Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
17
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
Američani so že siti obeh, Bidena in Trumpa, čeprav vse kaže, da so demokrati prehitro razglasili zmago
28
12.11.2020 21:11
Amerika je vselej znala presenečati svet. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej izjemno pozitivno, kasneje čedalje bolj ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.943
02/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.022
03/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.541
04/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.109
05/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 1.916
06/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.967
07/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.156
08/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.242
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.228
10/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 5.167