Komentar

Arabci in mi: hladna in postarana Evropa pred prihajajoča novo arabsko pomladjo

Še zdaj ne vem, kdaj sem doživel hujši kulturni šok: ko sem se na predzadnji dan starega leta pozno zvečer z ženo in dve in pol letnim sinom uro po pristanku na letališču v Marakešu znašel v res eksotičnem vrvežu njegovega starega mestnega jedra (medine), ali pa morda pred dvema dnevoma, ko sem sredi dneva hodil po središču Ljubljane in opazoval obraze mimoidočih.

12.01.2018 13:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Maroko   Evropa   Marakeš   kulturni šok   Severna Afrika   Arabci   Berberi  

Foto: Dejan Steinbuch

Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

Moje tokratno pisanje nima nobene zveze z ideologijo, svetovnim nazorom ali religijo. Gre zgolj za zbrane občutke, ki vam jih posredujem v razmislek. Verjetno me bodo nekateri desni, nacionalnistični spletni komentatorji zaradi tega zelo napadali. Kar me ne moti, če bodo kritike argumentirane, ne pa emotivne ali celo histerične. Mislim sicer, da bi moral vsak, ki komentira določeno področje, o njem vsaj nekaj vedeti. Kdor piše o Američanih ali komentira ameriško politiko, bi moral že kdaj v življenju obiskati Ameriko, jo vsaj malce pobližje spoznati. Začututi utrip Američanov. Podobno bi moralo veljati za islam, muslimanske dežele oziroma arabski svet. Z eno majhno, a pomembno razliko: eno je doživeti muslimanski svet na ravni uradnih delegacij in razkošnih rezidenc, drugo pa se je zliti z množico navadnih ljudi in začutiti orientalski utrip, ki večine ljudi ne bo pustil ravnodušnih. A na žalost je to idealiziran in naiven pogled: večina avtorjev, ki danes ustvarjajo in oblikuje javno mnenje v Evropi in Zahodu, pri čemer je prevladujoči (mainstream) medijski odnos do Arabcev odkrito negativen, nikoli ni niti stopila na tla Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda ali kam drugam, kjer je islam dominantna religija. Res je, da je tudi Karl May pisal odlične romane o severnoameriških indijancih in da je za njihovo "stvar" naredil več kot večina drugih Evropejcev, pa nikoli ni bil v Severni Ameriki (tja potoval šele kasneje, ko je zaslužil kot pisatelj). Toda Kara Ben Nemsi je bil pozitivec, brez dvoma. Njegove knjige so naredile veliko dobrega. Vplivale so na cele generacije, jih učile sožitja, tolerance, sprejemanja različnosti, ljubezni do narave in seveda - ljubezni do ljudi. Tisto, kar v tem kontekstu vzbuja slaba občutja, je dejstvo, da imamo za razliko od Karla Maya danes opravka z množico komentatorjev in ustvarjalcev javnega mnenja, ki demonizirajo določeno religijo, etnično skupino oziroma prebivalce celih regij, češ da so slabi, hudobni, da ogrožajo našo zahodno civilizacijo, način življenja, demokracijo itd., pri čemer najverjetneje sploh niso doživeli tega "sovražnega" sveta. Pišejo in govorijo o nečem, česar v bistvu ne poznajo.

 

 

 

 

Moja uvodna dilema, ki govori o kulturnem šoku, terja pojasnilo: Marakeš kot eno najbolj izvirnih, slikovitih, a po drugi strani tudi kaotičnih in umazanih maroških mest, je sam po sebi dovolj velik izziv za turista. Če pa v njegov centralni del (medina) zaidete pozno zvečer, povsem nepripravljeni na to, kar vas čaka, je seveda sintagma "kulturni šok" na mestu. Je, ampak že naslednji dan je šok manjši. In po dveh, treh dneh izgine. Ostane sicer tisti posebni vonj Severne Afrike, mešanica gnijoče hrane, cvetoče mirte in desetine dišav, ki prihajajo iz vsake tržnice; ostanejo nepočiščene, umazane ulice, jame v asfaltu, ostanejo luže in predvsem neskončno mnogo prahu. Vse to čez čas postane nemoteče, celo prijetno in predvsem sinhronizirano z domačini. In ljudje so tisti, zaradi katerih potem človek doživi kulturni šok ob vrnitivi domov.

 

O ljudeh v Severni Afriki bi lahko napisal esej. Morda ga kdaj tudi bom. Ljudje, ki smo jih srečevali v Maroku - Arabci, Berberi, Tuaregi, črnci iz Malija in Mavretanije -, so bili vsi po vrsti zelo ... človeški. Neposredni. Čustveni. Šele po vrnitvi v Ljubljano, ko sem opazoval obraze ljudi na ulici, me je spreletelo, da so bili Arabci neprimerno boljše volje in da je bil nasmeh na njihovih obrazih pogostejši, mnogo pogostejši kot tukaj, kjer mraz očitno ni samo zunanji, pač pa se je naselil tudi v notranjost Evropejcev, prestrašenih pred vsemi mogočimi sovražniki, ki so jih pričarali dominantni mediji in seveda politične elite.

