Mislim, da se o pomenu desnice in levice ne bo tako težko zediniti, če bomo pošteni. Oznako, ki so jo (menda vse od leta 1974) zame osebno uporabljale obveščevalne službe jugoslovanskega/slovenskega partijskega establišmenta (Udba, Kos ...), da namreč predstavljam "meščansko desnico", je mogoče razložiti relativno preprosto. Te službe so se imele za ustanovo oz. za avantgardo levice; vsi, ki se nismo istovetili z njo oz. ji nismo bili poslušni, smo bili logično desničarji. V razmerah, ki jih Crnkovič opisuje kot postpartizanske in kriptokomunistične, je bilo mesto levice trajno zasedeno z enopartijskim režimom, kar pomeni, da je bila nasprotna stran, s katero so komunisti večinoma pospravili in ki so jo imenovali desnica, škandalozen, nezakonit in kazniv pojav. Prestavitev iz levice na desnico, kar se je meni osebno zgodilo med služenjem vojaškega roka leta 1973, je pomenila poklicno in politično izobčenje.
Najbolj posrečeno ime za jugoslovansko komunistično oblast je iznašel Milovan Đilas. Imenoval jo je novi razred, za katerega je bilo značilno vzvišeno, nasilno, celo zločinsko, arogantno in nedotakljivo oblastno ravnanje, in ki je prevzel vse vzvode, predvsem pa premoženje starega režima. Desničarstvo in levičarstvo sta bila del partijsko-policijske ureditve v času realnega in poznega socializma, torej smo po osamosvojitvi dobili edinstveno priložnost, da to terminologijo vržemo na smetišče. Da se imajo danes razočarani in obupani komunisti, njihovi dediči in privrženci za levičarje, je seveda kolosalen nesporazum. Poiščimo si pomoč drugje.
Webstrov slovar Levico (Left) opisuje kot "posameznike ali skupine s prepričanjem, za katero sta značilna nasprotovanje uveljavljenemu redu in želja po njegovem spreminjanju (z reformo ali z revolucijo) - predvsem v politiki - in ki običajno zagovarjajo spremembe v imenu večje svobode in blaginje navadnih ljudi (demokratični Levici pripadajo izročilo liberalizma, demokracije in socializma…)". O Desnici (Right) pove, da je "tisti del zakonodajnega telesa, ki se nahaja desno od predsedujočega funkcionarja in v katerem v celinskih evropskih in drugih državah s podobnimi političnimi vzorci sedijo člani, ki imajo bolj konservativna ali desničarska stališča o političnih vprašanjih kot drugi člani".
Francoski Larousse Levico (la Gauche) razlaga kot "skupino strank in državljanov, ki si želijo politične in družbene spremembe v korist najrevnejših družbenih razredov", Desnico (la Droite) pa kot parlamentarno skupino, ki sedi desno od predsedujočega in je običajno konservativna.
V slovenščini je o desnici in levici relativno zgodaj (1937) pisal Edvard Kocbek v "Premišljevanju o Španiji":
" ... Levica, gnana od množic, je začela razvijati socialno revolucijo, desnica pa je skokoma napredovala v fašizem ... Borba se vedno bolj zavlačuje, oba tabora se tehnično izpopolnjujeta s pomočjo iz inozemstva, vladi pomaga Rusija, upornikom pa Nemci, ki so poslali okrog 100.000 mož, 300 avionov in izdali že blizu 200 milijonov mark. Italijani pa najbrž še vsega več. Španski narod je smrtno razdeljen, že pol leta traja bratomorna vojna, gode se najblaznejše stvari, uničuje se narodno premoženje, poleg tega pa je izgubilo življenje okrog 250.000 ljudi.
... Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali pravičnem ter o rdečem ali ubijalskem taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa.
... Kot kristjani obsojamo levičarsko brezobzirnost, zato moramo grajati tudi desničarsko silovitost ..."
V stari Jugoslaviji je kritično stališče o desnici Kocbeku prineslo izobčenje iz Cerkve, njegova kritika levice pa mu je (ne le zaradi Premišljevanja o Španiji) povzročila usodne težave v novi Jugoslaviji. Tu se zdaj postavlja zanimivo vprašanje: ali je neodvisna Slovenija bolj podobna stari ali novi Jugoslaviji? Marka Crnkoviča resno sprašujem, ali imajo v Sloveniji večje težave tisti, ki se zapletejo v polemike z levico, ali tisti, ki kritizirajo desnico? Moje mnenje je, da se bolj splača spoopadati z desnico kot z levico in da ima slovenska levica na voljo mnogo več orodij za premagovanje svojih desničarskih nasprotnikov kot jih ima desnica. Kritika levice je bolj tvegana od kritike desnice. Privilegijev in kariernih dosežkov kritikov desnice tu ne mislim navajati, naj zaenkrat zadostuje, če rečem, da so številni in znatni.
Kdo pa so levičarji in desničarji? Kako so razporejene stranke v evropskem in slovenskem parlamentu? V Evropskem parlamentu na skrajni desni sedijo Skupina Evrope narodov in svobode, Skupina Evropa svobode in neposredne demokracije in Skupina evropskih konservativcev in reformistov. Te skupine predstavljajo okrog 20% vseh poslancev. Na levi pa sedijo Konfederalna skupina evropske združene levice (7%) in Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v EP (25%). Če zanemarimo zelene, sta na sredini dve skupini: Liberalci in demokrati za Evropo (9%) in Evropska ljudska stranka krščanski demokrati (29%).
Bistvo našega nesporazuma pokaže primerjava evropskega in slovenskega parlamenta. V slednjem najbolj desno sedijo poslanci krščansko-demokratske Nove Slovenije, poleg njih je Slovenska demokratska stranka. Obe slovenski stranki spadata v okvir EPP, ki v Bruslju velja - kot smo videli - kot sredinska stranka. Manj zavajajoč je položaj slovenske levice: v Državnem zboru na levi sedijo Združena levica, Socialni demokrati in Demokratična stranka upokojencev, ves sredinski prostor pa je zasedla Cerarjeva SMC. Ta stranka je odrinila dve sredinski stranki na desno, svojo oblastno in poveljniško mašinerijo pa uporablja za njuno diskvalifikacijo in demonizacijo.
Levica in levičarstvo sta postala sredstvi za upravičevanje različnih spornih poslov, društev, civilnodružbenih organizacij, protestov in demonstracij. Bistveno spoznanje tukajšnjega premišljevanja je, da si vladajoči razred in njegova veleposestniška omrežja (za katera je bila - kot pravijo bistrejši slovenski ekonomisti - Ljubljanska banka zasebni bankomat, in ki se prav zato upirajo njeni privatizaciji oz. prodaji) ne morejo veljati za levico. To vodi k drugemu sklepu: da ni dostojno napadati t.i. desnice (ki dejansko ni nič drugega kot desna sredina) s stališč, ki so objektivno povezana z nasiljem in krajo.