Zakaj naj bi bila novica o Jakovu Faku in "številnih žaljivih komentarjih", ki naj bi se ob tem pojavljali - nacionalistični in šovinistični kakopak, lahko tudi izmišljena oziroma t.i. fake news? Iz preprostega razloga: ker v nekem trenutku sploh ni bilo mogoče identificirati niti storilcev niti kraja zločina, kaj šele zločinske vsebine, zaradi katere naj bi vse skupaj eskaliralo v škandal. Namesto tega smo brali in poslušali pravičniške reakcije na nekaj, kar naj bi se zgodilo in kar naj bi posledično pripeljalo do tega, da Jakov Fak ne želi nositi slovenske zastave na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji. Za poznavalce medijskih spinov je vsak takšen primer znak za alarm. Če namreč ni jasno razvidnih odgovorov na bistvena vprašanja (kaj, kdo, kje, kdaj, kako, zakaj ipd.), potem je vse skupaj malce sumljivo. A preden preidemo na ozadje škandala, ki mu posvečam tokratni komentar, se ustavimo ob nečem, kar kot dogodek časovno skoraj sovopada s primerom Jakova Faka. In četudi na prvi pogled oba dogodka nimata neposredne zveze, bomo takoj spoznali, da gre dejansko za simptoma ene in iste bolezni, na katero sem postal pozoren nekako pred poldrugim letom, ko se je kot orjaška skala po "tradicionalnih" medijih začel valiti fenomen, imenovan Donald Trump. Zmagovalec tega masakra, ki mu še vedno ni videti konca, ni niti Trump niti niso to klasični mediji, ampak je socialno omrežje Facebook.

Jakov Fak, nova žrtev zlaganih moralistov doline šentflorjanske. (Foto: Mediaspeed)

Svojevrstno naključje - in dejstvo je, da gre res za naključje - je tudi to, da je korporacija Facebook ravno v času, ko se je v dolini šentflorjanski dogajala "afera" Jakov Fak, javno priznala očitne in negativne učinke, ki ga ima Facebook kot daleč najbolj razširjeni globalni medij na družbo oziroma demokracijo. Govora je bilo sicer o splošnem poraznem učinku socialnih medijev na demokracijo, a izvršni šef Facebooka Samidh Chakrabarti je bil vseeno dovolj konkreten (vir), da je bilo jasno, kako zelo se zaveda negativne plati svobode govora, ki je bila doslej na Facebooku takorekoč neomejeno zlorabljana. A glede na to, da je že ustanovitelj in šef Mark Zuckerberg letos napovedal, da bo treba Facebook "popraviti", tj. očistiti sovražnih izpadov, primitivizma in drugih oblik zlorabe svobode govora, gre podatek, da bodo zaposlili 10.000 ljudi samo zato, da bodo skrbeli za "red" na Facebooku, razumeti tudi kot prvi korak k vzpostavljanju minimalnega nadzora nad tem socialnim omrežjem, ki se je po mojem mnenju že pred leti spremenil v anarhično kloako, kjer velikokrat zmagujejo negativci in provokatorji.

Izvirni greh "afere" Jakov Fak je posledica ravno takšnega nerazumevanja Facebooka, do katerega gojimo v dolini šentflorjanski preveč nekritičen odnos. Sploh pa, če gre za institucijo, ki je utemeljena na etičnih načelih in športnem duhu. Razlogov za presenečenje je tam še toliko več. Na Olimpijskem komiteju Slovenije so po upokojitvi večnega Janeza Kocijančiča postali preveč dovzetni za "neposredno demokracijo", hkrati pa očitno še niso slišali za resne in vsebinske razprave o škodljivosti in negativnih posledicah socialnih omrežij za demokracijo. Kajti če bi, potem OKS ne bi sprejel neverjetno lahkotne odločitve, da bodo nosilca slovenske trobojnice na letošnji zimski olimpijadi izbirali kar na - Facebooku.

Si lahko mislite še kaj bolj problematičnega? To je namreč približno tako, kot da bi čez noč odklenili vsa vrata zaprtega oddelka psihiatrije v Polju in upali, da nihče od norcev ne bo pobegnil na prostost! Facebook je postal zavetišče za vse tiste ponižane in razžaljene revčke, ki v resničnem življenju ne prilezejo dlje kot do lokalnega bifeja, svoje komplekse popolnih luzerjev pa zdravijo tako, da na tem socialnem omrežju večinoma pod lažno identiteto zlorabljajo svobodo govora in zganjajo svojo "demokracijo". Ni čudno, če se je Faku obračal želodec, ko je videl nekaj takšnih komentarjev. Čeprav bi verjetno skoraj moral vedeti, da bo takšna oblika "neposredne demokracije", kot si jo je privoščil OKS, pripeljala prav do tovrstnega pohujšanja.