 

Naslednja stvar, ki sem jo opazil ob vrnitvi, je bilo to, kako stara, celo postarana je ta naša Evropa. Severna Afrika je mlada, pri čemer nihče od mladih ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, ni imel slabega mnenja o nas, nasprotno - v skladu s pričakovanji so takorekoč vsi izrazili željo, da bi se nekoč preselili v Evropo. Idealiziranje stare in bolne Evrope je neverjetno. Nihče ni niti omenjal verskih ekstremizmov, terorizma ali nacionalizma, kot da te bolezni ne bi obstajale. Eno samo veliko pričakovanje. Ena sama Evropa Koromandija, kjer smo vsi bogati, srečni in zadovoljni. Le otrok nimamo preveč radi. Zato jih tudi ne rojevamo in zaradi tega izgubljamo bitko. Nobena skrajna desnica, antiislamistična gibanja ali podobna politična orožja ne morejo spremeniti dejstva, da je Evropa vsaj simbolno postala neplodna in da bo morala to svoje prekletstvo nekoč rešiti, sicer bo izumrla.

 

 

Arabska pomlad, ki jo je pred leti poskušala sprožiti zahodna politika, se v resnici sploh še ni zgodila. Na srečo Evrope je večina držav Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike vseeno relativno stabilnih, četudi avtokratskih. Demokracij tam pač ni. Če bi bile v interesu Zahoda, bi zagotovo bile. Mladi seveda niso neumni in vedo, koliko je ura. Sovražijo svoje oblastnike, prezirajo njihove represivne organe, posebej skorumpirano policijo in sodstvo, vendar so pametni in čakajo. Ne izzivajo s protesti. Mirno sedijo - dela zanje ob petdesetodstotni brezposelnosti tako ali tako ni - in čakajo. Njihove življenjske zahteve so skromne, takorekoč eksistenčne. Jem, pijem in spim, drugo me ne zanima, mi je dejal Chakib, dvajsetletnik iz Marakeša, ki je bil nekaj časa naš vodnik po mestu, dokler ga nista dobesedno pred našim nosom aretirala dva policista v civilu, češ da opravlja delo na črno. Še preden sem odprl usta, sta ga že odpeljala. Toda čez štiri ure je bil Chakib že nazaj, nasmejan. Sto dirhamov ga je stala prostost, deset evrov. Maroška policija je skorumpirana do amena.

 

Proti čemu naj se borijo vsi ti milijoni mladih v Severni Afriki? Proti svojim skorumpiranim režimom? Medtem ko sedijo in ne razmišljajo o stvareh, ki bi lahko predstavljale probleme zanje, iz podsaharske Afrike - prek Sahare - k njim prihajajo novi in novi temnopolti prišleki, do katerih Arabci ne gojijo prav spoštljivega odnosa. Na južnih obalah Sredozemlja se bo v prihodnosti nabrala milijonska armada migrantov, katerih edini cilj bo Evropa. Nemčija, Španija, Avstrija, Francija, Švedska, Italija in slejkoprej tudi Slovenija. Toda Evropa je utrujena, hladna in postarana, njene institucije niso sposobne sprejeti nobene konkretne odločitve. Kar je dovoljeno Španiji, ni dovoljeno Poljski. Kar je dovoljeno Nemčiji, ni dovoljeno Sloveniji.

 

Migrantsko vprašanje lahko pometamo pod preprogo, pa ga še vedno ne bo konec. Hrepenenje po mitološki Evropi, ki je končni cilj desetine milijonov ljudi na drugi strani Sredozemlja, se ne bo končalo, če jih bosta frigidna nemška kanclerka ali patološko narcisistični francoski predsednik, ki je bil po besedah italijanskega psihiatra in psihoterapevta Adriana Segatorija v mladosti spolno zlorabljen, javno pozivala, naj ostanejo doma. Naj bo že enkrat jasno, da migrantske krize leta 2015 niso zakuhali Američani, Arabci ali Vladimir Putin, pač pa impotentni, zapiti in dekadentni evropski politiki - na čelu z Jean-Claudeom Junckerjem. Ob tem človeku se mi vsakič znova obrača želodec. In ta bruseljska beda naj bi pomagala rešiti mejni spor med Slovenijo in Hrvaško?! Lepo vas prosim, stvari so vendar prestopile vse meje nespodobnosti! Diskriminacija držav t.i. vzhodne Evrope je postala preveč očitna, dominacija konservativcev pa se je v primeru Katalonije sprevrgla v podoben hudičev pakt, kot so ga leta 1933 v nemškem parlamentu s Hitlerjem sklenili nemški krščanski demokrati.

