen, javno pozivala, naj ostanejo doma. Naj bo že enkrat jasno, da migrantske krize leta 2015 niso zakuhali Američani, Arabci ali Vladimir Putin, pač pa impotentni, zapiti in dekadentni evropski politiki - na čelu z Jean-Claudeom Junckerjem. Ob tem človeku se mi vsakič znova obrača želodec. In ta bruseljska beda naj bi pomagala rešiti mejni spor med Slovenijo in Hrvaško?! Lepo vas prosim, stvari so vendar prestopile vse meje nespodobnosti! Diskriminacija držav t.i. vzhodne Evrope je postala preveč očitna, dominacija konservativcev pa se je v primeru Katalonije sprevrgla v podoben hudičev pakt, kot so ga leta 1933 v nemškem parlamentu s Hitlerjem sklenili nemški krščanski demokrati.

 

Jasno je, da takšna Evropa nima ne politične ne ekonomske prihodnosti. Demografsko pa je verjetno izgubljena že zdaj, saj se po zaslugi svojih impotentnih, nesposobnih in lažnivih političnih elit nikoli ni želela soočiti z vprašanjem natalitete Evropejcev oziroma še sprejemljivega dotoka zakonitih (!) migrantov iz drugih držav. Prav zaradi tega smo se znašli v tako občutljivem položaju, kjer nekatere članice EU že izgubljajo nadzor nad prebivalstvom - Švedska postaja prvi primer t.i. failed state v Evropi -, druge pa se zatekajo k politiki in retoriki, ki smrdi po časih rjavosrajčnikov.

 

Rešitvi pa sta pravzaprav samo dve. O tem noče nihče razmišljati. Kot da bo problem izginil, če ga ignoriramo (in točno to počne evropska politika). Ena rešitev je vojna, druga pa nekakšen Marshallov plan za vse tiste države in regije, od koder prihajajo ekonomski migranti in begunci. Najboljše zdravilo je preventiva, torej preprečevanje oziroma odprava vzrokov, zaradi katerih prihaja do selitev narodov. Če bi namreč ljudje v svojih domovinah dostojno živeli, uživali temeljno človeško dostojanstvo in spoštovanje, potem bi v Evropo prihajali kot turisti. Začudeni nad nenavadnim nasprotjem med čudovito arhitekturo in tehnologijo, ki zaznamuje to bogato Evropo, ter hladnimi, vase zaprtimi in egoističnimi domačini, na obrazih katerih se vedno redkeje pokažeta nasmeh in veselje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
47
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 1,843
02/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,156
03/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,727
04/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,103
05/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,570
06/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,081
07/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,862
08/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 727
09/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,054
10/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,317