Predstavljajte si, da ste urednik medija, ki že skoraj tri leta piše, razkriva in poroča o nepravilnostih, zlorabah in anomalijah v zdravstvu. Zaradi tega postanete redni obiskovalec sodišča, kjer vas že vratarji prijazno pozdravljajo kot starega znanca (kar bi vam zavidal sam vrhovni sodnik Jan Zobec). Vsake toliko vam tudi kdo med vrsticami pošlje kakšno dvoumno sporočilo, ki bi ga lahko razumeli tudi kot grožnjo. Ampak morda ste samo preveč pod stresom in v resnici ni nič takšnega. Kakorkoli, zdravstvo je v Sloveniji v marsičem razburljivejše od politike. Ljubljanski Klinični center pa je sploh zgodba zase. Že zaradi skoraj pol milijarde evrov težkega letnega proračuna. Milijonske izgube so v zadnjih letih normalne, še bolj bizarne so stalne menjave vodilnega dueta, generalnega in strokovnega direktorja. Nekoč smo na portalu+ sarkastično zapisali, da bi sive eminence, ki imajo odločilno besedo pri vodenju UKCL, za šefa nastavile tudi šimpanza, če bi bil le opravilno sposoben in bi se znal podpisovati pod pogodbe.

Poskušajte nekomu, ki ni iz tega miljeja, razložiti sago o slovenskem javnem zdravstvu, še posebej tisto o največjih bolnišnicah; o preplačanih žilnih opornicah; o legioneli v ceveh komaj zgrajene klinike, o nevarnem programu otroške srčne kirurgije, v času trajanja katerega je umrlo več otrok ... poskušajte nekoga prepričati, da se vse to ni dogajalo v kateri izmed severnoafriških držav, pač pa v Evropski uniji. Zaradi tega je naslov tega komentarja Bi se zdravili v bolnišnici, kjer so več kot polovico nabav izvedli nezakonito? retoričen le za tiste, ki mislijo, da je normalno, da imamo v javnem zdravstvu toliko korupcije, anomalij in birokratskih ovir. Za ostale pa nikakor ni normalno, saj bi se jim zdelo preveč tvegano, da bi imeli kakršen koli opravek z bolnišnico, kjer so po ugotovitvah Računskega sodišča 54 odstotkov medicinskega materiala kupovali mimo zakona o javnem naročanju, torej nezakonito. V dveh letih - 2014 in 2015 - je to pomenilo 70 milijonov evrov.

70 milijonov evrov je znesek, ki si ga povprečni državljan ne (z)more predstavljati. Zaradi tega se čustveno ne more odzvati nanj. Pač pa bo skočil do stropa od cifrah, kakršne so 15.000 evrov, 150.000 evrov in - saj veste, na kaj mislim - celo 450.000 evrov. Zato naj vas ne skrbi: teh 70 milijonov, za kolikor so v UKCL obšli zakon o javnem naročanju, je "beyond imagination", torej nepredstavljiv za večino delovnih ljudi in občanov. Kot je zanje, vajene korupcije in anomalij v javnem zdravstvu, nedojemljivo tudi naslovno vprašanje tega komentarja: Bi se zdravili v bolnišnici, kjer so več kot polovico nabav izvedli nezakonito? Ne le nedojemljivo, ampak tudi nerazumljivo. Seveda bi se zdravili, kje pa naj se drugje, se glasi njihov odgovor.

Vsakdo pride enkrat tja, me je pred kratkim pomenljivo opozoril znanec. Dobronamerno, recimo. V prevodu bi to pomenilo: morda ni pametno, da se toliko ukvarjaš z zdravstvom, saj se boš komu zameril. In nekoč, ko boš potreboval zdravniško pomoč ... kdo ve. 

Morda sem namig razumel napačno, vendar me je spodbudil k razmišljanju o tem, da bi morali v Sloveniji izvesti nacionalno kampanjo za osveščanje državljanov glede njihovih pravic kot pacientov, še zlasti takrat, ko imajo opravka s sumljivo dolgimi čakalnimi vrstami in sumom korupcije. Kajti ideja, ko jo kot enega izmed predvolilnih sloganov že nekaj tednov oglašuje SDS, bo utopična samo tako dolgo, dokler bomo vsi živeli v prepričanju, da je korupcijska hobotnica v slovenskem (javnem) zdravstvu enostavno preveč obsežna, da bi bilo sploh možno razmišljati o tem, da bi jo pokončali. Ko mi je prijatelj nedavno povedal, da mu ponujajo vodenje Kliničnega centra, sem ga samo stekleno pogledal in nekaj zamrmral, kar je bilo razumeti kot "a si povsem nor?!". 

O posledicah revizijskega poročila Računskega sodišča v teh okoliščinah nima smisla izgubljati prostora. Kriminalisti bodo bržkone spet spisali nekaj ovadb - skoraj zagotovo bo med njimi dolgoletni šef nabavne službe v Kliničnem centru Bojan Uran, morda pa celo v.d. generalnega direktorja v tem obdobju Simon Vrhunec -, potem pa bo vse skupaj obstalo nekje na tožilstvu. Kot vedno doslej. Sum bo obvisel v zraku, ampak epiloga verjento ne bo. V kalni vodi je očitno najlažje ribariti, sploh če ribiči dobavitelji iz mlake vlečejo kapitalce.

Ko je včeraj predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel komentiral revizijsko poročilo o UKC Ljubljana, je izrekel misel, ki odlično ponazarja vso to farso: "Težko je najti sogovornika, ki bi bil prisoten daljše časovno obdobje, ki bi se zavedal problema in bi ga bil tudi sposoben rešiti."

Good luck with that!*

* Skoraj nemogoče je, da bi uspelo.