Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
6
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
4
11.11.2018 23:25
Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbiHome Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim ... Več.
Piše: Bine Kordež
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
12
11.11.2018 07:52
Nedolgo nazaj sem odgovarjal na vprašanja ene od umetniških revij. Njeno prvo zastavljeno vprašanje je bilo: Kakšna je prava ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
10
10.11.2018 08:54
V polemičnih razpravah je bilo slišati argument, da t.i. Marakeška deklaracija ne razločuje ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
9
08.11.2018 14:45
Obramba osnovnih temeljev evropske civilizacije je danes najnujnejša naloga EPP, politične sile, ki je oblikovala Unijo. Če jih ... Več.
Piše: Janez Janša
Pred nezakonitimi volitvami v Donbasu: Ali bi nove sankcije proti Rusiji prisile Putina k spoštovanju dogovorov iz Minska?
9
07.11.2018 20:00
Ruska agresija na Ukrajino se preveša v peto leto, 7 % ozemlja Ukrajine je začasno okupiranega, petina ukrajinskega gospodarstva ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Kaj Slovenci počnemo sami s sabo: O mednarodnem položaju in slovenski zunanji politiki
5
05.11.2018 19:00
Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politika in ekonomija: Slovenci jim ne zaupamo svojega kapitala, zaupamo pa jim oblast?
14
04.11.2018 12:00
Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo? ... Več.
Piše: Franc Mihič
Anarhizem je bil in vedno bo najprej humanizem
6
03.11.2018 23:11
Umetniki avantgardisti so se prostovoljno podredili ideološkim avantgardistom. Prepustili so ideologom, da oni procesirajo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O elitah, ki so izgubile stik z ljudmi
11
03.11.2018 00:02
Vedno sem mislil, da je neke vrste zaupanje v elitizem globoko vsajeno v slovensko dušo. Ne vem zagotovo, zakaj je tako. Eden ... Več.
Piše: Keith Miles
Komentar tedna: Izgubljena Evropa med Adolfom in Mohamedom
11
01.11.2018 01:00
Medtem ko se Nemčija ponovno čuti kriva zaradi Adolfa, statistika najpogosteje uporabljenih imen za novorojenčke kaže povsem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stoletje po koncu 1. svetovne vojne: Manifest Alpe Adria 1918 - 2018
20
30.10.2018 20:11
Ob stoletnici konca prve svetovne vojne bo v celovškem Koroškem deželnem arhivu potekaloTrodeželno zborovanje. Častna ... Več.
Piše: Werner Wintersteiner
Zamolčana zgodovina: Stoletnica prve slovenske države, ustanovljene 31. oktobra 1918
6
29.10.2018 23:59
31. oktobra 1918 je bila v Ljubljani razglašena prva slovenska država v moderni dobi - Zveza slovenskih dežel, ki se je 1. ... Več.
Piše: Andrej Lenarčič
Zakaj se zdi, da je članek v Mladini povzročil odpoved literarnega dogodka v javni knjižnici
12
28.10.2018 10:00
Za ponedeljek, 29. oktobra ob 18. uri je bila v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča napovedana predstavitev knjige Manifest ... Več.
Piše: Primož Kuštrin
Ko vam črke začnejo plesati pred očmi, padate v globine smisla
1
27.10.2018 22:00
Narod je lahko narod, ko ima izoblikovan svoj veliki tekst, narod je lahko narod, ko ima izoblikovano svojoteksturo teksta. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Beton brez besed in vsi sveti: Kaj napisati na spomenik žrtvam vseh vojn?
13
26.10.2018 00:28
Ker je bilo svetnikov preveč za en sam koledar, jeCerkev- približno v času spreobračanja slovenskih prednikov (Karantancev) h ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zadeva Strehovec ali zakaj sem zadržan do duhovnikov, ki se grdo in nekrščansko obnašajo
37
23.10.2018 21:38
Duhovnik, ki je na svojem radikalnem spletnem portalu leta in leta nič kaj krščansko napadal in žalil drugače misleče, se zdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
85 let Velike lakote v Ukrajini: Nepriznavanje "holodomora" je enako nemoralno kot zanikanje holokavsta
13
22.10.2018 20:02
Letos, ko obeležujemo 85. obletnico Velike Lakote , je Ukrajina ponovno žrtev dejanj stalinističnih naslednikov iz Kremlja. ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ekskluzivno: Zelo osebno in iskreno pismo Andraža Terška poslancem državnega zbora, zakaj bo odstopil od kandidature za ustavnega sodnika
Uredništvo
Ogledov: 3,008
02/
Ljubitelji teorije zarot, čelade na glavo: V Ljubljani ta vikend zaseda Trilateralna komisija!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,139
03/
"Prinesite mi glavo tega psa!" - Kaj vse je šlo narobe pri likvidaciji Jamala Khashoggija?
Uredništvo
Ogledov: 1,966
04/
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,724
05/
Stop za Dragana Šolaka! Varuh konkurence srbskemu tajkunu ne dovoli prevzema medijske hiše Pro PLUS!
Uredništvo
Ogledov: 1,638
06/
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 1,248
07/
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
Bine Kordež
Ogledov: 996
08/
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
Janez Janša
Ogledov: 1,315
09/
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 739
10/
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
Dragan Živadinov
Ogledov: 572