V nemškem mestecu Hintertupfingen, ki leži v neposredni bližini Bad Sonstwo an der Irgend, v osrčju nemške zvezne dežele Bad Meingarten, je živel zdravnik Max Mustermann. V dolini reke Irgend so ga poznali kot srčnega zdravnika, ki je že marsikoga pozdravil - tudi na cesti - z veliko otroci. Večino časa se je ukvarjal s kardiologijo. Znan pa je bil še po nečem. Zelo rad je imel hitre avtomobile, lepa dekleta in pa - denar. Tega je imel tako zelo rad, da je opravljal svojo obrt na toliko različnih koncih in na obeh bregovih reke Irgend, da so se ljudje spraševali, ali ima njegov dan morda več ur kot njihov, in pa, kdaj bo prišel tisti Sankt-Nimmerleins-Tag, ko bo, bližajoč se Abrahamu, vendarle nekoliko izpregel. Maxovi sokrajani so takole razmišljali: vsega zlata in cekinov, ki si jih je bil nagrabil, človek vendarle ne more odnesti s seboj v Buxtehude. Če bi nekoliko izpregel, mu ne bi nihče zameril. Za vsakega od njih je naredil že kaj dobrega, za nekatere je po potrebi celo čaral.

Vendar je bil dr. Max Mustermann druge vrste tiček. Rad se je pogledal v ogledalo in se pogovarjal s svojim odsevom, kadar Irgend ni bila vzvalovana. Še več, tu pa tam je o sebi rad naročil kak članek v lokalnem časopisu, da so ga lahko bolje spoznali tudi sovaščani. Da so si ga lahko tudi oni ogledali bolj od blizu. Na kakšnem ne povsem strogo strokovnem, pa vendarle javnem srečanju, je rad s sovaščani delil ne samo slike svojih otrok in, kot je izgledalo, idilične družine, pač pa tudi starih staršev in drugih prednikov ter sošolcev iz osnovne šole in gimnazije, da so se, razen tistih, ki so se ob teh in onih predstavah topile, cvilile, cepetale in jokale, bolj stabilne že spraševale, če so morda zgrešile in zašle na praznovanje kakšne od njegovih obletnic male ali velike mature.

A glej ga zlomka, kljub temu, da je doktorju Maxu kmalu grozil na hrbet pasti že peti križ življenja, še ni imel namena izpreči. Ne, dr. Mustermann je bil ambiciozen možakar, predvsem pa je imel rad, kako se reče, stvari in "stvari" pod kontrolo in se je odločil kandidirati za direktorja bolnišnice v sosednjem Bad Sonstwo and der Irgend. In tako je tistega usodnega dne kardiolog dr. Max Mustermann, sicer tudi podpredsednik Deutsche Gesellschaft für Kardiologie, torej nemškega združenja kardiologov, funkcije, za katero ni bilo v nobeni zvezni deželi nikomur povsem jasno, kako in zakaj jo je dobil, oblekel tagmašni gvant, obul tačrne čevlje ter zakoračil v mesto. A ni se vrnil. Ne tisti dan. Ne tisti teden. Ne tisto leto. Pravzaprav, se nikoli več ni vrnil. Dr. Max Mustermann se je namreč hudo uštel - dobesedno je zagazil v nemško živo blato. Zanj bi bilo bolje, da ne bi bil nikoli zapustil rodne grude v Hintertupfingenu.

Kaj je šlo narobe? Predolgo je bil na vasi in je izgubil stik z nemško pedantno realnostjo. Niti v najbolj morastih sanjah si namreč ni znal predstavljati, da ga nemške zvezne oblasti opazujejo. Da so ničkolikokrat opazile njegove nečednosti. Kuverta tu, kuverta tam. Donacija, kot se je reklo, tu, donacija tam. Klobasa od tega, šunka od onega. Zvezne oblasti so ga imele več let pod budnim očesom in zaradi svojih nečednosti se je znašel v preiskavi korupcije v nemškem zdravstvu - v nemškem Reichstagu.

