Nevednost je mati neuspehov, pomot, pravosodnih zmot, predsodkov, propadlih držav, stečajev podjetij, strahov, špekulacij, volilnih zablod in vsega zla. Problem nevednosti je v tem, da je udobnejša od zavedanja. Njeno odpravljanje je težavno in zapleteno. S tvitanjem ne bo šlo. Tvitanje ne nadomešča knjig! Niti člankov v časopisih.
Prvič sem grafit opazil - med vožnjo skozi krožišče v Novi Gorici - lani ali morda še prej. V naglici sem prebral "VEM, PA NE POVEM". Po nekajsekundnem razmišljanju o tem, kako moderna so postala kratka sporočila, med katere poleg grafitov spadajo tudi t. i. tviti, sem si rekel: "Aha."
Naslednjič in še večkrat potem sem ugotovil, da sem bil bral narobe in da v resnici piše "NE VEM, PA NE POVEM". Zmotil sem se, ker napisa nisem prebral z obcestnega zidu, ampak iz svoje spominske zaloge. "Vem, pa ne povem", so govorili ali kričali drzni svobodoljubi in revolucionarji na policijskih zaslišanjih v totalitarnih režimih. Manj drzni svobodoljubi in revolucionarji, ki so seveda marsikaj vedeli, so odgovarjali preprosto "ne vem". Tupatam se vam bo z besedami "vem, pa ne povem" pohvalil kak politični funkcionar ali obveščevalec. Marsikaj vedo in marsikdaj ne povedo, kar vedo, diplomati. Njihova naloga - ki je za mnoge (diplomate) sicer nedosegljiva ali celo neznana - je, da čim več vedo in čim manj povedo, posebej nepooblaščenim. Pogosto hočemo povedati, vendar se "ugriznemo v jezik", in tega ali vsega, kar vemo, ne povemo. Lahko gre za neprijetne resnice in za obzirnost, lahko za previdnost ali oportunizem.
"Ne vem, pa ne povem" je nenavadna in na prvi pogled nesmiselna izjava, saj tisti, ki nečesa ne vedo, o tem tako ali tako ne morejo govoriti. Ali pač? Problem je v tem, da mnogi ne vedo, pa vseeno povedo. Govorijo, čeprav nimajo pojma, o čem govorijo. Govorijo (in pišejo) o stvareh, na katere se ne spoznajo. Torej NE VEM, PA POVEM.
***
Prijatelj mi je nedavno rekel, da danes avtorji namesto knjig pišejo članke (ali bloge), namesto člankov pa tvite. Nekaj časa sem premleval to prijateljevo izjavo. Po svoje me je prizadela, saj pišem knjige in članke, število svojih tvitov pa lahko preštejem na prste ene roke. Poznam avtorje, ki pišejo knjige, članke in neumorno tvitajo, za mnoge pa je res značilno, da predvsem tvitajo. Ob tem pomislim na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki - če verjamem poročanju nemškega tednika Der Spiegel - mnoge večerne ure posveča prav tvitanju, torej bolj ali manj domiselnim odgovorom na različne polemične komentarje in obtožbe. Isti tednik pravi, da podobno ravnajo tudi nemški voditelji, celo Angela Merkel. Ob tem se sprašuje, ali ne bi bilo pametneje, ko bi se ljubitelji hitrih potez bolj zadrževali, saj pogosto objavljajo reči, ki se izkažejo kot neresnične, predvsem pa nekoristne in jim je pozneje žal. Morda bi kaj podobnega lahko priporočili tudi vnetim tviterašem iz Slovenije?
Problem sta hitrost in čas. Nemci pravijo avtorjem bliskovitih (besednih) reakcij, da so schlagfertig, kar ponekod prevajajo kot odrezav, morda bi bilo bolje reči priseben. Domislice, posebej če so zasoljene in duhovite, so znamenje bistroumnosti in retorične sposobnosti. Ob tem se poraja vprašanje, ali domislice nastajajo tako hitro, kot so izrečene in kot je videti na prvi pogled? Vzemimo domislico bankirja Jamesa Dimona, da namreč v Davosu "milijarderji govorijo milijonarjem, kako se počuti srednji razred". Ali na primer slavno domislico Winstona Churchilla: "Torej, to ni konec. To ni niti začetek konca. Morda pa je konec začetka." Ali Sokratovo domislico "vem, da nič ne vem". So bili prebliski ali vnaprej pripravljeni izreki?
