Po mnenju ministra Zdravka Počivalška ter tudi večine gospodarstvenikov imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako? Kakšna je pravzaprav razlika v ustvarjanju ali trošenju med zdravnikom, ki operira kolk za denimo tisoč evrov, in slikopleskarju, ki nam za ta denar prebeli stanovanje? Res slednji ustvarja, kar potem zdravnik potroši? Slikopleskar se seveda uvršča v sektor gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost, a tudi zdravnik je s svojim posegom na podoben način ustvaril dodano vrednost. Razlika je dejansko samo v tem, da smo slikopleskarja plačali iz neto prejemka, zdravnika pa iz zdravstvenega zavarovanja, ki pa nam ga je delodajalec že odtegnil od našega celotnega zaslužka (bruto plače).

Povprečen Slovenec od svojega bruto zaslužka danes namenja okoli 120 evrov mesečno za vse zdravstvene storitve, ki jih uveljavlja preko obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja. To so sredstva, s katerimi pravzaprav plačujemo storitve zdravnikov in medicinskih sester, podobno kot slikopleskarja iz neto plače. S plačilom DDV ob nakupu blaga pa na primer učitelje in policiste. S tega vidika gre ne torej za dilemo, koliko si teh storitev lahko privoščimo, temveč gre bolj za to, koliko smo od svojega celotnega zaslužka pripravljeni plačati za eno ali drugo storitev. Torej koliko bomo namenili na primer za nakup in vzdrževanja avtomobila (zanj daje povprečni Slovenec prav tako okoli 120 evrov mesečno), koliko pa za zdravstveno oskrbo. Gre pač za delitev ustvarjenega dohodka, v katerem lahko namenjamo za te potrebe več ali pa manj, odvisno od prioritet.

Znesek za zdravstvo ter tudi druge skupne potrebe ni nekaj, kar je omejeno s skupnimi zaslužki, temveč posledica odločitve, koliko bomo pač namenili za te potrebe. In tako kot danes ob višjih zaslužkih namenjamo več za nakup avtomobilov, bi se seveda lahko odločili, da bomo mogoče namenili več za zdravstvo, če z oskrbo nismo zadovoljni. Dejansko tako zdravnik kot šolnik ne trošita ustvarjenega nič drugače kot slikopleskar ali gostilničar, temveč vsi opravijo storitve, ki jih plačamo iz ustvarjenega zaslužka - ki pa ga na drugi strani vsi navedeni tudi ustvarjajo. Pri tem se ne spuščam v splošno prepričanje, da zdravstvo dela neracionalno, da se krade in podobno. A zanimivo - ko gremo potem (zaradi čakalnih vrst) k specialistu in za 15 minutni pregled plačamo npr. 120 evrov, le redko slišimo pritoževanje o njegovih zaslužkih.

Zanimivi so tudi poudarki Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), s katerimi poskušajo dokazati, da so zahteve javnega sektorja neupravičene. Na primer podatki o višini plač, po katerih so povprečne plače v javnem sektorju danes kar 390 evrov višje kot v zasebnem. Seveda pri tem izpuščajo višjo izobrazbeno strukturo zaposlenih v javnem sektorju. Če na primer primerjamo povprečno plačo zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo, je ta v javnem sektorju okoli 5 % nižja kot v zasebnih družbah in enako velja tudi za zaposlene s srednjo in poklicno izobrazbo. Tudi v tej skupini je povprečna plača zaposlenih v javnem sektorju okoli 5 % nižja kot zaposlenih s takšno izobrazbo v zasebnem sektorju. So torej plače v javnem sektorju višje ali nižje?

Zanimiv je tudi argument GZS o tem, kako se je produktivnost v predelovalni dejavnosti  (industriji) v zadnjih desetih letih povečala kar za 22 %, v javnem sektorju pa celo padla za 3 %. Iz tega seveda sledi logičen sklep, da so zahteve o povišanju plač javnih uslužbencev neupravičene, če pa je njihova učinkovitost v tem času celo upadla.

A z izračunom produktivnosti je v javnem sektorju nekaj težav. V gospodarstvu se gibanje produktivnosti meri kot sprememba dodane vrednosti na zaposlenega, ki zajema tako plače, amortizacijo, izdatke za obresti ter dobičke. Več ko v gospodarstvu s proizvodnjo izdelkov zaslužijo oz. to naredijo z manj ljudmi, višja je rast produktivnosti in potem lahko več namenjajo tudi za plače (ter za dobičke). Kako pa merimo produktivnost v javnem sektorju? Seveda nikjer ne boste zasledili podatka o številu opravljenih posegov v zdravstvu, obsegu prenesenega znanja na učence ali opravljenih intervencij policistov, predvsem tega ne znamo zmeriti s tržno vrednostjo teh storitev. Ustvarjena dodana vrednost v teh službah - torej v dejavnostih javnega sektorja - so pravzaprav plače zaposlenih ter amortizacija, ki edine tvorijo ceno oziroma vrednost teh storitev. Dobička te dejavnosti ne izkazujejo, niti ne plačujejo obresti.

Obseg opravljenega dela in s tem produktivnosti zaposlenih v javnem sektorju se sicer meri z obsegom opravljenih del, a vrednost teh del je določena v višini plač. Ne tako kot v gospodarstvu, kjer se meri preko vrednosti, zaslužene na trgu. Statistično produktivnost zaposlenih v javnem sektorju narašča sorazmerno z naraščanjem njihovih plač in seveda obratno. In če so realne plače v javnem sektorju po letu 2009 (po Virantovi reformi) padle, je v skladu z metodologijo  uradnega izračuna dodane vrednosti in produktivnosti upadla tudi produktivnost javnega sektorja.

Zaradi takšnega načina izračuna produktivnosti seveda ne smemo uporabiti gibanja tega kazalca kot argument proti dvigu plač. Če plače znižamo, pade tudi produktivnost, če pa jih zvišamo, pa bo porasel tudi kazalec produktivnosti.

Kot argument proti dvigu plač je bilo izpostavljeno tudi povečanje števila čakajočih na zdravstvene posege. Po objavljenih številkah danes res čaka na pregled več ljudi kot nekdaj - vseeno pa to še ni podatek, da pa je danes opravljeno manj pregledov ali posegov kot pred leti. Mogoče je danes potreb bistveno več in je to kljub večji aktivnosti zdravstva povzročilo tudi povečanje števila čakajočih. Seveda je to lahko samo sklepanje, a "produktivnost" bi morali meriti z opravljenimi posegi in pregledi in ne na osnovi neopravljenih. Tudi v gradbeništvu morajo danes investitorji zaradi povečanja potreb dobesedno čakati, da dobijo izvajalce (vrsta "čakajočih" je precej večja kot leta 2010), pa zato še nihče ne sklepa, da danes gradbeništvo naredi manj kot v prvih letih po krizi.

Nekaj navedenih primerov kaže, kako se lahko sicer točni podatki zlorabijo. Če gre pri predlogih javnega sektorja res za kar milijardo evrov težke zahteve, je to seveda popolnoma nerealno, saj bi to pomenilo preko 20-odstotni dvig celotne mase plač, ki se izplačujejo preko sistema javnih financ. Vseeno pa bi moralo nasprotovanje takšnim pričakovanjem vseeno temeljiti na realnih številkah in argumentih. V tem primeru bi mogoče celo hitreje dosegli kak sprejemljiv in izvedljiv dogovor.