Komentar

Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost

Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že tradicionalni manifestaciji postcankarjanskega pohujšanja je bila konservativna Slovenija zgrožena nad nagrajenkama Prešernovega sklada, kajti njuni dosežki na področju kulture za "podalpske čajankarje" niso nič drugega kot degenerirana umetnost.

09.02.2018 23:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   8. februar   kulturni praznik   Cankarjev dom   proslava   Maja Smrekar   Simona Semenič   Prešernov sklad   Cankarjev dom   čarovnice   degenerirana umetnost

Foto: arhiv portal+

Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice.

Osnovni problem vseh naših proslav, naj gre za tisto junijsko osamosvojitveno ali pa "Prešernovo" ob slovenskem kulturnem prazniku, je relativno preprost: že nekaj let po osamosvojitvi so izgubile svoj smisel in postale same sebi namen. Iz njih so scenaristi naredili zamorjene in abstraktne postmodernistične performanse, iz katerih sevata žalost in nekakšna tragičnost, ki bi jo človek pripisoval narodu brez države, hrepenečem po trenutku, ko se bo formiral v nacijo. Kar pomeni, da so ustvarjalci naših proslav nezavedno še vedno ostali zamrznjenu v nekakšni mentalni opoziciji. Da torej niso dojeli, da je Slovenija vmes že postala država in da v tem ni in ne more biti prav nič tragičnega. Verjetno se tu skriva bistveni del odgovora, zakaj naše državne proslave pravzaprav bolj spominjajo na žalne komemoracije kot pa na priložnosti za slavljenje zgodovinskih dogodkov, ki so usodno zaznamovali nacijo in državo.

 

Vendar se nočem spuščati v vsebino državnih proslav, ki so skozi leta vseeno odražale politične spremembe. Tudi to je svojevrstni fenomen, ki kaže na nezrelost državnih institucij. Kot da bi bila nacionalna kultura, če se omejimo na 8. februar, odvisna od aktualne politike oziroma stranke na oblasti! Na žalost proslave tega ne morejo zakriti. V minulih dveh desetletjih (in še nekaj letih) smo opazovali dva idejno zelo nasprotujoča si koncepta proslav. Na eni strani narodnozabavna preproščina desnice, na drugi pa cinično zamorjeni postmodernizem levice. Drugače povedano, tistih nekaj let, ko je bila na oblasti desnica, so državne proslave odmevale v taktih rodoljubnih poskočnic, ki jih je zaokrožila otroška interpretacije pesmice Barčica po morju plava. Država na razvojni stopnji otroškega vrtca? No, so bili pa vsaj iskreni ... česar za levico ne bi mogli trditi. Njena bolezen je namreč cinizem. Tisti cinizem, zaradi katerega socialisti še danes ne zmorejo vzpostaviti ponotranjega duhovnega odnosa do lastne nacionalne države. Če bi ga, se levičarski antagonisti ne bi tako patološko delali norca iz države in njenih simbolov.

 

Da se paradigma ponavlja kot nekakšna samouresničujoča se prerokba, smo se lahko prepričali tudi letos. Osmi februar kot nacionalni kulturni praznik — mimogrede, svoji nekulturi navkljub smo bržkone še vedno edina država na svetu, ki ima takšen praznik — je vsako leto idealna priložnost za histerijo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi Prešernovih nagrajencev. Kajti praviloma so med njimi tudi imena, ki burijo duhove, včasih pa celo tako vznemirijo naše pravičnike, da popolnoma izgubijo pamet in v slogu vaških opravljivk in moralistov iz Cankarjevih del pametujejo o zdravi in nezdravi kulturi, o dobri in slabi umetnosti ter o poštenih in državno subvencioniranih umetnikih.

 

Na tej točki iz načelne kritike državnih proslav in kulturne politike prehajamo v obrambo pravice do kulture in umetnosti na individualni ravni.

