Spletni forenziki bi najbrž zlahka ugotovili, od kod je prišel "kratki dokumentarni film" z naslovom Goran Klemenčič, vendar je že iz formuliranja besedila, lepljenja fotografij in videoposnetkov možno identificirati najverjetnejšega osumljenca. Seveda ni treba dvakrat ugibati, v kateri strankarski centrali, ki se ponaša s kletjo, v kateri je tudi "bunker" za osebne operacije, imajo Gorana Klemenčiča najbolj v želodcu. In to še iz časov, ko je kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije preganjal Zorana Jankovića in Janeza Janšo. Prav zato ni naključje, da je prav Klemenčičeva epizoda s KPK v tem kratkem filmu posebej izpostavljena. Skupaj z njegovim "vstopom" v politični prostor, do katerega je prišlo leta 2008, ko je postal državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki ga je takrat vodila Katarina Kresal. Video na socialnem omrežju Youtube, ki ga je kot edinega doslej objavil Miran Podržaj - mimogrede, ime je najverjetneje psevdonim, človek s takšnim imenom pa je denimo tajnik splitskega foruma mladih, ki ga spletni iskalnik Google tudi najprej najde pod geslom "miran podržaj" -, poleg epizode s KPK in mestom državnega sekretarja na MNZ očita Klemenčiču tudi to, da je vedel za pranje denarja v aferi Irangate in da je del komunistične zarote, ki vlada Sloveniji.
Goran Klemenčič se ponaša k kratkim filmom, posvečenem njegovemu liku in delu.
Video o Goranu Klemenčiču je bil objavljen le nekaj dni pred zimskim glasovanjem parlamentarne skupščine Sveta Evrope o novem komisarju za človekove pravice. Poleg slovenskega pravosodnega ministra se za ta položaj potegujeta še uveljavljena bosansko-hercegovska borka za medijsko svobodo Dunja Mijatović ter francoski mednarodni pravnik in socialistični politik Pierre-Yves Le Borgn', vendar na glasovanju v prvem krogu nihče od njih ni dobil zadostne večine, zato bodo danes (v sredo) na parlamentarni skupščini Sveta Evrope ponovno glasovali. Četudi so stavnice najbolj naklonjene Francozu in Klemenčič verjetno nima realnih možnosti, pa video, ki mu je posvečen, prejeli pa naj ga bi vsi člani parlamentarne skupščine (324 ljudi) iz 47 držav, ni nedolžen. Ne le da jemlje kredibilnost Sloveniji, pač pa potrjuje staro in grenko spoznanje, da smo si Slovenci sami sebi najhujši sovražniki.
Janšev smisel za humor je docela specifičen.
Avtorji kratkega filma o Goranu Klemenčiču namreč niso izpustili nepomembne epizode v njegovi biografiji, a so se nehote izdali prav s tem. Gre pa za njegov lanskoletni nastop v državnem zboru, ko je polemiziral z opozicijo oziroma poslanci in poslankami SDS. Zaradi nekoliko nenavadnega obnašanja je Klemenčiča takrat Janez Janša na tviterju javno obtožil, da je "pijan kot aksa". Celotna kampanja zoper Klemenčiča je bila tako deplasirana, da sem ga takrat javno vzel v bran (Zakaj sem javno podprl Gorana Klemenčiča in zakaj bi iz načelnih razlogov to storil še enkrat, vir). Desni sektor se je sicer usajal zaradi mojega pisanja - in se bo danes ponovno, jasno - dobrodošli! -, kar pa ne spremeni dejstva, da imajo ti ljudje precej hude težave z dojemanjem pojma državotvornost. Mislim seveda na stalno pranje umazanih gat pred tujci oziroma tujo javnostjo, kar je še en dokaz slovenske nezrelosti.
Koga pa briga, kaj si določen del javnosti - predvidevam, da gre za manjšino - misli o nekem kandidatu za komisarja Sveta Evrope. Notranjepolitične intrige naj bi ostale znotraj državnih meja, ne pa da jih posamezne politične stranke brez pomislekov "izvažajo" v tujino in ob tem naivno pričakujejo, da bodo tam našle razumevanje zanje. V resnici nihče zares ne spoštuje politikov, ki poskušajo svoje probleme reševati na tujem parketu, ne pa doma. Če je kdo od vas že kdaj poslušal kakega tujca, kako je kritiziral razmere v svoji državi, se usajal čez politike in tudi sicer, si je verjetno mislil svoje, kakšnega posebnega spoštovanja do takšnega tujca pa ni pridobil.
Zato "dokumentarec" o Klemenčiču kaže kvečjemu intelektualno bedo njegovih naročnikov. Vesoljno tujo javnost pompozno obveščati o tem, kako da je Klemenčičeva kandidatura za sekretarja za človekove pravice Sveta Evrope v Sloveniji "sprožila veliko javnega zgražanja", je smešno. Trditev, da gre njegovo kandidaturo razumeti kot "pobeg pred odgovornostjo zaradi vloge, ki jo je imel ... pri kršenju mednarodnih sankcij in prikrivanju pranja denarja v višini milijarde evrov za iranski režim", pa je milo rečeno absurdna.
A v politikantskem svetu absurdov je dramaturgija pač nujna: "Kakorkoli, njegova kandidatura za komisarja za človekove pravice Sveta Evrope je v posmeh temeljnim vrednotam, na katerih je zgrajena evropska civilizacija". S tem usodnim spoznanjem so avtorji kratkega propagandnega filma našega Klemenčiča v bistvu postavili ob bok zločincem 20. stoletja, kar je nedvomno večji dosežek kot uvrstitev med najvplivnejše pravnike leta ...