Nekega avgustovskega popoldneva leta 1982 smo slovenski udeleženci svetovnega sociološkega kongresa v mehiški prestolnici - vključno s Tomažem Luckmannom - sedeli na neki hotelski terasi in klepetali o domovini pa o deželi, v kateri smo se znašli. Pred predsedniško palačo je plapolala mehiška zastava nadnaravne velikosti, okrog nas pa so drveli taksiji, ki so bili - verjeli ali ne - volkswagnovi hrošči, ki jim je manjkal sprednji desni sedež. Luckmann je meditiral o vodilni mehiški stranki Partido Revolucionario Institucional (Institucionalna revolucionarna stranka) in v zvezi z njo uporabil oznako "strukturalna hipokrizija". Bilo je dve leti po Titovi smrti in debata je bila bolj odkritosrčna, kot bi bila kdaj prej ali v domačih krajih. Z oznako dominantne mehiške stranke je Luckmann hotel povedati, da gre za ustanovo, katere načela so notranje protislovna, zato je nezanesljiva in neverodostojna. Beseda je dala besedo, pisec teh vrstic pa je omenil besedno zvezo revolucionarne tradicije. Prizora iz Mexico Cityja sem se spomnil, ko sem bral spis starega znanca in nadarjenega avtorja Marka Crnkoviča Zaustaviti stekle pse desnice (Večer, 18. februarja 2018, vir). Crnkovič pravi, da so "desničarji" v teh 26 letih postali "sodrga", da je predsednik neke "desničarske" stranke "vulgarni velemojster zaničevalnega diskurza o degenerirancih in buzerantih" in "frustrirani feldmaršal kulturnega boja, ki so ga 26 let ustavljali kot utelešenje zla, dokler se ni sam toliko diskreditiral, da je to res postal".

Piscu teh vrstic nemara niso všeč posamezne izjave, ki jih v slovenski politični prostor lansira ta ali ona stranka, ki jo Crnkovič in mediji glavnega toka imenujejo desničarska. Nemara ima zadržke tudi do predsednikov strank, ki jih mediji imenujejo desničarske. Ni pa mu jasno, kako je mogoče, da slovenska javnost brez kritične razdalje sprejema oznake, ki so - milo rečeno - hinavske. Oznake desničarske politike in desničarskih strank so si v preteklosti prislužile predvsem politične skupine in stranke, ki so prišle na oblast z (vojaškim) udarom. Zanje je značilno preganjanje in izključevanje konkurence, z eno besedo jih - čeprav si tega pri svojem hinavstvu ne pustijo reči - imenujemo diktature, totalitarni režimi itn. Bistvo desničarstva je nestrpnost do "drugače mislečih" in pripadnikov drugih narodov, sicer pa ga navdihujejo vojaške parade, policijska disciplina, primitivizem itn. Resnici na ljubo je treba povedati, da so bile v tem pogledu skrajno desničarske komunistične stranke z jugoslovansko in slovensko na čelu. To, da so se imenovale levičarske, je primer strukturalne hipokrizije.

Če smo resni, si moramo zastaviti vprašanje, ali so bili - glede na to, kar piše Crnkovič - desničarji Winston Churchill, Charles de Gaulle, Konrad Adenauer, Robert Schuman, Helmut Kohl, Hans-Dietrich Genscher, Alois Mock, Janez Pavel II., Lech Wałęsa, Vaclav Havel? Ali so bili desničarji člani slovenske Velike generacije, ki se je uprla navalu (komunistične) Jugoslovanske ljudske armade in dosegla ustanovitev neodvisne slovenske države? So (bili) desničarji France Bučar, Janez Drnovšek, Peter Jambrek, Janez Janša, Spomenka in Tine Hribar, Ivan Oman, Lojze Peterle, Jože Pučnik? Je nesporen desničar Milan Kučan? Sem desničar pisec teh vrstic?

Levičarstvo pogosto pripisujejo bojevnikom za socialne programe, za enakopravnost žensk ... vendar tudi sindikalistom, privržencem dirigirane ekonomije, nasprotnikom privatizacije ... Zgodovinarji levičarstvo povezujejo z revolucijami, nacionalizacijami, z egalitarizmom na eni in "novim razredom" na drugi strani. Levičarji so hvaležen predmet za raziskovanje pojavov strukturalne hinavščine, še posebej, če pomislimo, da so se po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze množično spreobrnili v kapitaliste/tajkune in nacionaliste.

Neotopeli izobraženec se bo vprašal, od kod jeza, gnev, srditost ... nadarjenemu piscu Marku Crnkoviču? Zakaj brutalne diskvalifikacije, ki jih sicer očita desničarjem? Deloma na to vprašanje odgovarja nezavidljivi položaj socialistov in socialnih demokratov v Evropi, npr. v Nemčiji, kjer se iz "ljudskih strank" spreminjajo v drugoraredne in tretjerazredne stranke. Vendar jih ne spodrivajo Crnkovičevi desničarji, ampak zares nestrpne in primitivne, populistične stranke, kot so Alternativa za Nemčijo, Gibanje 5 zvezdic, Wildersova Stranka za svobodo, Nacionalna fronta itn. Do neke mere je za strukturalno hipokrizijo in za partijsko hinavstvo odgovoren tudi volilni sistem, ki proizvaja večje število strank, kot jih poznata domovini parlamentarne demokracije Velika Britanija in ZDA.