 

Letošnja "ljudska polemika" o Simoni Semenič in Maji Smrekar, nagrajenkah Prešernovega sklada, je namreč presegla najbolj pesimistične napovedi, kako zelo nizko lahko pade toleranca do umetnosti. Četudi bi bil prepričan, da si Semenič & Smrekar nagrade ne bi zaslužili - pa seveda nisem, lahko sem kvečjemu nevtralen oziroma neopredeljen -, pa bi jima moral že kot humanist in intelektualec stopiti v bran. Kajti ko se javna "razprava" enkrat spusti na nivo tridesetih let 20. stoletja, potem smo lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo. Primitivna folklora plebejskega zgražanja, ki sta jo bili v nekaterih konservativnih medijih in na socialnih omrežjih deležni nagrajenki Simona Semenič in Maja Smrekar, namreč zahteva reakcijo, saj bi bil molk v bistvu potuha prebujajoči se bestialnosti, za katero smo nekateri naivno mislili, da je umrla s propadom totalitarnih režimov.

 

 

 

 

In s čem sta se tako pregrešili? Semeničeva se je zoper javno moralo doline šentflorjanske pregrešila že pred desetletjem, ko se je noseča fotografirala z nekoliko razrezano slovensko zastavo, pa tega ves ta čas nihče ni posebej izpostavljal. Smrekarjeva pa se je, vsaj tako smo razbrali v ogorčenem laježu pravičniških konservativcev in moralistov, v svojem umetniškem performansu preveč intimno zbližala s psom. Kakšno je umetniško sporočilo fotografije nosečnice, ki skozi izrezan grb na trobojnici kaže trebuh, za ugotavljanje greha ni pomembno. Kot so irelevantni tudi dosežki drugoobsojene prejemnice nagrade Prešernovega sklada. Kaj pa plebejce oziroma - sintagma je moja - podalpske čajankarje brigajo njeni umetniški dosežki v tujini (Ars Electronica), če pa je že fotografija njenega performansa, v kateri doji psa, preveč pohujšljiva, diabolična in pregrešna, da bi jo lahko tolerirali.

 

Naj na tem mestu kot kratko digresijo omenim dejstvo, da so na Slovenskem še pred dobrimi tristo leti izvedli enega zadnjih čarovniških procesov v Evropi; v Ribnici so leta 1701 usmrtili Marino Češarek, nosečo mati šestih otrok, ki je najprej zanikala, da je čarovnica. Šele ko so jo pošteno mučili, je priznala krivdo in si prislužila smrt.

 

 

***

 

Dragan Živadinov je julija lani na portalu+ objavil kolumno Pasji rekviem za prihodnost (vir), v kateri je opisoval tudi performans Maje Smrekar, zaradi katerega je zdaj v zraku pol Slovenije. Misel, ki jo povzemem iz njegovega pisanja, se glasi: 

 

"Ne obstaja dobra ali slaba umetnost, obstaja le umetniško delo, ki je blizu resnice ali zelo oddaljeno od nje."

 

Jasno je, da so se nad Draganovo kolumno že takrat hudo usajali nekateri spletni komentatorji, njihov edini argument, s katerim so se spravili nad Majo Smrekar — in bi se, če bi imeli priložnost, zagotovo tudi na Simono Semenič zaradi preluknjane zastave —, pa mi še danes odzvanja v ušesih: umetnost je stvar prostega časa, nobene logike ni, še manj moralnega imperativa, da bi moralo 99% državljanov proti svoji volji financirati življenjski stil 1% tistih, ki želijo biti umetniki. A pridigarska vznesenost se tukaj še ne ustavi. Dežurni moralisti, ki se politično-ideološko opredeljujejo kot antikomunisti in antilevičarji (v resnici so tudi najhujši antiliberalci, torej konservativci, skratka podalpski čajankarji), namreč sveto verjamejo, da umetniki, ki jih javno sofinanciramo davkoplačevalci, v bistvu kradejo naš denar, ki ga potrebujejo za svoj lagoden način življenja in potovanja na tuj račun po razstavah in drugih kulturnih dogodkih ... Od tu do ideološke polarizacije je pot kratka; podalpski čajankarji slovenske kulturnike sovražijo tudi zato, ker se "intimno nikoli niso odpovedali komunizmu". Zaradi tega so ti kulturniki tudi paraziti, saj živijo na račun drugih. Njihova ustvarjalnost je bedna, degenerirana, kajti če ne bi bila, potem bi lahko od nje živeli in ne bi potrebovali subvencij države...

