Novembra 2016 je na spletu (vir) vzbudil ogromno pozornosti in podpore zapis neke mame, znane podjetnice iz Maribora, Špelce Morojna. Opisala je težavno pot svojega nadarjenega sina, ki je sicer najstarejši izmed njenih treh otrok. Sedaj, dobro leto pozneje, je objavila še eno pomembno prelomnico na tej poti, gotovo pa bomo o fantu še slišali. Objavljam oba Špelčina zapisa v celoti, najprej prvega, ki govori o tem, kako je sin iz nje "izdeloval" mamo.

"Nekateri izmed vas veste, da se moj najstarejši sin ne šola v srednji šoli. Tisti, ki ne veste, ste izvedeli zdaj :-) in rada bi z vami delila zgodbo o vzponih in padcih, o preobrazbi in kaj se je z njim zgodilo v teh dneh. Pričelo se je tako, da se je že v osnovni šoli mučil, da je sploh ostal tam. No, zares se je pričelo tako, da je pri treh letih v nulo razumel mehaniko vodnega mlina, kamor smo hodili po moko, da je pri sedmih letih tri ure stal pred kabinsko gondolo in študiral mehanizme in da je svojo prvo raketo skušal narediti pri petih letih. Ni poletela, saj jo je delal tako, da je v velikanski tulec, na katerega so navite preproge, tlačil star časopisni papir in to skušal prižgati.

Potem je nekako stisnil v osnovni šoli. Če ne bi bila waldorfska šola, bi se nam verjetno vsem utrgalo, še tako je bilo težko, saj so tudi redki waldorfski učitelji zmogli z njim. Bil je najmočnejši matematik, najlepše je risal, obvladal slike v 3D, a predmeti, ki so se mu zdeli brezveze, za njih se ni potrudil niti za milimeter. Ekstremi ves čas. Zaradi svoje posebnosti se je poleg tega vedno počutil, da je outsider, in je bil zato nemalokrat socialno problematičen (beri: počutil se je kot kupček dreka, naredil kakšno neumnost, bil kaznovan in posledično poskrbel, da so se tudi drugi tako počutili, in tako smo se ciklali skozi osnovno šolo). V 6. razredu so ga potisnili v višji razred, naj preskoči, bo bolj miren. Huda napaka! Intelektualno zreli otroci so čustveno precej počasni in tako se je otroček znašel med pubertetniki in to je bil zanj in za nas pravi pekel. Končno je končal to šolo in ko sem hotela, da s svojimi vrstniki še enkrat ponovi 8. razred (waldorfsko OŠ je končal v Španiji, kjer smo takrat živeli), so mi učitelji prvič povedali, da menijo, da ta šola ne izpolnjuje otrokovih potreb. Prvič se je nekdo z menoj pogovoril v smislu, gospa, otrok ima drugačne potrebe, mi tega ne zmoremo ... namesto, gospa, z vašim otrokom je nekaj hudo narobe.

Takrat sem dojela, da se otrok lahko šola tudi doma. Pustila sem ga, saj sem vedela, da ima zaradi preskoka razreda še čas, da ulovi vrstnike za srednjo šolo. Povem vam, 99 odstotkov naših problemov se je enostavno prenehalo! Še dobro, da smo še živeli v Španiji, sicer si nikdar na svetu ne bi upala pomisliti, da lahko otroka tudi pač ne vpišem v srednjo šolo!

Tako sta minili dve leti in sin se je umiril in delal svoje, študiral preko Youtube in v tekoči angleščini in španščini obvladal vedno več znanja, o katerem se meni še sanja ne. A da ne mislite, da je tukaj happy end ... ne še. 

Ob tem, da je super, šolanje doma vseeno terja svoj davek. Počutil se je vedno bolj osamljeno in kot grdi raček. Zato smo celo poskusili, da bi ga vpisali v srednjo šolo. Odlično je opravil preizkus likovne nadarjenosti, a zaradi katastrofalnih ocen iz waldorfske šole, ko ga zadnja učiteljica ni več zmogla, za 1 točko zgrešil vpis. On se je počutil kot totalni luzer, jaz pa sem vedela. V sebi sem ves čas vedela, da ima Univerzum zanj večjo sliko.

A bilo je težko. Šel je skozi obdobja tako težkih čustev, da ni hotel več živeti. Izjemno mu je pomagala moja sočutna vzgoja z zdravimi mejami. "Ne, čustva niso razbijanje po hiši, tega ne delamo. Kaj čutiš? Ob tebi sem, kakšna čustva imaš?" Sipalo se je in sipalo, včasih po uro in več ... a bila sem ob njem in vsakič, ko sva imela tako seanso, je bil kot prerojen. Včasih tri zaporedne dneve, pa 14 dni nič, pa spet ... po potrebi. Kakšni dve leti. Res si zaslužim diplomo kot mama.

