V teh dneh je bilo mogoče prebrati, da bo Slovenija Palestino - če ne bo šlo drugače - priznala "sama", da se bodo zategadelj odnosi z Izraelom poslabšali, "a ne dolgoročno", in da je "zgodba palestinskega ljudstva ... zgodba o zatiranju, nasilju in razčlovečenju, ki so jo tako ali drugače podpirale in omogočale predvsem velesile severnoatlantskega zavezništva z ZDA na čelu". To niso razveseljiva sporočila, še posebej, če pomislimo, da Slovenija spada v severnoatlantsko zavezništvo; da je Izrael leta 1991 odločilno podpiral slovensko osamosvojitev; in da so (sporočila) neresnična. Po nesrečnih vojnah, ki so jih proti Izraelu sprožili Arabci, so bile Združene države tista velesila, ki je leta 1978 dosegla mirovni sporazum med Izraelom in Egiptom. Ameriški predsednik Carter in njegov svetovalec Brzezinski sta izhajala iz predpostavk, da je prisvajanje ozemelj s silo prepovedano, da si prizadeti narodi zaslužijo varnost, da se mora Izrael umakniti iz okupiranih ozemelj; da je treba nehati s sovražnostmi; naj velja svoboda plovbe v bližnjih vodah in da je treba najti pravično rešitev za problem beguncev. Carter je zastopal legitimne pravice palestinskega ljudstva in vzpostavitev normalnih diplomatskih odnosov (med Arabci in Izraelci), čeprav so Arabci od samega začetka načrtovali izgon Izraelcev na ta način, da bi jih potisnili v morje. ZDA so dosegle vrnitev Sinaja pod egiptovsko suverenost vključno z umikom izraelskih letaliških pristajališč in odstranitev naselij. Pogajanja (med Američani, Beginom in Sadatom) so bila ves čas na robu propada, na koncu so jih rešile jezikovne koncesije: Zahodni breg so imenovali Judeja in Samarija, Palestince so imenovali izraelski Arabci…

Po letu 1978 so se zgodile mnoge nevšečnosti. Odnosi med Izraelom in Arabci/Palestinci so bili pogojeni s hladno vojno, Izraelci so se zanašali na Američane, palestinski voditelji so hodili v Moskvo in delali za KGB. Palestinske organizacije, npr. Fatah, so veljale za teroristične. Sčasoma so se civilizirale tako, da nekdanji teroristi danes veljajo kot zmerni politiki; poleg teh so nastajale nove bojevite in radikalne organizacije, npr. Hamas, ki so si predvsem med palestinskim ljudstvom dobile simpatije, vendar so vztrajale pri tem, da je treba uničiti Izrael. Norvežani in Američani (pa še kdo) so si prizadevali pomiriti bližnjevzhodne sovražnike. Pisec teh vrstic se je novembra 2007 udeležil velike konference v ameriškem Annapolisu, kjer sta pri omizju poleg Američanov, Arabcev, Evropejcev in Izraelcev sedela palestinski predsednik Abbas in izraelski predsednik vlade Olmert. Ta je Palestincem ponudil relativno velikodušen načrt, zaradi katerega so ga doma obsojali in navsezadnje (leta 2008) odstavili. V Annapolisu so se vsi strinjali, da rešitev predstavljata dve državi.

Zgodovina se seveda ni nehala. 23. septembra 2011 je predsednik Mahmud Abbas, ki mu je sicer zakoniti predsedniški mandat prenehal leta 2009, v imenu Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) pri OZN vložil prošnjo za članstvo Palestine, 29. novembra 2012 pa je Generalna skupščina Palestini dodelila status "države nečlanice opazovalke". Konec leta 2012 se je protokol OZN odločil, da bodo v vseh uradnih listinah OZN uporabljali oznako "Palestinska država". Palestinci so veliko dosegli: ne toliko kot Slovenci, vendar več kot Kurdi ali Katalonci. Od slednjih so različni v tem pogledu, da bi se težko vzdrževali z lastnimi močmi in da nimajo niti približno določenih državnih meja. Poleg vsega drugega so med seboj (Fatah in Hamas) sprti, predvsem pa so sprti z arabskimi državami, ki so radodarne z revolucionarno retoriko, ne pa tudi s finančno podporo.

Palestinske razmere so dejansko dramatične: skoraj dva milijona ljudi živita v Gazi, ki je približno tako velika kot koprska občina. Ostali (spet okrog dva milijona) živijo na Zahodnem bregu, ki je daleč stran od Gaze in ki je poln ograj, zidov, mejnih kontrol itn. Piscu teh vrstic, ki je bil večkrat v Izraelu in celo v Gazi, sta bolj ali manj jasni dve reči:

1. Palestina - tudi če jo po Švedski prizna še Slovenija - ne more delovati kot država brez dogovora z Izraelom. Poleg tisočih drugih reči bi se Izrael in Palestina morala dogovoriti o povezavi med Gazo in Zahodnim bregom, predvsem pa o razdelitvi Jeruzalema, kar pa je zaradi obilice zgodovinskih spomenikov zelo težavno. Predstavljajmo si, da se Italija oz. rimska občina in Vatikan ne bi mogla dogovoriti o medsebojnih pristojnostih - da o sožitju ne govorimo!

2. Izrael je moderna industrijska država z veliko vojaško močjo. Podpira ga in vanj investira  najmočnejša država na svetu; medtem ko je Palestina bolj podobna zgrešenim državam, ki so odvisne od daril drugih držav. Da bi kolikor toliko mirno ena ob drugi živeli dve državi, bi bilo potrebno - poleg izraelsko-palestinskega sporazuma - doseči mednarodni dogovor o milijardnih investicijah, tehnični pomoči, varnosti, zdravstvu, šolstvu itn.

Če sklenem. Slovenska razprava o priznanju Palestine je namenjena slovenski notranji politiki in nima nobene zveze z zunanjo politiko. Ki pa je Slovenija v tem trenutku niti ne premore.