 

Jasno je, da takšna Evropa nima ne politične ne ekonomske prihodnosti. Demografsko pa je verjetno izgubljena že zdaj, saj se po zaslugi svojih impotentnih, nesposobnih in lažnivih političnih elit nikoli ni želela soočiti z vprašanjem natalitete Evropejcev oziroma še sprejemljivega dotoka zakonitih (!) migrantov iz drugih držav. Prav zaradi tega smo se znašli v tako občutljivem položaju, kjer nekatere članice EU že izgubljajo nadzor nad prebivalstvom - Švedska postaja prvi primer t.i. failed state v Evropi -, druge pa se zatekajo k politiki in retoriki, ki smrdi po časih rjavosrajčnikov.

 

Rešitvi pa sta pravzaprav samo dve. O tem noče nihče razmišljati. Kot da bo problem izginil, če ga ignoriramo (in točno to počne evropska politika). Ena rešitev je vojna, druga pa nekakšen Marshallov plan za vse tiste države in regije, od koder prihajajo ekonomski migranti in begunci. Najboljše zdravilo je preventiva, torej preprečevanje oziroma odprava vzrokov, zaradi katerih prihaja do selitev narodov. Če bi namreč ljudje v svojih domovinah dostojno živeli, uživali temeljno človeško dostojanstvo in spoštovanje, potem bi v Evropo prihajali kot turisti. Začudeni nad nenavadnim nasprotjem med čudovito arhitekturo in tehnologijo, ki zaznamuje to bogato Evropo, ter hladnimi, vase zaprtimi in egoističnimi domačini, na obrazih katerih se vedno redkeje pokažeta nasmeh in veselje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
46
Vse kaže, da lahko edinole ustavno sodišče razreši kvadraturo volilnega kroga
3
14.01.2018 23:59
Državnozborske volitve se nezadržno bližajo in ustavno sodišče zna v naslednjih mesecih usodno poseči v debato o ustreznosti ... Več.
Piše: Zoran Božič
Korak k demokraciji, 1. del: Ko 99 % ljudi nič ne briga, šteje edino tisti preostali odstotek
6
14.01.2018 07:00
Edina rešitev naše nedonošene parlamentarne demokracije, katere otroške bolezni so ravno ta čas najbolj očitne, je ta, da ... Več.
Piše: Miha Burger
Izgubljeno desetletje ali zgodba o tem, kje bi lahko bili, če ne bi delali napak
8
11.01.2018 20:31
V času prehoda v novo leto ter obračunov za nazaj beremo veliko pregledov preteklega ekonomskega razvoja Slovenije. Ena izmed ... Več.
Piše: Bine Kordež
Poljska, vladavina prava in Evropska unija
8
10.01.2018 20:34
Zadnji ukrep Evropske unije o uveljaviti 7. člena Lizbonske pogodbe o političnih sankcijah proti Poljski, ki v praksi še nima ... Več.
Piše: Keith Miles
Kulturniška polemika: Jazz club Gajo odgovarja Ifigeniji Simonovič
6
09.01.2018 22:33
Spoštovana gospa Simonovič, izjemno nas veseli, da ste se odzvali na apel cenjenega Nika Grafenauerja. Z vsebino ste bili sicer ... Več.
Piše: Uredništvo
Državni Telekom, Dars in Gen-I so leta 2015 v davčne oaze nakazali 162 milijonov evrov!
8
08.01.2018 22:45
Državni svetnik Drago Ščernjavič je 13. novembra 2017 predsedniku državnega sveta Republike Slovenije podal pobudo za sprejem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Fareed Zakaria: Zaton Amerike je velika globalna zgodba našega časa
13
05.01.2018 22:11
Ugledni ameriški komentator in strokovnjak za globalno politiko Fareed Zakaria je v Washington Postu konec lanskega leta objavil ... Več.
Piše: Uredništvo
Enotnost in samostojnost ali nekaj opazk v zvezi z volitvami
5
04.01.2018 23:15
Motijo se in zavajajo tisti, ki kličejo k vrnitvi enotnosti. Državljane in volivce je treba spoštovati, vsakega posebej. Za izid ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kulturniška polemika o Jazz clubu Gajo: Ifigenija Simonovič odgovarja Niku Grafenauerju
8
02.01.2018 21:00
Spoštovani uredniki portala+, napisala sem komentar na pismo Nika Grafenauerja Zakaj cenim in podpiram Jazz club Gajo. Oglašam ... Več.
Piše: Uredništvo
Novoletna meditacija o svetu in svetem v zibelki evropske civilizacije
2
31.12.2017 18:04
