Nedavni nastop Milana Brgleza, predsednika Državnega zbora, na 3. programu Televizije Slovenije je bil pomenljiv: na vprašanje novinarke Vide Petrovčič, če so res prevelike razlike v velikosti volilnih okrajev, je pomirljivo odgovoril, da se izvoljenega kandidata tako ali tako določa na ravni volilne enote in da na tej ravni obstaja tudi znotrajstrankarska konkurenca. In dodal, da so v zadnjem času tudi okraji, ki so nekoč omogočali zanesljivo izvolitev, postali problematični. Kar je nedvomno res, saj je z desetletnim propadanjem starih in vznikanjem novih in novih strank s starimi ali novimi obrazi izvolitev postala zelo nepredvidljiva: le zelo majhen odstotek sedanjih poslancev lahko z gotovostjo računa na ponovno izvolitev. Sklep: samo to dejstvo ali presoja ustavnega sodišča, da je sedanja volilna zakonodaja neskladna z ustavo, bosta pripeljala do prepotrebnih sprememb.

Zdaj ni toliko pomembno, da je naveza LDS–SLS izigrala voljo ljudstva in v nasprotju z izidom referenduma o volilnih sistemih leta 1996 štiri leta kasneje v ustavo zapisala, da imamo v Sloveniji sorazmerni volilni sistem s štiriodstotnim volilnim pragom. Kot je konec leta v Sobotni prilogi Dela razkril starosta slovenske demokracije Ivan Oman, je izvirni greh, ki ga lahko razumemo kot problem kvadrature volilnega kroga, nastal že leta 1992: ker je pol strank zagovarjalo večinski, pol pa sorazmerni volilni sistem, je Omanova stranka za rešitev pat položaja uspešno predlagala kompromis: proporcionalno delitev mandatov v skladu s strankarskimi deleži, vendar 88 volilnih okrajev. Gre za vgrajeno protislovje, saj so volilni okraji prvina večinskega volilnega sistema. Zato so se ustavne spremembe iz leta 2000, ko so poslanci sprejeli dikcijo, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom, v skoraj dveh desetletjih do danes izkazale za težko uresničljivo ustavno načelo.

Volilni okraji in neenakopravnost volivcev

Državni svet je že na začetku leta 2015 z zahtevo za oceno ustavnosti problematiziral razlike v velikosti volilnih okrajev, eno četrtino le-teh brez izvoljenega poslanca in polovico vseh poslancev, ki niso dobili največjega števila glasov v svojem volilnem okraju. Izpostavljena je bila domneva, da zakonodaja ne omogoča odločilnega vpliva volivcev, pač pa si slednjega brez ustavnopravne podlage prilaščajo politične stranke. Ustavno sodišče si je kljub absolutno prednostni obravnavi in urgencam vzelo skoraj tri leta časa in pred koncem leta organiziralo javno obravnavo o tej problematiki, kar se sicer dogaja zelo poredko. Večurna razprava, ko je deveterica ustavnih sodnic in sodnikov dejavno prisluhnila argumentom predstavnikov državnega sveta, državnega zbora, vlade, Državne volilne komisije in trem ustavnim pravnikom, je šla skoraj neopaženo mimo oči javnosti (z izjemo portala MMC RTV SLO).

Sodnica poročevalka Dunja Jadek Pensa, ki je povzela stališča državnega sveta, je poudarila, da zakon predvideva približno enako velikost volilnih okrajev, kar bi po dosedanji praksi lahko razumeli kot največ petinsko odstopanje navzgor ali navzdol. Spraševala se je, kaj potem pomeni dejstvo, da je največji volilni okraj skoraj štirikrat večji od najmanjšega. V nasprotju z njeno problematizacijo sedanjega stanja se je predsednik Mandatno-volilne komisije državnega zbora Mitja Horvat (SMC) zatekel k trditvi, da je z volilno zakonodajo vse v redu in se pri tem skliceval na prejšnje odločitve ustavnega sodišča. Ko je celo izpodbijal pristojnost državnega sveta, nesimetričnega drugega doma parlamenta, da zahteva presojo volilne zakonodaje za volitve v državni zbor, ga je predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat opozorila, da državni svet lahko zahteva ustavno presojo vseh aktov, razen tistih, ki jih je sprejel sam. In ga pozvala, naj navede ustrezno zakonsko podlago za svojo zahtevo.

Eminentni predstavnik državnega zbora je ostal brez besed.

Podobno "argumentiran" je bil nastop dveh ustavnih pravnikov, celo članov Državne volilne komisije. Namesto da bi se Franci Grad opredelil do ključnega vprašanja zahteve za ustavno presojo, ali imajo volivci res odločilen vpliv na podelitev mandatov, se je zadovoljil z ugotovitvijo, da se enakost volilne pravice izraža na ravni volilne enote in na ravni celotne države. In lakonično pripomnil, da je obstoječi volilni sistem skladen z ustavo, čeprav ni edini mogoč. Njegovemu stališču o ustavni skladnosti se je pridružil Saša Zagorc, ki pa je to svoje prepričanje utemeljil z briljantno domislico, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, vendar "v zelo oskubljeni meri".

