Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
Janševo poročilo
6
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
0
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
15
13.01.2019 22:12
Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestram, ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Telefon je veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje
3
13.01.2019 08:00
Staš Vrenkoje umetnik, ki je pri svojih sedemindvajsetih letih v produkcijiLjudmile, laboratorija za znanost in umetnost,Zavoda ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
8
11.01.2019 23:59
Na spletu in socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti, imenovaniPlan Kalergi. Gre za domnevni načrt o uničenju ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
15
09.01.2019 22:31
Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje, ugotavlja naša sodelavka Marjana Škalič, ki je nedavno izdala knjigo ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
11
09.01.2019 00:30
Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prestolnica in provinca: O visoki in malo manj visoki politiki med mestom in vasjo
14
07.01.2019 22:47
Slovenska država izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ukradene umetnine: Vrnitev lastnikom ali njihovim dedičem je moralna dolžnost države
12
06.01.2019 22:30
Glede na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetnost je tista, ki me sili, da se ne umaknem na obrobje
0
05.01.2019 23:49
Kako bedno je gledati razumne ljudi, ki obnavljajo nacionalne romantične duše, rojene iz primestnih in ruralnih povesti, iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov
22
31.12.2018 21:00
Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Parva componere magnis* ali kako se nam je vse to moglo zgoditi
5
30.12.2018 18:00
Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje
5
29.12.2018 20:26
Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna usoda 26. decembra: Praznik, ki je izgubil besedo "neodvisnost"
13
26.12.2018 19:59
Parlament je 26. december uzakonil kot državni praznikDan samostojnosti- brez neodvisnosti, namesto katere je leta 2005 dodal ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sovražni govor ne škoduje zdravju: Božični čevapčiči v najlepši palanki na svetu
24
26.12.2018 09:00
Pred dvema letoma sem na tem mestu napisal nekoliko jezen komentar o božično-novoletni Ljubljani z naslovom Božično-novoletna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Božična lamentacija ob obletnicah plebiscita in začetka večstrankarskega sistema
16
24.12.2018 18:59
V teh dneh praznujemo 28. obletnico plebiscita, za katerega je dala pobudo Demokratična opozicija Slovenije - DEMOS, ki je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Hommage Eduardu Stepančiču
0
23.12.2018 07:00
Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Projekt COBISS.net: Tomaž Seljak odgovarja Ministrstvu za zunanje zadeve
1
20.12.2018 23:38
Ministrstvo za zunanje zadeve očitno ne zmore ali ne želi prepoznati, da je COBISS.net za medresorski projekt, ki enakovredno ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
Uredništvo
Ogledov: 2,342
02/
Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev!
Uredništvo
Ogledov: 1,935
03/
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
Laris Gaiser
Ogledov: 1,995
04/
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
Branko Cestnik
Ogledov: 1,479
05/
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
Uredništvo
Ogledov: 1,193
06/
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1,149
07/
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
Miha Burger
Ogledov: 1,050
08/
Janševo poročilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 999
09/
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
Marjana Škalič
Ogledov: 1,445
10/
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,444