Če je katera izmed stvari v Solunu zares vredna ogleda danes - potem je to Muzej fotografije, ki gosti to prekrasno in pomensko ... Več.
Piše: Ariana Ferfila
Želim vam srečno novo leto 2045!
0
30.12.2017 19:00
Novo leto se mi je začelo že pred dobrim tednom, slavnostno, evforično in izvrstno. Če bo še naslednjih dvanajst mesecev ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pismo pesnika in akademika Nika Grafenauerja: Zakaj cenim in podpiram Jazz club Gajo
5
27.12.2017 19:59
Dokler je vrt opustel sameval, se nihče na Društvu slovenskih pisateljev (DSP) ni kaj dosti zganil, da bi ga oživil in mu ... Več.
Piše: Niko Grafenauer
Najbogatejši odstotek Slovencev ali kdo so dejanski zmagovalci v času krize
15
26.12.2017 23:59
Podatki iz obdobja 2005-2015 torej nedvoumno kažejo, da v Sloveniji po nastopu ekonomske krize ni prišlo do neke koncentracije ... Več.
Piše: Bine Kordež
Primer Zobec ali občutljivo vprašanje nadoblasti izvršilne veje nad sodno
7
25.12.2017 23:10
Pred štirinajstimi dnevi, 12. decembra 2017 je prišlo do javnega ugovora vrhovnega sodnika Jana Zobca zoper ravnanje nad njim v ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Ko umrete, se vzpnete v prostor atonalne glasbe, v misterij zvokov
26
24.12.2017 02:03
Vse se je začelo iz pretiranega občutenja glasbe, ko je glasbenik začutil potrebo, da uniči svoj lastni inštrument, svoj vir ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izza ekonomske krize: pisano pred dvanajstimi leti (2005)
12
22.12.2017 22:50
No, takole. Štiri stvari so potrebne. Prvič, odlaganje užitka; drugič, izvirna ustvarjalnost; tretjič, dolgoročno načrtovanje; ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Franc Dobrovnik
3
21.12.2017 23:26
Te dni nas je zapustil sodnik Franc Dobrovnik, nekoč preiskovalni sodnik in nato odvetnik. Bil je znan po svoji doslednosti, ... Več.
Piše: Igor Mekina
Uredniški komentar: Profesorski goljufi uživajo akademsko imuniteto, mar ne?
13
19.12.2017 23:36
Riba smrdi pri glavi, pravi pregovor. Že vse od razkritja, da si je etični profesor Miro Cerar, ki - kot rad poudarja - vodi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonija pred volitvami: Katalonci bodo šli tokrat do konca, s svojimi politiki ali brez njih
8
17.12.2017 21:45
Vsi me sprašujejo, kako se bo končala ta katalonska zgodba. Odkrito povedano, ne vem. Mislim, da tega ne ve nihče. Čez nekaj dni ... Več.
Piše: Bojan Brezigar
V našem otroštvu smo besedo sintesajzer izgovarjali posvečeno, kot eno najbolj magičnih besed.
17
16.12.2017 23:59
Elektronska zvočnost ali elektronska glasba je neposredni izraz kozmičnega ozvočenja. Mogoče pa je elektronski zvok kozmos sam. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Hrvaška je državno mejo s Slovenijo potrdila že davnega leta 1941!
Andrej Lenarčič
Ogledov: 3.449
02/
Državni Telekom, Dars in Gen-I so leta 2015 v davčne oaze nakazali 162 milijonov evrov!
Ivan Simič
Ogledov: 2.420
03/
Arabci in mi: hladna in postarana Evropa pred prihajajoča novo arabsko pomladjo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.136
04/
Ponovno odkriti komentar: Lažgoše so nesmrtne, neumnost pa neskončna
Dejan Steinbuch
Ogledov: 10.885
05/
Fareed Zakaria: Zaton Amerike je velika globalna zgodba našega časa
Uredništvo
Ogledov: 1.840
06/
Poljska, vladavina prava in Evropska unija
Keith Miles
Ogledov: 1.305
07/
Vse kaže, da lahko edinole ustavno sodišče razreši kvadraturo volilnega kroga
Zoran Božič
Ogledov: 1.052
08/
Korak k demokraciji, 1. del: Ko 99 % ljudi nič ne briga, šteje edino tisti preostali odstotek
Miha Burger
Ogledov: 1.169
09/
Kulturniška polemika: Jazz club Gajo odgovarja Ifigeniji Simonovič
Uredništvo
Ogledov: 965
10/
Politični pasijon Nove Slovenije: jezni na Janšo, prestrašeni pred ponovnim izpadom iz parlamenta
Žiga Stupica
Ogledov: 907