Preden izrečemo Ljudmili Novak zasluženo pohvalo zaradi odločitve, da se umakne kot predsednica NSi in svoje mesto odstopi mlajšim, se bomo vprašali, čemu sploh "skupne seje" slovenske in v tem primeru srbske vlade? Smo mar v neki novi, še ne povsem definirani uniji? Ima slovenska vlada "skupne seje" tudi z italijansko, avstrijsko, madžarsko ali hrvaško vlado? Oziroma - če smo geografsko natančni, kajti Srbija (še) ni slovenska soseda - s francosko, švicarsko, nemško, češko, slovaško in drugimi vladami držav v sosedstvu? Poleg tega Srbija ni članica Evropske unije in že to dejstvo odpira dodatne dvome o slovenski evropski umeščenosti, identiteti in strateških prioritetah. Je povezovanje s Srbijo del slovenskih naporov, da se umestimo v t.i. prvi krog članic Unije? Kajti če bi se bil Miro Cerar lahko pohvalil s skupno sejo svoje in avstrijske vlade, denimo, bi imel vsaj nekaj argumentov, s katerimi bi lahko zagovarjal včerajšnjo sejo s srbsko vlado v bivši Karadjordjevićevi rezidenci na Brdu pri Kranju. A ker jih v resnici nima, se ne more niti zagovarjati. A namesto tega se raje hvali z odličnimi odnosi med "republikama", medtem ko taisti dan njegov poslanec Dragan Matić v proceduro državnega zbora vloži zakon, ki bi umetno ustvaril ducat novih, "jugoslovanskih" manjšin na Slovenskem ...

K inženiringu umetnih manjšin in njegovim absurdom se še vrnemo. Najprej pa nekaj besed o Ljudmili Novak in njenem "umiku". V slovenski politiki se to praviloma ne dogaja. Si predstavljate, da bi ji kmalu sledil še Janez Janša in razglasil, da se bo odslej posvečal samo še družini, plezariji in pisanju (prav v tem vrstnem redu)? Ali si lahko zamislite, da bi potem SDS na izrednem kongresu za novega predsednika izvolil kakšnega mlajšega, neobremenjenega človeka, kakršen je denimo Anže Logar? Ne gre, kajne? Kaj bi se zgodilo z Janševo stranko na volitvah, koliko glasov bi prejela?

Rošada v vodstvu NSi je svojevrsten indikator drznosti, ki jo večina političnih strategov običajno odsvetuje. Menjati konja oziroma - v konkretnem primeru - kobilo, ki je doslej že zmagoval(a), je hudo tvegano. A po drugi strani je politika tudi hazard in kdor ne tvega, ne more dobiti ničesar (lahko samo izgubi). Zaradi tega odločitev sivih eminenc Nove Slovenije, ki so zadnjih nekaj mesecev intenzivno "delovali v ozadju" in pripravljali teren, nikakor ni presenetljiva. Odstop Ljudmile Novak je lahko šokiral le tiste, ki se s politiko srečujejo na konferencah na novinarje in tiskovnimi sporočili. Nova Slovenija je namreč že vse od zaostritve odnosov z Janšo (kar je kajpak obremenilo tudi odnose s stranko SDS, kjer se razen Romane Jordan doslej nihče ni upal javno nasprotovati večnemu šefu, ki bo letos obeležil visok jubilej, četrt stoletja na čelu stranke), zlasti pa po slabem rezultatu Ljudmile Novak na lanskih predsedniških volitvah iskala "rešitev". Ker Novakova sprva ni pristala na odstop, so morali poiskati kompromis. Del tega kompromisa je tudi Matej Tonin, ki bo stranko vodil do izrednega kongresa.

Zdaj že bivša predsednica Ljudmila Novak in vršilec dolžnosti predsednika Nove Slovenije Matej Tonin.

Ali je Nova Slovenija prva stranka pri nas, ki je spoznala nujnost generacijske prevetritve, je še prezgodaj govoriti. Za zdaj kaže, da gredo v to smer in da so napravili prvi korak, da stopijo iz mračne sence največje opozicijske stranke na desnici. Za NSi je to dejansko preživetvenega pomena. Dolgo časa so se slepili, da lahko igrajo dvojno igro - po eni strani z mehčanjem stališč proti levi sredini, po drugi pa z zaostrovanjem proti Janši - in s tem profitirajo. Še do predsedniških volitev lanske jeseni so verjeli, da jim bo to uspelo, da bo Ljudmila Novak prišla v drugi krog in se pomerila z Borutom Pahorjem ter da jim kamniški Šarec v ničemer ne predstavlja konkurence. Že takrat smo na portalu+ ugotavljali, da to ne drži in da je Marjan Šarec za NSi nočna mora, kajti že če jim odškrtne dva odstotka na parlamentarnih volitvah, je z njimi konec. Janši se lahko ob tem samo smeji. Njegova sla po oblasti je namreč še vedno manjša od upanja, da bi NSi ponovno izpadla iz parlamenta. Kar bi pomenilo, da je SDS edini igralec na desnem političnem polu.

