Vzrok utrujenosti slovenske javnosti in prizanesljivosti domačih komentatorjev v zvezi s spodrsljaji Karla Erjavca - če ju primerjamo s pritožbami na račun drugih članov Cerarjeve vlade - je po vsej verjetnosti njihova pogostnost oz. velika količina. Da so v tujini - razen na Hrvaškem - Erjavčevi spodrsljaji tako rekoč neopaženi, je mogoče razložiti z vse manjšo opaznostjo države in njenega zunanjega ministra. Ministrova omejena opaznost utegne biti povezana z njegovimi komunikacijskimi omejitvami, z njimi pa je gotovo povezano izogibanje potovanjem v Washington in stikom z ameriškim kolegom. Ta mu je oktobra 2017 napisal nespodbudno pismo o slovensko-hrvaškem sporu, temu pa je sledila še smrtonosna doza hrvaškega lobiranja, tj. sestanek hrvaškega notranjega ministra Davorja Božinovića v State Departmentu 18. januarja 2018. Absolutno nenavzočnost slovenske diplomacije v ZDA je dokončno zapečatil Erjavčev izbor tamkajšnjega slovenskega veleposlanika Stanislava Vidoviča. Z vidika Erjavčeve "strategije" je najbrž nerazumljivo, zakaj Slovenija - pred hrvaško intervencijo ali po njej - Washingtonu ni bila sposobna predstaviti svoje resnice o haaški arbitraži. Popolnoma nerazumljivo pa je Erjavčevo izogibanje Pekingu, saj tam nihče ne pričakuje, da bo slovenski zunanji minister govoril kitajsko. Resnici na ljubo je treba dodati, da se Erjavec nikakor ne izogiba potovanjem v Moskvo.

Opisane razmere v slovenski zunanji politiki so na neki način potisnile v ozadje nekatere Erjavčeve strateške napake. Karl Erjavec je februarja 2012 postal zunanji minister v vladi Janeza Janše. Ta vlada je (tudi po Erjavčevi zaslugi) trajala samo leto dni. Erjavec je nato ohranil svoj položaj v vladah Alenke Bratušek (2013-2014) in Mira Cerarja (2014-2018). V času, ko je bil minister za zunanje zadeve, je - posebej po letu 2013 - slovenska zunanja politika zašla v resne težave, pri čemer seveda ne mislim na Erjavčevo sovražnost do pisca teh vrstic, ki ga je leta 2013 po enem letu odstavil s položaja generalnega konzula v Trstu.

Novembra 2013 je v Ukrajini prišlo do spora med zagovorniki in nasprotniki približevanja Ukrajine Evropski uniji. Ukrajinska vlada je zaustavila pridružitveni sporazum, kar je sprožilo val demonstracij. Predsednik Janukovič je nato konec leta z ruskim predsednikom Putinom podpisal sporazum o strateškem partnerstvu, ki je še zaostril krizo. Februarja 2014 v Kijevu izbruhne nasilje, Evropska unija doseže sporazum o predčasnih volitvah, odstavljeni predsednik Janukovič pa pobegne v Rusijo, kjer se začnejo priprave na vojaško posredovanje v Ukrajini. Marca 2014 pride na Krimu do referenduma in do ruskega prevzema ukrajinskega polotoka. Ruski poseg se razširi na mesta Doneck, Lugansk in Harkov na vzhodu Ukrajine, kjer pozivajo k referendumu o neodvisnosti.

V tem času (torej v času vlade Alenke Bratušek) slovenski zunanji minister Karl Erjavec predlaga, da Slovenija posreduje med Evropsko unijo in Rusijo:

"Vidimo, da so bili zunanji ministri EU, zlasti poljski, nemški in francoski, že angažirani v smislu dialoga med opozicijo in pozicijo. Mi pa smo ves čas opozarjali na to, da je potrebno imeti tudi stalni dialog z Rusko federacijo… Glavna napaka je bila storjena ravno s tem, ko se je želelo podpisati asociacijski sporazum z Ukrajino v Vilniusu brez dialoga z rusko stranjo. Mislim, da bi lahko Slovenija v tej krizi pripomogla v tej smeri, da bi se ponudila kot posredovalka med Rusko federacijo in Evropsko unijo, ker sem prepričan, da je potreben dialog tudi z Rusko federacijo."

S to izjavo (spomladi 2014) Erjavec postavlja Slovenijo med Evropsko unijo in Rusijo, torej ravna, kot da Slovenija ne bi bila članica EU, ampak nekakšna vmesna, nevtralna država.  