 

 

***

 

Dilema, pred katero stojimo, ko gre za vprašanje kulture in umetnosti, je zaradi verbalne agresivnosti podalpskih čajankarjev danes še kako aktualna: molčati ali spregovoriti? Če se ne bomo opredelili do svobode umetniškega ustvarjanja in spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva, lahko hitro zdrsnemo na zgodovinski preizkušnji. Kajti kaj pa je govorjenje o parazitskih kulturnikih, marksistih, komunistih in "izrojenih" umetnikih drugega kot restavracija nacionalsocialistične entartete Kunst (izrojene umetnosti), s katero so rjavosrajčniki pod vodstvom Josepha Goebbelsa v poznih tridesetih letih 20. stoletja iz nemških institucij odstranili okoli 650 "izrojenih del"?!

 

Izživljanje nad umetniki, ki jih tisti, ki jih sodobna umetnost sploh ne zanima, v bistvu razglašajo za degenerirance, izrodke, nas vrača v čase totalitarne družbe, ko je samooklicana vrhovna avtoriteta ljudem predpisovala, kaj je zanje prav in kaj narobe, kaj je lepo in kaj grdo ter - v skrajni konsekvenci - celo to, kdo ima pravico do življenja, koga pa čaka smrt v koncentracijskem taborišču, gulagu ali kakšni jami hudega imena.

 

 

Simona Semenič in njena fotografija, ki vznemirja podalpske čajankarje.

 

 

Podalpski čajankarji dobro vedo, kako lepo se njihove ideje o degenerirani umetnosti in parazitskih kulturnikih skladajo s tezo o t.i. izrojeni levici, ki uničuje Slovenijo, zato so zaigrali na strune šoka in potrebe po kazni. Njihova logika je enostavna in Slovencem, ki so na splošno precej konservativni, sploh ko gre za vzgojo, v bistvu pisana na kožo: velika večina tako ali tako nima pojma, kdo sta neke dramatičarka in performerka, saj jih tovrstna umetnost sploh ne zanima. Pač pa razumejo potrebo po kaznovanju nekoga, ki naj bi onečastil njihov svet simbolov. Država ima podobno simbolno vrednost kot starši - in obe umetnici sta v njihovih očeh zagrešili prav to, načeli sta avtoriteto staršev, zato mora priti do kaznovanja kot vzgojnega momenta. 

 

Simona Semenič in Maja Smrekar imata srečo, da sta se rodili dobrih tristo let po zadnjem čarovniškem procesu pri nas. Če se ne bi, bi ju sežgali na grmadi ali pa vsaj obglavili. Degenerirana umetnost je hudičevo delo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
43
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
19
18.08.2022 21:00
V družbi že dolga leta poteka protidružinski trend, ki ga spodbuja levica, celoten prenos odgovornosti generacij z ene na drugo ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
15
17.08.2022 22:10
Ukrajinska skupnost v Sloveniji nasprotuje koncertu ruske operne zvezdnice Anne Netrebko, ki naj bi prihodnji teden, 26. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
13
16.08.2022 22:10
Vojna v Ukrajini je razgalila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
22
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Stari okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije se bojijo, da bi škof Saje začel čistiti cerkveno nesnago!
Uredništvo
Ogledov: 3.485
02/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.834
03/
Konec let debelih krav: Ali se je globalno načrtovani finančni cunami že začel?
Frederick William Engdahl
Ogledov: 1.520
04/
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.101
05/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.301
06/
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
Keith Miles
Ogledov: 775
07/
Evropa na razpotju: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve
Mateusz Morawiecki
Ogledov: 873
08/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.962
09/
China's Communist Party holds cadres responsible for family members' activities
Valerio Fabbri
Ogledov: 660
10/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.722