Mehki udar v vodstvu najmanjše parlamentarne stranke (NSi ima v državnem zboru le šest poslancev) je lahko prvi korak k "prestrukturiranju" desne sredine na Slovenskem, kar je seveda dobra novica. Ne more biti levica večno na oblasti. Trenutno poleg SDS (ki pa je z Janšo relativno paralizirana, saj se vse druge parlamentarne stranke pridušajo, da z njimi ne gredo v koalicijo, dokler bo on predsednik SDS) namreč samo NSi ankete kažejo dovolj visoko podporo za uvrstitev v parlament (stranke Bojana Dobovška v tem primeru nismo upoštevali, čeprav po nekaterih anketah lahko preseže parlamentarni prag - no, je pa na mestu vprašanje, kam jo kot liberalno stranko umestiti, prav daleč od sredine proti desni zagotovo ne). To pa pomeni, da bodo morali v NSi v prihodnjih štirih mesecih, če predpostavimo, da se bo predvolilna kampanja uradno začela takoj po prvomajskih praznikih, zavihati rokave kot še nikoli.

Če bi bil njihov glavni politični strateg, bi jim vsekakor svetoval, naj se nehajo zaganjati v Janšo in se raje ukvarjajo z vlogo, ki jim v parlamentarni demokraciji kot opozicijski stranki pritiče. Naj torej ostreje in konkretneje napadajo vlado Mira Cerarja in njegovih dveh satelitov. Če bo NSi ostala zmerna konservativna stranka, potem je med njenimi glavnimi skrbmi tudi spoštovanje ustavnosti in zakonitosti. In tu lahko SMC sistematično sesuva, sploh ker je ta stranka, ki je v najbolj akutni fazi notranjega razkroja, postala sinonim parcialnih in osebnih interesov njenih poslancev in funkcionarjev. In če je pred nedavnim SMC-jev poslanec Branko Zorman v proceduro vložil Zakon o igrah na srečo, za katerega je bilo takoj jasno, da mu ga je "prijateljsko" sugeriral nekdo iz igralniških krogov, ki ima neposredni ekonomski interes za sprejem tega zakona (kar pa je glede na zakonodajno proceduro praktično nemogoče do razpisa volitev), potem se je včeraj, 1. februarja, zgodilo še nekaj bolj sramotnega.

Cerarjev poslanec Dragan Matić, ki se je blamiral že z Zakonom o medijih, je tokrat ravno na dan, ko sta se na Brdu pri Kranju na skupni seji sestali srbska in slovenska vlada, skupaj še z nekaterimi poslankami in poslanci v zakonodajni postopek državnega zbora vložil predlog zakona, ki je ustavno še kako sporen, vsebinsko pa problematičen, provokativen in krivičen. Da Matić tega ni delal na svojo roko, dokazuje Cerarjevo javno hvalisanje o dobrih odnosih med državama - in vloženi predlog zakona o t.i. kolektivnem priznanju kulturnih pravic narodom bivših jugoslovanskih republik, ki živijo v Sloveniji, naj bi dokazoval prav to. Vsaj tako misli Cerar.

Kaj v resnici dokazuje ta zmešana poteza potapljajoče se ladje, imenovane SMC Titanik, je seveda drugo vprašanje. Bržkone samo to, da cerarjanci obupno iščejo način, kako bi izboljšali svoj volilni rezultat na prihajajočih volitvah. Kot da bi hoteli od propadle LDS kopirati najslabše, so v proceduro državnega zbora vložili predlog zakona, ki je vsaj tako problematičen kot njihov poskus izbrisa financiranja (šestih) osnovnih šol z obveznim javnim programom iz ustave, kar je na srečo preprečil šele poslanec madžarske manjšine. Tokrat bi Matić et consortes radi v poseben, tj. privilegiran položaj postavili "narodne skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji". Predlog zakona se formalno namreč imenuje Zakon o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnostih pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji (vir).

Živela jugonostalgija! Violeta Tomić, poslanka Levice, bi "kolektivne kulturne pravice" slovenskih državljanov, ki so po narodnosti pripadniki nekdanjih jugoslovanskih republik, vpisala kar v slovensko ustavo.

Kje je sploh bistvo problema, ki nima nobene zveze z nacionalizmom? To, da je v nasprotju s slovensko ustavo, ki Slovenijo definira kot državo slovenskega naroda, pod terminom "narodna skupnost" pa v 64. členu pripoznava le italijansko in madžarsko avtohtono manjšino (posebne pravice pa v 65. členu podeljuje tudi pripadnikom t.i. romske skupnosti), nikakor pa ne dopušča raztegovanja tega izraza še na neke druge, v Sloveniji neavtohtone "narode" oziroma pripadnike teh narodov.

Drugi, pravzaprav še celo hujši problem pa je očitna diskriminacija vseh tistih pripadnikov narodov, ki v Slovenijo niso prišli iz nekdanje SFRJ oziroma ki v SFRJ nikoli niso imeli priznanega statusa naroda. Še zlasti se bodo počutili diskriminirane pripadniki avtohtone (!) staroavstrijske manjšine na Štajerskem in Kočevskem, ki bi si po vseh merilih zaslužili vsaj resno razpravo glede vprašanja priznanja njihovega posebnega, zaradi mene tudi manjšinskega statusa. Mnogo manj prestižno, po drugi strani pa zelo esencialno je vprašanje finančne podpore za delovanje tistih nekaj kulturnih društev Staroavstrijcev pri nas, ki jih lahko preštejete na prste leve roke. Slovenska država je namreč do njih zelo mačehovska.

Da Matićev predlog predpostavlja ustanovitev posebnega urada za narodne skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ in njegovo financiranje, je po vsem tem, kar smo zgoraj navedli, pravzaprav brezpredmetno. Podobno kot je absurdna "rešitev" Matićeve kolegice Violete Tomić, da bi "kolektivne kulturne pravice narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ" vpisali kar v ustavo ...