Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
Rusija je država, ki podpira terorizem
11
01.12.2022 23:59
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero je Rusijo označil za državo, ki promovira terorizem in se poslužuje ... Več.
Piše: Božo Cerar
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
31
30.11.2022 23:58
Kljub temu, da je Janez Janša ta hip politično oslabljen in da se v njegovi stranki krepijo kritični glasovi, to še zdaleč ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
35
29.11.2022 21:00
V nedeljo, 27. novembra leta Gospodovega 2022, se je dokončno potrdila moja teza, da Slovenci (še) nismo narod, ampak precej ... Več.
Piše: Denis Poniž
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
27
28.11.2022 20:45
Super referendumska nedelja je mimo, Slovenija pa je še bolj zabetonirana v levo-desne koncepte vodenja države. Še najbolj ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
15
27.11.2022 20:30
Bi lahko rakete, ki so pred nekaj tedni padle na poljsko ozemlje in ubile dve osebi, zares sprožile tretjo svetovno vojno? To je ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
26
25.11.2022 22:57
Nedeljski referendumski tris bo najverjetneje dokazal, da politično aktivni volivci večinoma ne razumejo, za kaj gre pri treh ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
14
24.11.2022 23:59
Zoran Janković je kot izkušen politik prinesel okoli ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana in mu podtaknil kukavičje ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
12
23.11.2022 22:26
Največja neustavnost sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Lažna "depolitizacija" kot nov zagon za korupcijo in ogrožanje temeljev demokracije
25
17.11.2022 21:00
Zadnje čase je v modi, da se vse depolitizira. Politične stranke so v nemilosti, mediji, vsaj večina njih, ljubijo nevladne ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Zdravstvo v Ljubljani se podira, neoliberalni minister Loredan pa bi "podkupoval" izgorele zdravnike!
11
15.11.2022 20:00
Zdravstvo v Ljubljani se podira, zdravniki množično odhajajo zaradi izgorelosti, sistem je tik pred zlomom. Pacienti pogosto ... Več.
Piše: Milan Krek
Semenj ničevosti: Slovenija, od kod norosti tvoje?
15
14.11.2022 23:20
Namesto načelnih in moralnih politikov in političark nam vlada horda ljudi, ki bi morala biti v vsaki normalni demokraciji ... Več.
Piše: Denis Poniž
Depeša politbiroja iz gostilne Pečarič ali zakaj ne bom več volil Nataše Pirc Musar
43
11.11.2022 22:59
Le nekaj dni po prvem krogu predsedniških volitev smo nekateri mediji prejeli dokument v obsegu A4 formata z neke vrste napotki, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Afera izbrisane napotnice: Pogrešam glas borcev za pravice ljudi, glas Jaše Jenulla, Teje Jarc, Nike Kovač ...
24
10.11.2022 20:25
Stanje v slovenskem javnem zdravstvu se slabša iz dneva v dan, čeprav se je pred volitvami in takoj po njih govorilo in ... Več.
Piše: Milan Krek
Predsedniške volitve 2022: Glas proti oligarhom
23
08.11.2022 19:00
Sistem, ki izigrava celotni levi spekter volivcev s kandidati, ki ne nosijo kvalitet ne levice, ne sredine in ne demokracije, in ... Več.
Piše: Aleks Jakulin
Bidnova zunanja politika potaplja kongresne demokrate in uničuje Ukrajino
10
07.11.2022 21:11
Ameriški predsednik Joe Biden in Demokrati lahko na vmesnih volitvah (midterms) doživijo hud poraz, kar ne bi smelo biti veliko ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Odprto pismo Ljubljani
12
06.11.2022 20:35
Sem kandidat za Mestni svet Ljubljane in odločil sem se, da napišem Odprto pismo Ljubljani. V skladu z zakonsko ureditvijo za ... Več.
Piše: Miha Burger
Sein Kampf: Kako je Sončni kralj napovedal vojno svojim kritikom in svobodi govora
38
02.11.2022 21:29
Prvi minister je napovedal vojni sovražnemu govoru. S tem je seveda napovedal tudi vojno proti slovenski ustavi in svobodi ... Več.
Piše: Milan Krek
Vsi sveti: Kdor mrtvim odreka pravico do groba, bo za večno preklet!
30
31.10.2022 22:04
Tisto, kar želim izpostaviti ob prazniku mrtvih, ob dnevu Vseh svetih, je predvsem dvoje: žalost in osebna prizadetost, da niti ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Rishi Sunak, sin imperija
8
27.10.2022 23:00
Žal imajo mnogi ljudje iz nekdanjih komunističnih držav popolnoma enostranski pogled na britanski imperij. Dostikrat ne ... Več.
Piše: Keith Miles
Po porazu na predsedniških volitvah je Sončni kralj priznal, da je on premier samo za tiste, ki volijo leve stranke
16
26.10.2022 20:28
V nedeljo zvečer, ko je postalo jasno, da je hudo izgubil na predsedniških volitvah, saj je njegov kandidat Milan Brglez ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Življenje brez Janše ali zakaj brcanje (navidezno) mrtvega konja nikoli ne bo športna disciplina
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.118
02/
Slovenci so narod? Ne, Slovenci so pleme!
Denis Poniž
Ogledov: 1.954
03/
Referendum je dokaz nesposobnosti politike, je prelaganje odgovornost na ramena ljudstva
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.900
04/
Uredniški komentar: Kaj ostane liberalcem na južni strani Alp?
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.503
05/
Kot v Afriki: Pri skoraj 300.000 prebivalcih ima Ljubljana eno samo zdravnico za obiske na domu
Milan Krek
Ogledov: 1.703
06/
Pred referendumom o nacionalki: Samoupravni zavod RTV – imejte ga, na vaše stroške!
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.644
07/
V Ukrajino prihaja "general Zima", z njim pa olajšanje, da smo se za nekaj časa izognili 3. svetovni vojni
Valerio Fabbri
Ogledov: 949
08/
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.367
09/
Rusija je država, ki podpira terorizem
Božo Cerar
Ogledov: 661
10/
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
Bine Kordež
Ogledov: 860