Da preiskava poteka je seveda vedel. A je vsakič obrnil časopis brž, ko je v lokalnem Hintertupfingen Allgemeine zagledal svojo sliko. Sliko je sicer, kakopak, rad pogledal. Člankov pa ni bral. Vendar pa tako po skoraj dveh letih ni bil seznanjen z izsledki preiskovalne komisije in z načrti zveznih oblasti, nemške policije in predsednika nemškega združenja kardiologov. Ni vedel, da je v živo nemško blato pravzaprav že zdavnaj zagazil do vratu in da je bilo le še vprašanje časa, kdaj mu bodo pod težo dokazov, klecnila kolena.

Ker je Nemčija urejena država in predvsem namenjena Dem Deutschen Volke, torej nemškemu ljudstvu, ne pa nekaj zlikovcem in fičfiričem, in ker je, samo zato, ker imajo deviško-beli plašč, ne morejo izigravati niti profesorji medicine, niti znani vaški zdravniki, so dr. Mustermanna na vratih bolnišnice v Bad Sonstwo an der Irgend pričakali policisti, ki so ga na licu mesta in brez vprašanj vklenili v lisice ter strpali v marico. Kjer ga je že čakal predsednik nemškega združenja kardiologov, in ga, kakopak, v skladu s svojo filozofijo, da v upravnem odboru združenja ne bo toleriral nikogar, nad komer visi najmanjša senca dvoma, nemudoma razrešil s položaja podpredsednika združenja in upravnega odbora Deutsche Gesellschaft für Kardiologie. Dr. Max Mustermann, nič več podpredsednik nemškega združenja kardiologov, se tako nikoli več ni vrnil v rodni Hintertupfingen. Za njim se je zabrisala vsaka sled. Domači so opustili upanje, da ga bodo še kdaj videli. Spomin nanj je prerasel mah.

***

Zgodba z nemškim zdravnikom je seveda izmišljena. V urejeni, moderni, evropski Nemčiji se kaj takega, kar se je zgodilo nedavno na Balkanu, ne bi moglo zgoditi niti v teoriji. Morda bi padlo na pamet le kakšnemu tamkajšnjemu piscu fantastičnih kriminalk iz devetnajstega stoletja. Vendar pa je nekoliko južneje (i tužnije), na Balkanu, možno prav vse. Zato poglejmo zadnji balkanski biser največje katastrofe slovenskega zdravstva, ministrice Milojke Kolar Celarc, med poznavalci, zaradi svojih "dosežkov", znane tudi kot Pokvarjena Milojka, v podzemlju slovenskega zdravstva pa zaradi njene darežljivosti celo pod kodnim imenom Dojka.

Dandanes verjetno ni državljana, ki ne bi poznal zgodbe z žilnimi opornicami. Zgodbe, ki smo jo na portalu+ poimenovali po njenem glavnem protagonistu - afera Darko Zorman. Afera, v kateri je s preplačevanjem tega enega samega medicinskega materiala pred zbitjem cen na evropsko raven samo v UKC Ljubljana poniknilo 2,5 milijona naših in vaših evrov - vsako leto. V motorne čolne, jadrnice, vile, delnice Petrola ipd.

A ta afera še zdaleč ni končana, saj v manjšem obsegu še vedno poteka v perifernih bolnišnicah, po novem predvsem v SB Novo Mesto, kamor sta se nedavno tega preselila tudi t.i. starosta slovenske intervencijske kardiologije in glavni protagonist afere Darko Zorman, ter po naših informacijah tudi drugi in dobesedno največji slovenski kardiolog. Ministrica za zdravje pa je posegla tudi v vodstvo Splošne bolnišnice Celje, kjer smo sicer na portalu+ konec lanskega leta nekoliko zgrešili napoved - objavili smo namreč informacijo, da je najverjetnejša kandidatka za novo direktorico Barbara Tiselj, članica Cerarjeve SMC in kriminalistka z dodatnimi znanji s področja socialnega varstva.