Ustavni pravnik Ludvik Toplak je bil edini, ki je posegel po mednarodnih primerjavah. Z njimi je skušal dopovedati ustavnim sodnikom in sodnicam, da sedanje velike razlike med volilnimi okraji ustvarjajo protiustavno neenakost v možnostih kandidatov za izvolitev in da namesto volivcev odločajo politične stranke. Pri tem se je skliceval celo na mnenje prvega ministra Mira Cerarja, ki je kot urednik zbornika o ustavnih spremembah zapisal, da imajo volivci v volilnih okrajih nek vpliv, vendar pa le-ta ni odločilen.

Obstoječa volilna zakonodaja najverjetneje diskriminira volivce v večjih volilnih okrajih.

Manjši okraji, večje možnosti za izvolitev

Vabljeni predsednik Državne volilne komisije (DVK) Anton Gašper Frantar se sploh ni hotel opredeljevati, pač pa je direktor DVK Dušan Vučko glede na večletne izkušnje razkril, da imajo kandidati v manjših volilnih okrajih bistveno večje možnosti za izvolitev. Tega se po njegovem mnenju zavedajo tudi politične stranke, ki svoje najpomembnejše kandidate postavljajo v tako imenovane "izvoljive" okraje. S tem je seveda pritrdil stališču Ludvika Toplaka o neustavnosti sedanje zakonske ureditve.

Člani ustavnega sodišča so se v obravnavo vključevali predvsem z vprašanji vabljenim pobudnikom zahteve za oceno ustavnosti in predstavnikom izvršne in zakonodajne veje oblasti in ustavnim pravnikom, celo spletni portal MMC pa je prezrl ekspoze novega ustavnega sodnika Klemna Jakliča, ki je najprej argumentirano problematiziral trditve, da je uresničeno ustavno načelo o odločujočem vplivu volivcev na podelitev mandatov, potem pa je s številnimi mednarodnimi primerjavami pokazal, da je v starejših evropskih demokracijah, ki imajo primerljiv, to je sorazmerni volilni sistem, v celoti uresničeno načelo o odločilnem vplivu volivcev. Nikjer se v nasprotju z nami ne dogaja, da bi volilno območje ostalo brez izvoljenega kandidata, povsod so izvoljeni tisti kandidati, ki dobijo največje število glasov volivcev, povsod je možna izbira med več kandidati iste politične stranke in ponekod poznajo celo znotrajstrankarsko demokracijo, ko kandidatov ne določajo ožja vodstva strank, pač pa njihova volilna baza.

Brglez: volitve naj potekajo še po starem sistemu

Javna obravnava se je končala s pozivom predsednice ustavnega sodišča DVK, naj pripravi natančne številčne izračune za državnozborske volitve v letih 2011 in 2014, da bo ustavno sodišče o zahtevi državnega sveta lahko odločalo na podlagi verodostojnih podatkov. Odločitev naj bi sprejeli na zaprti seji. Kakršnakoli že bo, pa je glede na javno obravnavo precej jasno, da bo do nekaterih nujnih sprememb volilne zakonodaje moralo priti. Tega se je očitno zavedal tudi predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki je v zaključnem nastopu pozval ustavno sodišče, naj v primeru razveljavitve problematiziranih členov volilne zakonodaje bližajoče se volitve potekajo še po starem, spremembe pa naj se uvedejo šele v drugem ali tretjem naslednjem mandatu.

Ustavno sodišče lahko razreši kvadraturo volilnega kroga tudi tako, da razglasi spremembo ustave leta 2000 z uvedbo sorazmernega volilnega sistema kot nasprotno referendumsko izraženi volji ljudi (ob sklicevanju na 3. člen ustave, po katerem ima v Sloveniji oblast ljudstvo), kar pa je malo verjetno. Pričakovati je, da bo napotilo zakonodajalca na uresničitev določila o odločujočem vplivu volivcev na izbiro kandidatov. To pa seveda pomeni uvedbo absolutnega preferenčnega glasu (kot to poznamo pri volitvah evropskih poslancev) in ukinitev volilnih okrajev, ki so nujni samo pri večinskem volilnem sistemu. V tem primeru bodo volivci res lahko izbirali tudi med kandidati posamezne stranke, še vedno pa ne bodo imeli nobenih možnosti nestrankarski kandidati. Poleg tega se bodo oblikovale liste na ravni volilne enote, kar pomeni, da se bo volivec, ki se je zdaj npr. odločal med petnajstimi kandidati petnajstih (15) strank, znašel pred listo sto petinšestdesetih (165) kandidatov.

Šele spoznanje, da tudi to ne more biti zelo demokratično in prilagojeno značilnostim slovenskega volilnega telesa, bo morda kdaj v prihodnje vendarle napeljalo zakonodajalca k temu, da se v skladu z referendumom iz leta 1996 tako kot pri volitvah predsednika države in županov lokalnih skupnosti uvede dvokrožni večinski sistem.