Menda naj bi bil pokojni književnik Taras Kermauner sposoben napisati po 20 strani teksta na dan. O hitrosti književnikovega pisanja se je mogoče prepričati v avtobiografski knjigi Mesec dni z Ivanom Cankarjem, Martinom Kačurjem in Tarasom Kermaunerjem. V glavnem pisanje knjig traja, zanj si je treba vzeti čas, povezano pa je s premišljevanjem in čakanjem na miselne utrinke. Pokojni pisatelj Rudi Šeligo je govoril o potrpežljivosti, ki je potrebna, da "kaj kapne", naš učitelj in prijatelj Dušan Pirjevec pa je nekoč - po tistem, ko je nehal kaditi cigarete - približno takole opisal svoj pisateljski postopek:
"Mislim, da odkar ne kadim, pišem bolje. Prižiganje cigarete, prenašanje k ustom, otresanje, odlaganje in ugašanje v pepelniku ... v bistvu prekinja misel. Če ne kadim, se lažje prepustim misli."
Prepuščanje mislim vzame čas. Da bi nekaj vedeli, moramo - na podlagi svojega in priučenega znanja - o tem premišljevati, nakar to, kar smo premislili, tudi primerno oblikovati oz. - kot pravimo - formulirati. Razumni ljudje bi se morali držati gesla: VEM, NATO POVEM TUDI DRUGIM ali ČE NE VEM, VPRAŠAM.
Bili so časi, ko tistega, kar smo vedeli, nismo mogli povedati. O stvareh, ki smo jih poznali, nismo mogli in nismo smeli govoriti.
Latinski pregovor pravi Ignorantia juris nocet, kar prevajamo z nevednost ne ščiti pred zakonom ali nepoznavanje prava/zakona je škodljivo. Ta misel je pravzaprav temelj vsega, kar počnejo razumni (in dobri) ljudje v družbenem življenju in še posebej v politiki. To je navsezadnje predmet znamenitega Kafkovega romana Proces in še bolj kratke zgodbe z naslovom Pred vrati postave. Postava je zavarovana z vrati in strogim vratarjem. Popotnik z dežele bi rad vstopil, vendar je vstop prepovedan. Pred smrtjo ga zanima, kako da razen njega nihče ni poskusil vstopiti skozi vrata postave, stražar pa mu pojasni, da je bil vhod namenjen samo njemu, popotniku z dežele.
Podobno logiko so uporabljali v diktaturah, tudi v Jugoslaviji, kjer so celo izdajali Tajni uradni list, kar ne pomeni nič drugega kot to, da državljani niso nikoli varni pred zakonom, ki ga niti ne morejo poznati. Svojim študentom priporočam, naj si prizadevajo in s svojimi dejanji jamčijo, da se kaj takega ne more nikoli več zgoditi. Naši študentje (naj bodo sodniki, odvetniki ali podjetniki) so po poklicu varuhi pravne države, za katero so značilni pregledni postopki sprejemanja in uveljavljanja zakonov. Naši diplomanti so z eno besedo varuhi preglednosti in preganjalci nevednosti. Po drugi strani seveda ne drži, da so vsi zakoni dobri in pravični. Povsod in vedno obstaja nevarnost, da se krivice zgodijo na zakonit način.
Drugo ime za nevednost je amaterizem. Nevednost je mati neuspehov, pomot, pravosodnih zmot, predsodkov, propadlih držav, stečajev podjetij, strahov, špekulacij, volilnih zablod in vsega zla. Problem nevednosti je v tem, da je udobnejša od zavedanja. Njeno odpravljanje je težavno in zapleteno. S tvitanjem ne bo šlo. Tvitanje ne nadomešča knjig! Niti člankov v časopisih.