Zgodil se je nepričakovan zasuk, kajti pred desetimi dnevi je Milojka Kolar Celarc podala soglasje k imenovanju Dragana Kovačića za v.d. direktorja Splošne bolnišnice Celje. Svet zavoda SB Celje ga je 15. januarja na to mesto tudi imenoval. Doktor Dragan je sicer tisti zdravnik celjske bolnišnice, ki se je znašel na t.i. "most wanted" listi preiskovalne parlamentarne komisije v zvezi z žilnimi opornicami Jelke Godec. Dragana Kovačića je po naših informacijah zmotilo predvsem to, da je nekdanji direktor celjske bolnišnice Marjan Ferjanc prepovedal nabavo zloglasnih žilnih opornic Titan, ki jih po ustaljenih strokovnih smernicah ne uporablja nihče več v normalni in razviti Evropi.

Prav te, torej Titan opornice so se v SB Celje in UKC Maribor namreč prodajale za neverjetnih 1.000 evrov še leta po tem, ko so cene ostalih, torej tistih, ki jih po uveljavljenih mednarodnih strokovnih smernicah razumemo kot zlati standard, v UKC Ljubljana padle pod 300 evrov, v Nemčiji pa denimo na borih 60 evrov. Zakaj so celjski in mariborski fantje vztrajali pri takem "poslu" in zakaj jih je zaprtje pipice tako zelo "zmotilo", si lahko odgovorite sami.

S Kovačićevim imenovanjem za začasnega šefa celjske bolnišnice je Milojka Kolar Celarc v bistvu zaščitila človeka, proti kateremu je parlamentarna preiskovalna komisija, ki preiskuje korupcijo v zdravstvu, v prehodnem poročilu naznanila več sumov morebitnih kaznivih dejanj. Združenje kardiologov Slovenije pa je v okviru Evropskega združenja kardiologov gotovo edino, katerega podpredsednik in član upravnega odbora je zdravnik, proti kateremu je kakšna preiskovalna komisija katerega koli parlamenta članice evropske države spisala podoben tekst v svojih izsledkih, citiramo:

"Glede na do sedaj pregledano gradivo in glede na izvedena pričanja posameznih prič pred Preiskovalno komisijo le-ta sprejme naslednji sklep. Skladno z določili Zakona o kazenskem postopku, organom odkrivanja in pregona pošiljamo obvestilo o naznanitvi morebitnega suma storitve kaznivih dejanj zoper:

Dragana Kovačića, ker obstaja utemeljen sum storitve kaznivih dejanj:

kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1,

kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. in 2. odstavku 249. člena KZ-1,

kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1,

kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1,

kaznivega dejanja krivega pričanja oz. krive izpovedbe po 284. členu KZ-1."

Sveta Milojka, zavetnica kriminala in korupcije?

V Evropski uniji jemljejo delo parlamentarnih preiskovalnih komisij zelo resno. Zdravnika, ki bi ga preiskovalna komisija dobila s prsti v marmeladi in bi organom preiskovanja in pregona naznanila več morebitnih sumov kaznivih dejanj v svojem uradnem poročilu, bi bolnišnica najmanj nemudoma suspendirala in umaknila iz vseh mest kakršnega koli odločanja do razjasnitve dejstev. V Nemčiji bi bil tak zdravnik nemudoma odpuščen, izgubil bi licenco za delo z bolniki in njegova zdravniška kariera bi bila s tem zapečatena.

Le na Balkanu lahko ministrica za zdravje za v.d. direktorja bolnišnice imenuje človeka, ki ga je parlamentarna preiskovalna komisija našla s spuščenimi gatami, medtem ko je - kot izhaja iz njenega poročila - brskal do komolcev globoko po marmeladi. Je še kaj dodati?