Vmes je začel z resnim programiranjem igric za telefone. Aja, seveda se je popolnoma sam naučil programirati pri 11 letih, zato pa ni želel sedeti v šoli, ker je tam izgubljal ogromno dragocenega časa ... njegove besede. Naredil je simulacijo prave rakete, zanjo preštudiral matematiko na nivoju fakultete in zdaj raketa leti! Toda še vedno je bila to zgodba za štirimi stenami. Nobene potrditve od zunaj, da karkoli delamo prav. Pet let zorenja, dvomov in zaupanja, čustev, kriz, medsebojne ljubezni in podpore.

Zakaj vse to pripovedujem? Ker je fant pristal na startup vikendu. Med podobno mislečimi. Predstavil je svoj projekt in obstopilo ga je ogromno ljudi, ki so bili navdušeni! Bil je najmlajši, kakopak. Ko so ga vprašali, kam hodi na srednjo šolo, ni vedel, kako naj pove. Še vedno je v njem tlel strah, da je drugačen, da bo zavrnjen. A je nekako povedal. Kreativci okrog njega so bili navdušeni! Razumeli so, da si je fant enostavno vzel čas, ki ga potrebuje, in si ni polnil glave in urnika z nepomembnimi bedarijami, ki bi se jih moral v srednji šoli učiti na pamet zato, da zadosti sistemu in lastnemu strahu, ali bo brez sistema preživel.

Končalo se je. Obdobja strahu, da je z njim nekaj hudo narobe, je konec. Grdi raček je našel svojo družino labodov. Jaz pa imam solze v očeh, prav zares jih imam. Kajti tudi meni so se poplačala leta zaupanja, da delam prav, da sem vzdržala brez kančka potrditve od zunaj. Nihče mi je ni mogel dati, ker v Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi zavestno otroka ne vpisal v srednjo šolo (jaz imam pa doktorat). Samo zaupanje v svoje srce in v njegovo pot sem imela. Vedela sem, da se Vesolje ni moglo zmotiti, da me uči, da nas vse skupaj vodi v sanje, ki jih še ne poznamo.

Iz srca imam samo eno željo. Vem, da vas je veliko, ki se najdete v tej zgodbi. Naslonite se nanjo. Lahko naredite po svoje, lahko svoje otroke peljete do njihovih kril izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati. Naj vam bo naša izkušnja v oporo. Kajti v srce me bolijo otroci, katerih talent in iskrice se sistematično ubijajo in potem potrebujejo leta, da jih oživijo nazaj."

Danes (januar 2018), je Špelca objavila nadaljevanje zgodbe:

"Moj sin, strastni ljubitelj raket, programiranja in vesoljski vizionar, je objavil svojo prvo aplikacijo - SPACEFLIGHT SIMULATOR. Naredil je pravo simulacijo rakete, ki jo sestavite sami in, upoštevaje pravo vesoljsko matematiko in fiziko, odleti do Lune, Marsa in še kam, tam pristane in se vrne.

12 mesecev dela, po 12 ur na dan (na 9 let podlage učenja), je vložil vanjo ... in kliknil tisti gumb. Vsi smo zadrževali dih. Aplikacijo je objavil natanko 1 leto po tem, ko sem objavila zgodbico o srednji šoli, grdem račku in družini labodov. Nato je završalo in mladi in malo manj mladi po vsem svetu so obnoreli. Povedali so mu, da je to ena najboljših aplikacij, igric s pametno vsebino in učnih orodij, ki so jih kdaj videli. (Krhm, to sem jaz kot mama že vedela, a zdaj je sine dobil še potrditev, da ga nisem hvalila samo zato, ker sem njegova mama ... ker mame menda pohvalijo vse in za vsako figo, tudi če je izdelek zanič, bodo vzdihovale, kako je lep).

Do danes, ko to pišem, je SPACEFLIGHT SIMULATOR doživel POL MILIJONA DOWNLOADOV. 

POL MILIJONA! V enem mesecu! 

Lahko greste na AppStore ali GooglePlay (vir) in jo snamete. Poskusite, ker je kar zahtevno.

Jaz sem pa verjetno prva mama na Zemlji, ki je pristala na Marsu."

Članek je bil najprej objavljen na blogu Marjane Škalič (vir) in je za objavo na portalu+ malenkostno uredniško editiran.