Pred dvajsetimi leti, ko je tedanja - in tudi sedanja, takorekoč večna opozicija večnega opozicijskega prvaka - v državnem zboru izvajala ustavno obtožbo zoper Janeza Drnovška, so bile njegove besede slišati precej samovšečno, morda celo arogantno. Kot da bi premierju oblast stopila v glavo do te mere, da se ne čuti odgovornega za nič, kot da je prepričan, da bo večno na oblasti. Tako se je vsaj zdelo. A pri Drnovšku se je kasneje marsikaj izkazalo drugače, v povsem novi luči. Četudi se je v obdobju, ko je vodil slovensko vlado (1992-2000 in 2000-2002), nekajkrat pokazal kot samoljuben, precej odmaknjen in samosvoj človek, pa ga je bolezen spremenila do te mere, da so bila njegova zadnja leta v politiki nekaj docela nekonvencionalnega, predvsem pa neponarejenega in iskrenega. Tisti, ki so ga kljub vsem zidovom, zgrajenih okoli njega, bolje spoznali, so prepričani, da je rak iz njega potegnil tisto najboljše in najplemenitejše.

Desetletnica smrti J. Drnovška je priložnost za razmislek o tem, kako pogosto se naciji rodi kak zares velik voditelj, pravzaprav državnik. Eni pravijo, da se to zgodi le enkrat na sto let. Če to drži, potem bomo na naslednjega velikega političnega voditelja čakali še kar nekaj (deset) let. Vmes pa obupavali nad mediokriteto politike, v kateri so se frustracije, medsebojne zamere, predvsem pa nesposobnost sprejemanja odločitev po Drnovškovi smrti dejansko okrepili. Iz današnje perspektive se zdi, kot da je bil Drnovšek idealen, brezmadežen, vizionarski, predvsem pa razsoden, racionalen in uglajen. Saj v resnici ni bil popoln, naredil je precej napak, za nekatere verjetno niti ni bil objektivno odgovoren, a zanje vseeno nosi breme krivde.

Ne mislim faktografsko naštevati posameznih epizod iz njegovega življenja. Obžalujem kvečjemu to, da sem ga srečal samo enkrat v življenju, in sicer v obdobju, ko ni mogel več skrivati neozdravljive bolezni. Toda ravno zaradi nje je dobil Janez Drnovšek nekakšen "globlji uvid" v naravo stvari, predvsem politike, in pa tudi ljudi. Humanitarnost, ki ga je zaznamovala v zadnjem obdobju življenja, je bila morda le protiutež njegovim dejanjem iz tistih časov, ko še ni bil javna oseba. Poznavajoč njegove družinske okoliščine (Majda, Jaša ...) bi si drznil reči, da se je Janez D. na koncu poskušal odkupiti za vse grehe iz preteklosti. Kako mu je to uspelo v intimnem, zasebnem krogu, ni in ne more biti predmet javne obravnave. Pač pa lahko gledamo njegovo delovanje v javnem, političnem in tudi mednarodnem okolju, kajti v zadnjem obdobju življenja se je Drnovšek glede tega zelo spremenil, pravzaprav bi bilo pravilneje reči, da se je kot državnik angažiral po človeški plati. 

Darfur, Nube, Tomo Križnar, dalajlama, Tibet ... pa tudi tista skorajda svetopisemska predbožična prilika na Dolenjskem, tam nekje pri Ambrusu, ko je poskušal pomagati najbolj razvpiti romski družini v Sloveniji ... in je bilo v agresivnosti vaščanov moč zaznati zametke nečesa, kar se bo kasneje še bolj prebudilo in razširilo ... ali pa, nenazadnje, tudi v tistem času precej metafizična izjava o "princu teme", ki se je šele desetlete kasneje izkazala za preroško ... vse to je nekaj sporočalo o predsedniku, ki je poleg drugega uspel napisati tudi nekaj knjig. Mimogrede, ravno Drnovšek je najbolj zaslužen, da smo po več kot pol stoletja dobili slovenski prevod Kojčevega Učbenika življenja. Ta, po obsegu skromna knjiga, nosi s seboj sporočilo, ki ga je Drnovšek očitno na večer življenja razumel in ponotranjil. Ena izmed njegovih zadnjih misli se glasi: 

"Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel. Torej mir in dobro? Mir in dobro."