Dajte Slovencu v roke Facebook, pa bo ta iz njega potegnil najslabše.

Po drugi strani pa bi bilo seveda krivično govoriti o Slovencih kot nacionalistih, šovinistih in podobno. Jakov Fak ima sicer vso pravico biti užaljen - podobno kot so se mu zamerili pred leti bratje Hrvati, ko so ga prav tako v glavnem na socialnih omrežjih "demokratično" nabijali, ker se je odločil, da bo tekmoval za Slovenijo. A kot je Fak to odločitev sprejel zaradi sebe, zaradi svoje športne kariere (kajti če bi bil ostal v hrvaški reprezentanci, ne bi nikoli tako napredoval), se je tudi zdaj sam odločil, da slovenske zastave v Južni Koreji nosil ne bo. Pošteno.

Olimpijski komite Slovenije, ki je v bistvu edini krivec za to sranje na Facebooku, bi se moral opravičiti vsem trem kandidatom; ne samo Faku, pač pa tudi Vesni Fabjan in Mitji Robarju. Kajti odločitev, da bodo nosilca zastave izbirali na Facebooku, je na ravni Donalda Trumpa in pomeni totalno degradacijo etike športa, za kar naj bi se vsak nacionalni olimpijski komite goreče zavzemal. A zdaj je, kar je. Ne pomaga niti sprenevedanje OKS, češ "zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije". Ah, dajte no ... če bi ravnali prav, potem izbora športnika, ki bo nosil slovensko zastavo v Pjongčangu, pač ne bi zaupali neidentificirani množici na Facebooku. Kajti ob siceršnji ideološki in politični greznici, ki je pri nas na Facebooku eksemplarični primer vsega tistega, na kar je pred dnevi opozoril Chakrabarti, ne more biti nobeno presenečenje, če so internetni troli kot stekli psi popadli Faka. Tu se njegova zgodba prav literarno sklada s sporočilnostjo Cankarjeve farse v treh dejanjih.

Milerjeva Jacinta je temnopolta, kar verjetno namiguje na šentflorjanski odnos do beguncev.

Govorim seveda o Pohujšanju v dolini šentflorjanski, ki je bilo prvič uprizorjeno pred 110. leti v Ljubljani. Ker je leto 2018 tudi stoletnica smrti Ivana Cankarja, se nam lahko njegova genialna sporočilnost danes kvečjemu potrjuje v spoznanju, da se na Slovenskem v vseh teh dolgih letih pravzaprav ni nič spremenilo. Človeške strasti, sploh tiste najnizkotnejše, so ostale enako destruktivne in determinirane. Pri malih ljudeh, ujetih v manihejski dualizem vaške demokracije, je sumljiv vsak tujec ali umetnik, do katerega vlada odpor že zato, ker morda razmišlja po svoje ali ker si svet predstavlja drugače od siceršnjega mainstreama. Ob tem je povsem nepomembno, kakšnega svetovnonazorskega prepričanja je vladajoča elita; v Cankarjevih časih so bili to klerikalci in liberalci, kasneje so se iz mračnih katakomb dvignili še komunisti, ki so v petdesetih letih sicer odločilno zaznamovali slovensko povojno družbo, a so globoko v sebi v bistvu zgolj nadaljevali izključevalnost klerikalcev in elitizem liberalcev.

Aleksandar Stanković je pred kratkim govoril o natanko isti stvari ...

Za Jakova Faka bomo po vseh teh eskapadah bržkone samo še bolj navijali. Tistim, ki so se nad njim zaradi (hrvaškega) porekla usajali že doslej, bo najbolj elegantno odgovoril z olimpijsko medaljo. A to verjetno ne more biti vsa poanta te farse; kajti olimpijade bo konec že prihodnji mesec, medtem ko se primitivno in hujskaško razgrajanje na socialnih omrežjih samo po sebi ne bo končalo. Lahko ga seveda ignoriramo in se še naprej pretvarjamo, da ga ni ali da se nas ne tiče. A primer Jakova Faka je pokazal, da se nas posredno lahko še kako tiče.

Zaradi tega po mojem ostaja ključno vprašanje, kaj bomo naredili za to, da se primitivizem ne bo še naprej širil po internetu. Facebook se bo očitno resno lotil nadzora nad svobodo izražanja. Verjetno skrajni čas. Toda kaj pa "klasični" mediji? Kaj bomo naredili mi? Ukinili komentarje bralcev? Jih cenzurirali?

Hrvaški televizijski voditelj Aleksandar Stanković je svojo priljubljeno oddajo Nedeljom u 2 na HRT sredi januarja zaključil s pomenljivim monologom o sovraštvu v medijih. Ga bo pri nas kdo posnemal?