Čeprav o nakupu družbe PRO PLUS uradno še vedno odloča Agencija za varstvo konkurence (AVK), vsi indici kažejo na to, da je bil prevzem največje slovenske televizijske hiše, ki obvladuje več kot 50 % televizijskega trga, v resnici že izveden. Poleg tega, da nam je več virov blizu POP TV namignilo, da naj bi prodajalci kupnino že dobili, pa je dodaten sum, da je posel že zaključen, tudi dejstvo, da podatkov o POP TV in Kanalu A na spletni strani družbe CME za tretji in četrti kvartal 2017 ni več (vir). Zadnji objavljeni podatki o gledanosti za Slovenijo in Hrvaško so namreč za prvo polovico leta 2017. Iz tega je mogoče sklepati, da se je posel zaključil tisti trenutek, ko se je kulturno ministrstvo Toneta Peršaka kljub jasni zakonodaji izreklo za nepristojno. O tem smo na portalu+ izčrpno poročali lani (vir), vseeno pa moramo pojasniti še en vidik te zgodbe.

Čeprav Zakon o medijih v prvem odstavku 58. člena jasno piše "Vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic ...", pri čemer ima družba PRO PLUS d.o.o. v lasti 100 % družbe POP TV d.o.o. in 100% družbe Kanal A d.o.o.. Družba PRO PLUS ima skratka 100 % glasovalnih pravic v dveh izdajateljih TV programov. Kdor torej kupi PRO PLUS, dobi 100 % glasovalnih pravic. Torej bi moral vsako, ki kupuje to družbo, pridobiti soglasje Ministrstva za kulturo. Ampak minister Peršak je odločil, da to ni potrebno in s tem je omogočil rojstvo največje medijske koncentracije na območju nekdanje Jugoslavije.

Čeprav Zakon o  medijih zahteva soglasje za pridobitev več kot 20% glasovalnih pravic, Peršakovo ministrstvo za kulturo tega ni znalo razbrati.

Zagotovo se vsi ljubitelji košarke spomnijo, kako je lani RTV Slovenija ostala brez košarke (vir), a krivde vsaj v tem primeru ne morejo naprtiti naši nacionalki. A v resnici RTV Slovenija sploh ni imela možnosti dobiti pravice tega prenosa, saj je bil interes agencije Direct Media, da pravice za prenos dobi "njihova" televizija. Čeprav uradno ni dokazana neposredna povezava, pa naj bi agencijo Direct Media obvladoval ravno Dragan Šolak. Pravice za košarko so bile zato prodane družbi PRO PLUS, lastnici Kanala A. Ker bosta POP TV in Kanal A dobila istega lastnika, kot ga ima Telemach, se ne spodobi, da pravice dobi RTV Slovenija.

Podobno se je zgodilo na Hrvaškem, kjer so na javni televiziji HTV ostali brez nogometa. Slovenski gledalci so imeli to srečo, da so lahko košarko gledali na teoretično "brezplačnem" Kanalu A. Po novem morajo slovenski operaterji za Kanal A plačevati in zato so se tudi dvignile mesečne naročnine na kabelsko TV. Hrvatje pa bodo morali za dostop do nogometa skleniti posebno naročnino za program Sport Klub, ki je tako kot Telemach (in kmalu tudi že POP TV) v lasti skupine United, ki jo vodi Dragan Šolak. Sport Klub ima namreč na Hrvaškem zakupljene pravice od Euro 2020 do španske in angleške nogometne lige. Milijon in pol hrvaških gospodinjstev, ki plačuje nacionalni televiziji HTV naročnino, bo moralo zato doplačati in naročiti še Sport Klub, če bodo seveda želeli spremljati nogomet (vir).

Upravičeno se zato pojavlja vprašanje, v kakšni meri se bo širjenje Šolakovega imperija poznalo tudi v denarnicah slovenskih davkoplačevalcev. O tem, da se bo, namreč ni dvoma. Zaradi tega bi bilo bržkone higienično in v javnem interesu, da se tudi v slovenskih medijih začne razkrivati enigma Šolak. Zagrebški Jutranji list je že začel odkrivati, kdo je v resnici eden najbogatejših Srbov, ki je Hrvatom speljal nogomet:

Dragan Šolak se je zaljubil v Bled, kjer je kupil znameniti golf klub.

Eno temeljnih vprašanj, povezanih s posli gospoda Šolaka v Sloveniji, je tisto, ki se tiče nedovoljene koncentracije. Če je Draganu Šolaku dejansko uspelo povezati oglaševalsko agencijo, televizijo in telekomunikacijskega operaterja, čeprav slovenska zakonodaja to prepoveduje, potem je ravnal v nasprotju z zakoni. Zakon o medijih v 60. členu prepoveduje povezavo med oglaševalsko agencijo in televizijo. Naslednji, tj. 61. člen istega zakona pa določa nezdružljivost telekomunikacijske dejavnosti in televizijske dejavnosti. Enemu najbogatejših Srbov je torej uspelo obiti glavne omejitve slovenske medijske zakonodaje.

Šolak je povezal oglaševalsko agencijo, televizijo in telekomunikacijskega operaterja.

Posledice teh lastniških povezav pa je že moč občutiti na trgu. Vir nam je zaupal, da je agencija Direct Media v letu 2018 začela naročnikom ponujati reklame na POP TV in Kanalu A po cenah, ki so nižje od nabavnih cen ostalih slovenskih oglaševalskih agencij. Direct Media v paketu poleg POP TV in Kanala A že ponuja tudi Novo TV (hrvaška) in OBN (BiH). Čeprav slovenski AVK še ni dal soglasja in četudi je hrvaški Svet za elektronske medije zavrnil soglasje za nakup hrvaške Nove TV, je očitno do posla že prišlo.

Dragan Šolak je torej izpolnil dolgoletni načrt, da bo obvladoval tako oglaševalski posel, TV programe, kabelsko TV, internet in IP ter mobilno telefonijo. Slovenske oglaševalske agencije, ki so večji del svojih prihodkov ustvarjale ravno s prodajo oglasov na POP TV, na dolgi rok ne bodo več konkurenčne. Verjetno tega ta trenutek sploh še niso dojele. Toda dejstvo je neizprosno: Gospod Šolak je postal največji ponudnik TV vsebin na območju Slovenije. Poleg POP TV in Kanala A ima namreč še 16 televizijskih programov. In ker ima tudi "svojo" oglaševalsko agencijo, bo ta lahko najceneje ponujala oglaševanje na najbolj gledanih TV programih, ki so oziroma bodo ravno tako v Šolakovi lasti. Njegova kabelska TV pa bo najbolj konkurenčna pri ponujanju paketa TV/telefon/internet.

Vse to zato se bo zgodilo, ker minister Peršak v vladi pravnega strokovnjaka Mira Cerarja ni znal brati enega člena medijske zakonodaje. Vse čestitke gospodu Šolaku, ki je znal odlično izkoristiti priložnost v času, ko Sloveniji vlada Miro Cerar.