Uroš Šušterič je bil legenda. Poslednji še živeči častnik kraljeve jugoslovanske vojske, vojvoda Ravnogorskega gibanja, soustanovitelj Pučnikove Socialdemokratske zveze Slovenije in potem neumorni upokojenec, ki si je do zadnjega diha prizadeval za priznanje t.i. Jugoslovanske vojske v domovini, edine legalne oborožene sile na jugoslovanskih tleh do leta 1944, ko so zahodni zavezniki hinavsko odrekli Draži Mihajloviću in pragmatično stavili na Tita.
V svojem majhnem, s knjigami, zemljevidi, slikami, kipi in odlikovanji napolnjenem delovnem kabinetu, kjer je v "sefu" obvezno hranil tudi kak dober viski, vojne zaloge, je rekel temu, je bil Uroš Šušterič kot kapitan na poveljniškem mostu svoje ladje. Ko sem se kot gost udobno namestil v njegovem kabinetu, je vojvoda Triglavski za seboj zaprl drsna lesena vrata in začelo se je najino potovanje v preteklost. Uroš Šušterič je bil namreč predvsem rojeni pripovedovalec. V svoji delovni sobi je našel tisti mir, ki mu ga je v življenju tolikokrat primanjkovalo. In kot bi se tega zavedal, je bil v "vojnem kabinetu" povsem predan zgodovini in historičnim dogodkom, v katerih ni bil zgolj opazovalec, pač pa predvsem aktivni udeleženec.
Takšnega ga bom imel vedno pred očmi. Takšen je bil, ko sem ga leta 2001 prvič srečal v njegovem stanovanju na Zeleni poti, in skoraj enak je ostal tudi takrat, ko sem ga pred nekaj leti zadnjič obiskal v tistem njegovem kabinetu. Kljub visoki starosti in nizki postavi je bil žilav, poln neverjetne življenjske energije, intelektualne bistrosti in smisla za humor. Njegova življenjska zgodba je dovolj romaneskna, da bi po njej lahko posneli film.
Marsikaj na Urošu, ki je pred leti od Ravnogorskega gibanja prejel naziv "vojvoda Triglavski", je bilo izjemnega. Marsikaj, kar mi je pripovedoval, ko sva se prvič srečala, sem šele kasneje razumel v celoti, ko sem stvari lahko umestil v širši kontekst.
Za prvi vtis, ki sem ga dobil o njem pred več kot šestnajstimi leti, pa bi lahko rekel, da je bil mešanica spoštovanja in (za)čudenja. Predvsem zaradi nazorov, ki jih je Uroš Šušterič imel zelo jasno razdelane in za katere bi rekel, da se skozi življenje niso kaj bistveno spreminjali. Bil je demokrat, socialdemokrat in rojalist, kakorkoli kontradiktorno se to sliši. In če gremo od konca proti začetku: socialdemokrat je bil, ko je leta 1989 skupaj s prijateljem Jožetom Pučnikom ustanavljal prvo takšno stranko na Slovenskem po letu 1945; demokrat je bil pred tem, ko to ni bilo sprejemljivo, v bistvu celo prepovedano, in demokrat je ostal tudi takrat, ko so Pučnikovo socialdemokracijo demontirali nekakšni "demokrati". Ves čas pa je bil Uroš Šušterič na nek način tudi rojalist, kajti brez dvoma je vojna izkušnja zaznamovala vse njegovo življenje.
Prav ta del Urošove biografije me je že na začetku najinega poznanstva tudi najbolj fasciniral. Gospod Šušterič je bil namreč oficir kraljeve jugoslovanske vojske in je to ostal do konca. Kot pripadnik Jugoslovanske vojske v domovini je ostal lojalen edini zakoniti oblasti v tedanji državi. Do sredine leta 1944 je bila njegova vojska priznana s strani zaveznikov, potem pa so zaradi Churchillovega pragmatizma in razmer na bojišču status zavezniške vojske prevzeli Titovi partizani, "četniki" oziroma "plava garda" pa so potegnili krajši konec. Čiča Draža, kot mu je dejal Uroš, je bil po vojni pred jugoslovanskim vojaškim sodiščem obsojen zaradi vojnih zločinov in ustreljen, četništvo - oziroma kraljeva Jugoslovanska vojska v domovini - pa razglašeno za sovražno. Kot častnika kraljeve vojske so na smrt z ustrelitvijo obsodili tudi njegovega očeta, Uroša pa obsodili na zaporno kazen in prisilno delo.
Marsikaj je Šušterič o svojem medvojnem obdobju leta 2014 razkril v oddaji Pričevalci na Televiziji Slovenija. Več kot dve uri dolga pripoved daje poglobljen vpogled v medvojno obdobje, opisuje kaotičnost dogajanja tako v Sloveniji kot tudi v drugih delih kraljevine ter potrjuje vso absurdnost konflikta, ki je eskaliral v bratomorno vojno. Šušterič je doživel stvari, ki so nam danes nedojemljive. Njegova pripoved bo za vedno zabeležena na filmskem traku.
Kako je Uroš Šušterič prebil dolgo obdobje med leti 1945 in 1990 - torej skoraj natanko 45 let -, ga nisem nikoli spraševal. Morda je doživljal podobno stisko kot akademik Aleksander Bajt, ki je skoraj celo življenje molčal o nekaterih podrobnostih iz obdobja II. svetovne vojne, šele tik pred smrtjo pa vse podrobno popisal v zajetni biografiji Bermanov dosje. Tudi Uroš Šušterič je napisal več knjig in tudi njegov dosje, ki ga je imela Služba državne varnosti, je moral biti zajeten. Toda vedno sem imel občutek, da Uroš svoje življenske izkušnje na naslednike raje prenaša osebno, z neposrednim stikom, zavedajoč se dejstva, da zgodovina nikoli ni črno-bela. Tisti, ki so mu bili zelo blizu, izpostavljajo njegovo pozitivno energijo, pronicljive misli in predvsem ljubezen. Po vsem, kar je prestal v svojem življenju, ni do nikogar gojil nobene zamere. Ali kot je rekel sam: oprostil sem, pozabil pa nisem.