Namesto Erjavčevega trikotnika EU-Slovenija-Rusija pride naslednje leto (2015) v Minsku do dogovora v formatu t.i. normandijske četverice, tj. voditeljev Rusije, Ukrajine, Nemčije in Francije, ki se sporazumejo o prekinitvi ognja v Doneškem bazenu s 15. februarjem. Tej bi sledil umik težkega orožja. Dogovor podpišejo tudi kontaktna skupina (Ukrajina, Rusija, Ovse) in predstavniki separatistov.

***

Slovensko-hrvaške odnose po letu 2008 določajo zapleti s t.i. arbitražnim sporazumom, ki ga je novembra 2009 s hrvaško kolegico Kosorjevo v navzočnosti švedskega ministrskega predsednika podpisal takratni predsednik slovenske vlade Borut Pahor. Podpisu sporazuma, ki je vseboval nejasno zahtevo po določitvi stika (junction) slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami, je sledil referendum, s katerim je Pahorjeva vlada poleti 2010 s pomočjo obsežne medijske kampanje prenesla odgovornost za podpis na državljane. Sledila so leta spornih kadrovskih potez (npr. Türkova postavitev Jerneja Sekolca za slovenskega arbitra avgusta 2011), velikanskih stroškov in nestrpnega čakanja. Vse do poletja 2015, ko se je slovensko-hrvaška arbitraža podrla zaradi nedovoljenega nakladanja Drenikove in Sekolca o pričakovanem pozitivnem izidu arbitraže. Hrvati so - kot so večkrat ponovili - izstopili iz arbitražnega postopka, ki se je nato z zamudo in polomijo za slovensko stran (dovoljenje za plovbo iz slovenskega teritorialnega morja preko hrvaškega teritorialnega morja do mednarodnih voda) končal poleti 2017.

Hrvate je - kot je razvidno iz medijskih odmevov - posebej razburila izjava Karla Erjavca za velenjsko televizijo VTV marca 2015:

"Po informacijah, ki jih imam jaz, ki so sicer zelo neformalne, tudi na podlagi občutkov, ki jih ima naša odvetniška skupina, ki je sestavljena iz najbolj uglednih svetovnih pravnikov za pomorsko pravo, imamo optimizem, da bo arbitražno sodišče določilo stik z odprtim morjem."

Zaradi omenjene izjave je takratna hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić arbitražnemu sodišču poslala pismo in ga pozvala, naj pazljivo preuči izjave in ravnanje slovenske strani ter zagotovi, da njihovo delo ne bo zbujalo dvoma. Arbitražno sodišče je nato Erjavca pozvalo, naj se vzdrži izjav o izidu arbitraže med državama, po drugi strani pa zagotovilo, da informacije, povezane s sporom med državama, niso odtekale s sodišča.

Minister Erjavec ves čas razburja hrvaške kolege in novinarje - navsezadnje pa tudi svojega šefa Cerarja - z izjavami o dokončni rešitvi mejnega vprašanja, o implementaciji haaške razsodbe, o ostrem policijskem režimu v Piranskem zalivu, predvsem pa z napovedmi slovenskih maščevalnih ukrepov pri vstopanju Hrvaške v Schengen in OECD. Erjavec nikoli ni priznal, da se je bil pošteno motil pri napovedih o svoji oz. slovenski zmagi v Haagu.

***

Kot rečeno, se zunanji minister ne trudi za dobre odnose z velesilami, kot sta ZDA in Kitajska. To svojo politiko je v zadnjih tednih - ko je napovedal ekskluzivno slovensko priznanje Palestine - nadgradil z napovedjo poslabšanja odnosov z Izraelom. Predsednik državnega zbora Brglez je za Delo povedal, da Slovenija priznava palestinsko državo v skupini enako mislečih držav. S tem je mislil neuvrščene države, morda pa tudi tiste države, ki so Palestino priznale pred vstopom v Evropsko unijo. V EU se je za priznanje odločila leta 2010 samo Švedska. V slovenski politiki - odkar se Avstrija, Madžarska in Poljska odlikujejo z nekaterimi konservativnimi in protilevičarskimi ukrepi - ni posebnega interesa za druženje s srednjeevropskimi državami oz. z Višegradom.

Diadem na glavi slovenske zunanje politike je Erjavčeva izjava, da se - če bo prišel v Ljubljano - ne namerava srečati s preganjanim predsednikom katalonske vlade Carlesom Puigdemontom. Erjavca bi lahko vprašali, zakaj se - če že tako disciplinirano sledi politiki vlade Mariana Rajoya - nanjo ne zanaša, ko gre za priznanje Palestine. In zakaj ni enako kot pri Palestini pogumen pri Kataloncih?